Pasivne samomorilne misli

Pozdravljeni,

zadnje čase vse preveč razmišljam o smrti. Na internetu sem zasledila, da to spada pod pasivno razmišljanje o samomoru. Ne vem, kako naj se tega rešim. Želim si, da bi imela močne samomorilne misli, da bi se že enkrat ubila, ker se mi ne ljubi živeti. Otroške sanje in pričakovanja, kako lepo bom živela kot mlada odrasla oseba, so se mi podrle in sprevidela sem, da ni tukaj skoraj ničesar več zame. Sem v tretjem letniku, ostane mi samo še četrti: leto in pol, potem pa bo vse resnično izgubilo svoj smisel. Včasih sem mislila, da imam pred sabo lepo pot, zdaj pa vidim, da je bila zgolj slepa ulica. Nikoli me ne bo nihče imel rad, nikoli ne bom lepa, nikoli ne bom ničesar dosegla. Nimam denarja, da bi si kupila svoje stanovanje ali avto. Nimam niti dovolj denarja, da bi lahko vzdrževala svoje hobije in bi mi bilo zanje vredno živeti. Želim si, da bi se rezala, da bi si lahko rekla, da imam resne probleme. Zabava me misel, da tolikokrat pomislim na samomor. Če bi, bi najraje z mostu ali stolpnice, ker za kaj drugega nimam moči. Morda imam neko genetsko bolezen, marca izvem. Če jo imam, bo še manj lepih stvari. Vem, da na fakulteti ne bom našla prijateljev, ker sem nezanimiva in se ne znam pogovarjati. Egoist sem, samo nase mislim in na svoje probleme, jokam samo zato, ker je meni težko. Ljubosumna sem. Na živce mi gre tako veliko ljudi. Mislim, da imajo vsi nekaj proti meni, a sem jaz tista, ki je težava. Sicer pa me ne razumite narobe: v šoli se ves čas samo smejim in sem dobre volje, nisem zagrenjena. Ampak tudi še tako premišljeno sestavljena maska včasih pade in takrat me prijateljice vprašajo, če sem v redu. Da sem zaspana, jim rečem. Kako bi ne razumele tega, ko pa se vsi učimo pozno v noč? In potem se spet smejimo. Veste, tako mi je, kot bi živela v nekakšni simulaciji, kot da se nič okoli mene resnično ne dogaja: vse je nekako odmaknjeno in zamegljeno, sestavljeno za tiste, ki v življenju uživajo in jim je lepo - za tiste, ki jih nekaj čaka. Mene pa čakata samo še bolečina in trpljenje, drugega nič. Danes mi je bilo še posebej težko, in da bi se potolažila, sem razmišljala o samomoru, o smrti. Ne bi me motilo, če bi me zbil tovornjak ali vlak, če bi se ta hiša, v kateri zdaj sedim in pišem tole, podrla name - ampak ne bom pa tega storila sama. Morda pa je bolje, da nisem nikomur partnerica ali nikomur starš. Pravzaprav pa želja po smrti niti ni tako močna, bolj je vse skupaj nekakšen občutek brezvolje in nesmisla, želja, da ne bi več živela tako, kot živim zdaj. Prihodnosti zame ni, je samo temna pregrada, skozi katero ne morem. Včasih je ni bilo tam. Včasih sem sanjala in si predstavljala, bilo je, kot bi lahko vso tisto radost, ki me čaka, že okusila, samo še malo moram odrasti pa bom imela svoje popolno življenje. Ampak ga nimam in ga tudi nikoli ne bom imela, sploh pa se ne gre za moje želje, ker želje vedno bodo, je samo to, da zdaj vem, kaj so - zgolj želje.

Tako, tukaj bi rada zaključila. Skoraj prepričana sem, da sem kaj pozabila in se bom potem tolkla po glavi, zakaj nisem zapisala vsega. Ampak tako je to.

Del mene si želi pomoči (zato sem vam tudi pisala), del mene pa si želi še naprej živeti tako kot do zdaj in upati, da se nekega dne stvari končajo (ali pa jaz dobim dovolj poguma, da jih končam sama). Saj navsezadnje povsod pravijo, da se je treba odmakniti od tistega, kar v tebi sproža negativne občutke - in zame je to pač življenje.

Vam pa želim vse dobro.

Živjo,

mogoče ne bom vsega povedal popolno, ampak res sem čutil, da ti moram napisati. Ko sem bral, kaj doživljaš, sem imel občutek, kot da berem svojo zgodbo. Dobesedno sem se našel v tvojih besedah.

Tisti občutek, kot da si odmaknjena od vsega, kot da svet teče mimo tebe ali kot da si ujeta v neki “simulaciji” … tudi jaz sem to doživljal. In tisto, ko si že dolgo časa preprosto utrujena od vsega – ne zato, ker bi bila šibka, ampak ker si predolgo nosila preveč.

Tudi pri meni se je začelo zelo zgodaj. Že kot otrok se nisem znal vključiti med druge, bil sem tarča posmeha, imel sem občutek, da nikamor ne spadam. To se je vleklo skozi celo šolo. In kot da to ni bilo dovolj, so se se začele še fizične težave. Hodil sem od zdravnika do zdravnika, iskal odgovore, pa jih dolgo ni bilo. Počutil sem se izgubljenega, nerazumljenega in sam.

Zato ti to pišem – ker vem, kako je, ko misliš, da tega nihče ne razume. Ampak verjemi, nisi čudna, nisi “pokvarjena” in nisi sama v tem. To, kar doživljaš, je težko, ampak je resnično. In tvoji občutki so pomembni.

Mogoče se ti zdaj zdi, da se nič ne bo spremenilo, ampak stvari se lahko počasi obrnejo – ne naenkrat, ne čudežno, ampak korak za korakom. Včasih je že to, da zdržiš še en dan, velika zmaga. In to, da o tem govoriš ali pišeš, je že znak moči, tudi če se ti ne zdi tako.

Če imaš občutek, da nimaš nikogar, ki bi te res poslušal, se lahko oglasiš tudi meni.  Vseeno pa si zaslužiš tudi podporo ljudi okoli sebe – nekoga, ki mu zaupaš v živo, ali koga strokovnega, če boš to kdaj potrebovala. Ni ti treba vsega nositi sama. drugače pa me lahko tudi dodas na ig  vem da bodo podatki mogoce zbrisani vendar probajmo /urejeno v uredništvu/ beri nazaj potem pa te bom s pravim profilom zafoloval ce seveda zelis.

Samo to sem hotel, da veš: nekdo te razume. In to, da si še tukaj in se prebijaš skozi vse to, pove več o tvoji moči, kot si misliš.

Drži se. Res. ❤️

Pozdravljeni ponovno,

opravičujem se za morda malce pozen odgovor, a sem želela o vsem skupaj malo razmisliti in vam potem odgovoriti. Hvala vam, da ste si vzeli čas zame.

Močnejša občutja trajajo okoli kakšen teden, bi rekla (pa tudi ta niso zaskrbljujoče močna - ničesar si ne bom naredila). Takrat sem cel dan slabe volje, redko kaj me razvedri, če pa me že kaj spravi v smeh, potem takoj spet postanem brezvoljna. Potem so tu še tisti občutki, ki so nekako vseprisotni oz. se lahko pojavijo kadarkoli, če jih nekaj sproži: vidim npr. punco, ki je lepa (vsaka je lepa, torej je to pogosto) in se mi počutje poslabša ... O tem vam povem več v nadaljevanju. Jem redno, tudi v šolo hodim redno. Pri pouku včasih odplavam, še posebej takrat, ko imam slab dan/teden. Je pa problem v tem, da nimam energije za nič (niti za stvari, ki so me včasih veselile ne) in grem zato na računalnik, ki je zame nekakšen pobeg - čas mi tako mine in dneva ni več. Spat hodim okoli 11h ali pol ure kasneje - vem, da ni idealno.

Zdaj pa ostalo. Vem, da bo moje življenje slabo, ker to vidim že zdaj. Grda sem, zato me nihče ne bo nikoli imel rad. Nikoli mi ni še noben fant vračal čustev, nikoli me ni nihče povabil na ples ali v opero (nekoč smo šli s šolo) ... V tem obdobju zdaj so vsi poparčkani med sabo, skoraj vsaka moja prijateljica ima fanta, fantje jih vabijo ven in jim pišejo ... jaz pa nič. Vsakokrat, ko vidim ostale punce (vse so tako lepe), postanem žalostna in slabe volje, ker vem, kako grda sem, kako nezaželjena. Poleg tega izgledam še mlajša za svoja leta  - 14 let, so mi rekli. Tudi doma zakon staršev ni idealen, zato ne vidim razloga, kako bi lahko bilo zame drugače. Sovražim svoje telo in obraz, ker sem tako neverjetno grda. Sploh se ne počutim kot prava ženska: zaradi svoje zunanjosti; zato ker ne vem, kako delati vse tiste 'dekliške stvari' (nimam pojma o losjonih za telo ali parfumih, ne vem, kako se obleči, ker mi mami pusti nositi samo dostojne obleke, ne znam si nakodrati las kot to počnejo ostale ...); nisem ljubka (doma sem neštetokrat slišala, da sem 'houdre', se premikam kot tanker, sem kot krava, da sem debela, imam veliko glavo ...) ... Ne morem sploh iti v kopalke in ne zaslužim si lepih oblačil ali gelov za ustnice, ker sem tako grda.

Prijateljice imam, ne vem pa, kako naj vzpostavljam stike z ostalimi ljudmi, ki jih ne poznam/se z njimi ne družim pogosto. Takrat sem samo tiho in kimam ter se smejim, v sebi pa se počutim tako neizmerno grdo, nevredno in nezanimivo. Sključim se in upam, da bo vsega kmalu konec. Ne želim biti med ljudmi, ker takrat postanem insecure, zato se za vsako ceno izogibam okoliščin, kjer vem, da bodo ljudje (zato sovražim npr. iti zvečer v mesto, ker vidim vse tiste lepe punce, ki so se uredile, jaz pa hodim tam, grda in v svojih dostojnih oblačilih ... ne zaslužim si).

Ampak res, kar nekako vem, da bom imela bedno življenje. Kot bi mi bilo dano neko spoznanje, naj se ne trudim, ker ni vredno.

---

Obupan, tebi pa res hvala za tako lep odgovor! ❤ Lepo, da si si vzel čas in odgovoril, še enkrat hvala. Me pa zanima, kako ti gre zdaj: se je tvoja situacija izboljšala, kako si se spoprijel s tem? Imaš morda kakšen nasvet?? Res imam rada ovčjo kučmo.

---

Lep pozdrav in vse dobro.

Pozdravljeni ponovno,

hvala vam za tako lep odgovor. Res sem prebrala članke o samopodobi, anksioznosti in prijateljstvu, ki so na spletni strani.

Žal pa sem danes dobila slike s šolskega izleta in videla, kako grdo izgledam poleg ostalih deklet. Zanima me, če imate kakšen nasvet, kaj lahko naredim v takem trentuku oz. kaj si lahko rečem v glavi.

O svojih občutjih sem poskušala povedati mami, ko sva bili v soboto na enem njenem opravku. Bili sva sami in sem načela temo, da se slabo počutim okoli ostalih ljudi, še posebno vrstnikov, a je odreagirala burno, me ozmerjala, rekla, da sem plehka in nima s takim otrokom nič, nazadnje pa mi je rekla, naj grem hodit na drugo stran ceste. Poskušala sem ji razložiti (nisem šla na drugo stran ceste), a se je le še bolj razburila in rekla, da sem jo razočarala, ker je mislila, da mi ni mar za zunanji izgled, potem pa je začela zamahovati in grozila, da bo šla do ostalih deklet na ulici in jim povedala. Nato je bila čisto tiho, tudi v avtu je bila tiho in se obnašala, kot da se ne bi nič zgodilo. Postalo me je kar malo strah, potem pa je s čisto hladnim glasom rekla, da ni vedela, da sem jaz v resnici taka, da sem se ves ta čas pretrarjala pred njimi in si želela biti kot vsi ostali. Vprašala me je, če si želim zamenjati celotno garderobo, in sem ji spet hitela razlagat. Vse skupaj se je klavrno končalo, ne vem, kaj je zdaj s tem. Torej njej ne morem več govoriti o tem.

Lep dan vam želim.