Paranoja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

občutek, da ljudje govorijo za tvojim hrbtom, da se prijatelji nočejo družiti s tabo in da te starši nimajo radi toliko, kot bi si želela, je lahko zelo boleč in osamljujoč. Povsem naravno je, da si želimo biti sprejeti in imeti občutek, da pripadamo. Predstavljam si tudi, da je lahko zelo strašljivo, ko začneš razmišljati, da bi lahko šlo za kakšno resno duševno motnjo.

Dobro je, da si se o svojih občutkih že pogovorila z znancem in da si poskušala poiskati informacije. Veliko ljudi v stiski najprej poišče odgovore na internetu, vendar se pri tem pogosto zgodi, da naletimo na informacije, ki nas lahko po nepotrebnem prestrašijo. Ko na spletu beremo o duševnih motnjah, se lahko hitro prepoznamo v nekaterih opisanih znakih, tudi če v resnici ne gre za motnjo. Posamezni znaki se namreč lahko pojavljajo pri različnih težavah ali pa so povezani s stresom, negotovostjo ali kakšnim zahtevnejšim življenjskim obdobjem.

Zato bi bilo dobro, da se o svojih občutkih pogovoriš s strokovnjakom, ki lahko situacijo pogleda bolj celostno, na primer s svetovalno delavko v šoli, osebnim zdravnikom, psihologom ali psihoterapevtom. Tak pogovor ne pomeni, da je s tabo kaj narobe ali da boš takoj dobila kakšno diagnozo. To je predvsem priložnost, da v varnem prostoru skupaj z nekom raziščeš, kaj se dogaja, in dobiš podporo ter razumevanje.

Če čutiš večjo stisko in bi potrebovala pogovor, se lahko obrneš tudi na brezplačne telefone za pomoč:

·        116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24ur na dan)

·        116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)

·        01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

Pomoč lahko poiščeš tudi v brezplačnih psiholoških svetovalnicah Posvet: 031 704 707, info@posvet.org – svetovalnice v Ljubljani, Kranju, Postojni, Novi Gorici, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Sevnici in Portorožu (naročanje od ponedeljka do petka med 9. in 19. uro).

Zanima me tudi, ali imaš poleg omenjenega znanca še koga, ki mu zaupaš in bi ti lahko prisluhnil, na primer prijatelja, družinskega člana ali koga v šoli. Prav tako me zanima, iz česa si dobila občutek, da se prijatelji nočejo družiti s tabo ali da te starši nimajo toliko radi. Si se o teh občutkih že poskusila pogovoriti z njimi?

Če želiš, lahko napišeš še malo več o tem, kako dolgo že opažaš te občutke in kdaj se najpogosteje pojavijo. Skupaj lahko poskusiva bolje razumeti tvojo situacijo.

Kiara Katarina Florjanič, dipl. psihologinja (UN)