Panični napadi, starši, močna čustva, bližina

Spoštovani!

V zadnje pol leta se soočam z napadi panike in močnimi čustvi, ki jih ne znam prav dobro nadzorovati in razumeti. Vem, da bo moje sporočilo daljše, ampak upam, da mi lahko pomagate razumeti, kaj se dogaja, in kako naj si dolgoročno pomagam. Hvaležna bom za vsak nasvet.

Poskusila sem si narediti kot neko škatlo za v primeru panike, kjer imam različne predmete (npr. kakšen cofek, kakšno pismo, ki mi nekaj pomeni, kakšno mehko žogico, kartončke z afirmacijami, glasbeno skrinjico, itd.). Ko se pojavi panika, poskušam negativne misli uravnotežit z bolj pozitivnimi in poskušam biti sama sebi v oporo, ampak včasih je res težko in se mi zdi, da bi bilo lažje, če ne bi bila sama. Tudi k psihologinji sem hodila med letom (1x na teden od januarja do marca/aprila).

1. Moje izkušnje s paniko

Januar – prvič
Panični napad sem prvič doživela januarja. Počutila sem se, kot da ne smem pokazati, kako se počutim — ne smem jokati, ne smem biti šibka. Potlačila sem čustva, in takrat se je začelo: solzne oči, hitro bitje srca, tesnoba, občutek, da mi zmanjkuje zraka. Ponavljalo se je več dni (približno 1 teden), vsake pol ure ali uro. zjutraj v šoli sem bila v redu, popoldne doma pa ne.

Marec – drugič
Znova se mi je zgodilo marca. Bolj močni negativni občutki so trajali 3 dni. Bilo je huje — občutek, kot da imam kamne v prsnem košu, kot da ne morem vdihniti, kot da me nekaj vleče dol. Jokala sem, nisem zmogla niti na vaje od orkestra, čeprav sem vseeno šla. Naslednji dan je bil pust, s prijateljico smo se zmenile, da se bomo skupaj našemle, ampak tisti dan sem komej sploh vstala. Poskušala sem ji povedat, da ne zmorem, da hočem biti samo nevidna tisti dan. Podprla me je in me objela, ko sem se zlomila. To mi je dalo upanje. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem si upala biti tako ranljiva pred kom.

Maj – tretjič
Ko je nona doživela možgansko kap, je bilo vzdušje doma zelo hladno. Starša sta bila zaprta vase. Počutila sem se odrinjeno. V tem obdobju so se napadi vračali — pogosto zvečer, ko sem bila sama. Panika me preplavi, srce mi razbija, začne me stiskati v prsih. Včasih pomaga že to, da si predstavljam nekoga ob sebi, da me drži za roko. Ampak ko spet dojamem, da sem sama, se vse vrne.

Skupno vsem panikam

Kar je skupno vsem panikam je, da se pojavijo, ko se počutim sama, ko me je strah povedat stvari in se mi zdi, da je bolje, da sem tiho, ker bom vse poslabšala, če bom nekaj rekla, strah, da preveč kompliciram, da sem nesramna, preveč zahtevam od vseh, občutek, da me noben ne sliši, počutim se kot, da nekaj v meni kriči, ampak noben tega ne vidi oz. ne sliši, včasih sem tudi jezna in to potlačim, ker se mi zdi, da nimam razloga, da bi bla jezna, da to ni prav.

2. Starši

Razumela sem, da nobenemu od njiju ni lahko zaradi none in da jih boli in skrbi, poskušala sem potrpet in jih kdaj vprašat kako so, ampak sem raje odnehala ko sem videla, da ne želijo govorit o tem. Vseeno sem pa čutla, da so stvari drugačne, dom sem začela dojemat kot prostor, kjer spim, jem, se učim. Upala sem, da bo sčasoma minilo, da me bojo vprašali, kako je blo v šoli, hodili spet poslušat na nastope, da bomo spet jedli skupaj. Izboljšalo se je, seveda, a hlad je ostal, ni topline in jaz vem, da me imajo starši radi, ampak mislim, da mi ne znajo tega pokazat. Že pred tem časom - nekje februarja oz. začetek marca smo se pogovarjali in sm jim povedala, da malo pogrešam, da bi me kdaj samo objeli al pa poslušali brez nobenih naukov življenja ali nasvetov, da včasih rabim sam da vem, da je nekdo tu zame. Pa niso razumeli, kako lahko od njih pričakujem, da mi ne bojo dali nasveta. In to z objemom jih je malo zmedlo se mi zdi. Zdaj še vedno večkrat na teden hodijo obiskat nono in od takrat se mi zdi kot, da sem jim še bolj v napoto, v breme, s takim glasom govorijo z mano kot, da pričakujem od njih, da bodo supermani, ne vem...

To s starši, v resnici se mi večkrat zdi, da sem nehvaležna, da preveč zahtevam od njih, ampak kdaj me boli, da si nismo blizu, da je dom prostor, ki ni moj dom ampak zapor, najraje bi pobegnla, počutim se tko samo in vsakič ko se opogumim in povem, kako se počutim in sem iskrena in polna upanja, da se bomo boljše razumeli, če bom iskrena... vsakič naletim na zid, mama je enkrat (to je bilo maja, ko je bila nona v bolnici), ko mi je šlo na jok pri kosilu vprašala, kaj je narobe, ampak ne kot da bi jo res zanimalo ampak kot da to pač mora vprašat, da jo to njena naloga. Nisem ji hotla povedat, ker sem vedla, kako bo reagirala, ampak sem vseeno probala. Govorila sem iz sebe, z mirnim glasom (kolkr se da glede na to, da sem jokala). Rekla sem, da pogrešam, da bi se kdaj kej več pogovarjali (spregovorili smo 2 besedi na dan dobesedno in še to je blo sam tisto kar je blo nujno), da me boli, ko me kar odženejo v sobo, da nočem bit cel dan samo v sobi. Rekla mi je, da vidim stvari samo iz svoje strani, da ne pomislim, kako je njim, da je ne razumem in da ne ve, kaj pričakujem od njih, da me bojo crkljali in skakali za mano. Rekla sem ji, da ne razumem, zakaj vidi to, kar govorim kot napad, ker je začela povzdigovat glas in rekla da jo obsojam. Pojasnla sm ji da ji samo povem, da bo vedla, ampak je rekla, da ne rabi, da ji to govorim, da ma dovolj drugih skrbi in da ji to ne pomaga. Potem me je pogledala s tako bolečino v očeh in sm raje ostala tiho. Ko sem šla od mize je rekla za mano: »zapomni si, kaj sm ti povedla: me ne razumeš.«

Rada bi razumela, zakaj je včasih tako težko s starši vzpostaviti stik, tudi če se potrudiš. Ali je normalno, da me ob tem boli in da dvomim vase? In kako naj najdem notranjo moč, če je doma tako malo topline?

3. Čustva

Že od vedno težko govorim o čustvih, tudi z ljudmi ki so mi blizu, ponavadi, če nisem v redu, tega ne bom povedla, se bom zaprla vase (mislim, da moji starši delajo isto), strah me je prosit za pomoč, ampak sem začela postopoma počasi se odpirat prijatlcam in januarja (pred paničnimi napadi) sem šla prvič k psihologinji in jo obiskovala ene tri mesece vsak teden enkrat (moji starši niso dobro sprejeli tega, da stvari nisem želela povedat njim), potem sem nehala hodit, ker sem bila prepričana, da si s tem delam samo škodo in da mi to v resnici ne pomaga, ampak pomagalo je vsaj malo – nekdo me je poslušal in razumel.

4. Beg pred čustvi

Je pa še ena stvar, ki me je tako sram priznat, ker je malo čudno. Sej moji starši so bli v redu ponavadi, ampak enih stvari res niso znali razumet, kot na primer objem al pa samo poslušanje in prisotnost in kšna lepa beseda alpa pohvala tu pa tem med vsemi pravili in kritikami. Ampak vedno sem si želela samo, da bi me kdo poslušal in mel rad tako kot sem in objel kdaj. Mislila sem, da si tako močno želim imeti fanta, ampak u resnici sem si tako močno želela imeti nekoga. Potem sem ugotovila, da obstaja samozadovoljevanje in sm začela to delat in mi je blo fajn, ampak sem kmalu to začela uporabljat kot beg pred negativnimi mislimi, osamljenostjo, želela sem, da vsa ta negativna čustva izginejo, želela sem, da me kdo objame, želela sem fizično bližino, ne spolno, samo objem. Samo nekoga, ki me ima rad. To sem začela delati vedno pogosteje, pred spanjem ker nisem mogla zaspati in zdaj se mi zdi, da težko sploh zaspim brez tega. Kot da je to edini način, da utišam osamljenost in žalost, kot da je edini način, kako lahko zaspim, ampak ne spim mirno. Ali se sploh ne spomnim, kaj sanjam, ali spim dosti časa pa se zbudim 2-3x ponoči (zadnji teden vsako noč), ali pa sanjam, kako bežim pred nekom ali nečim.

Vem, da je to sporočilo zelo dolgo, ampak sem se odločila, da ga napišem, ker si res želim spremembe. Želim si razumeti, kaj se z mano dogaja, in upam, da mi lahko pri tem kdo pomaga.

Hvaležna bom za vsak nasvet.

Lepo vas pozdravljam,
Ena punca