Vprašanje:
Panični napadi, starši, močna čustva, bližina
Tema: Odnosi v družini, Stres in anksioznost, Žalost in depresija
-
En
Ena punca
Ena punca
Objavljeno: 03 jul. 2025 08:09
Spoštovani!
V zadnje pol leta se soočam z napadi panike in močnimi čustvi, ki jih ne znam prav dobro nadzorovati in razumeti. Vem, da bo moje sporočilo daljše, ampak upam, da mi lahko pomagate razumeti, kaj se dogaja, in kako naj si dolgoročno pomagam. Hvaležna bom za vsak nasvet.
Poskusila sem si narediti kot neko škatlo za v primeru panike, kjer imam različne predmete (npr. kakšen cofek, kakšno pismo, ki mi nekaj pomeni, kakšno mehko žogico, kartončke z afirmacijami, glasbeno skrinjico, itd.). Ko se pojavi panika, poskušam negativne misli uravnotežit z bolj pozitivnimi in poskušam biti sama sebi v oporo, ampak včasih je res težko in se mi zdi, da bi bilo lažje, če ne bi bila sama. Tudi k psihologinji sem hodila med letom (1x na teden od januarja do marca/aprila).
1. Moje izkušnje s paniko
Januar – prvič
Panični napad sem prvič doživela januarja. Počutila sem se, kot da ne smem pokazati, kako se počutim — ne smem jokati, ne smem biti šibka. Potlačila sem čustva, in takrat se je začelo: solzne oči, hitro bitje srca, tesnoba, občutek, da mi zmanjkuje zraka. Ponavljalo se je več dni (približno 1 teden), vsake pol ure ali uro. zjutraj v šoli sem bila v redu, popoldne doma pa ne.Marec – drugič
Znova se mi je zgodilo marca. Bolj močni negativni občutki so trajali 3 dni. Bilo je huje — občutek, kot da imam kamne v prsnem košu, kot da ne morem vdihniti, kot da me nekaj vleče dol. Jokala sem, nisem zmogla niti na vaje od orkestra, čeprav sem vseeno šla. Naslednji dan je bil pust, s prijateljico smo se zmenile, da se bomo skupaj našemle, ampak tisti dan sem komej sploh vstala. Poskušala sem ji povedat, da ne zmorem, da hočem biti samo nevidna tisti dan. Podprla me je in me objela, ko sem se zlomila. To mi je dalo upanje. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem si upala biti tako ranljiva pred kom.Maj – tretjič
Ko je nona doživela možgansko kap, je bilo vzdušje doma zelo hladno. Starša sta bila zaprta vase. Počutila sem se odrinjeno. V tem obdobju so se napadi vračali — pogosto zvečer, ko sem bila sama. Panika me preplavi, srce mi razbija, začne me stiskati v prsih. Včasih pomaga že to, da si predstavljam nekoga ob sebi, da me drži za roko. Ampak ko spet dojamem, da sem sama, se vse vrne.Skupno vsem panikam
Kar je skupno vsem panikam je, da se pojavijo, ko se počutim sama, ko me je strah povedat stvari in se mi zdi, da je bolje, da sem tiho, ker bom vse poslabšala, če bom nekaj rekla, strah, da preveč kompliciram, da sem nesramna, preveč zahtevam od vseh, občutek, da me noben ne sliši, počutim se kot, da nekaj v meni kriči, ampak noben tega ne vidi oz. ne sliši, včasih sem tudi jezna in to potlačim, ker se mi zdi, da nimam razloga, da bi bla jezna, da to ni prav.
2. Starši
Razumela sem, da nobenemu od njiju ni lahko zaradi none in da jih boli in skrbi, poskušala sem potrpet in jih kdaj vprašat kako so, ampak sem raje odnehala ko sem videla, da ne želijo govorit o tem. Vseeno sem pa čutla, da so stvari drugačne, dom sem začela dojemat kot prostor, kjer spim, jem, se učim. Upala sem, da bo sčasoma minilo, da me bojo vprašali, kako je blo v šoli, hodili spet poslušat na nastope, da bomo spet jedli skupaj. Izboljšalo se je, seveda, a hlad je ostal, ni topline in jaz vem, da me imajo starši radi, ampak mislim, da mi ne znajo tega pokazat. Že pred tem časom - nekje februarja oz. začetek marca smo se pogovarjali in sm jim povedala, da malo pogrešam, da bi me kdaj samo objeli al pa poslušali brez nobenih naukov življenja ali nasvetov, da včasih rabim sam da vem, da je nekdo tu zame. Pa niso razumeli, kako lahko od njih pričakujem, da mi ne bojo dali nasveta. In to z objemom jih je malo zmedlo se mi zdi. Zdaj še vedno večkrat na teden hodijo obiskat nono in od takrat se mi zdi kot, da sem jim še bolj v napoto, v breme, s takim glasom govorijo z mano kot, da pričakujem od njih, da bodo supermani, ne vem...
To s starši, v resnici se mi večkrat zdi, da sem nehvaležna, da preveč zahtevam od njih, ampak kdaj me boli, da si nismo blizu, da je dom prostor, ki ni moj dom ampak zapor, najraje bi pobegnla, počutim se tko samo in vsakič ko se opogumim in povem, kako se počutim in sem iskrena in polna upanja, da se bomo boljše razumeli, če bom iskrena... vsakič naletim na zid, mama je enkrat (to je bilo maja, ko je bila nona v bolnici), ko mi je šlo na jok pri kosilu vprašala, kaj je narobe, ampak ne kot da bi jo res zanimalo ampak kot da to pač mora vprašat, da jo to njena naloga. Nisem ji hotla povedat, ker sem vedla, kako bo reagirala, ampak sem vseeno probala. Govorila sem iz sebe, z mirnim glasom (kolkr se da glede na to, da sem jokala). Rekla sem, da pogrešam, da bi se kdaj kej več pogovarjali (spregovorili smo 2 besedi na dan dobesedno in še to je blo sam tisto kar je blo nujno), da me boli, ko me kar odženejo v sobo, da nočem bit cel dan samo v sobi. Rekla mi je, da vidim stvari samo iz svoje strani, da ne pomislim, kako je njim, da je ne razumem in da ne ve, kaj pričakujem od njih, da me bojo crkljali in skakali za mano. Rekla sem ji, da ne razumem, zakaj vidi to, kar govorim kot napad, ker je začela povzdigovat glas in rekla da jo obsojam. Pojasnla sm ji da ji samo povem, da bo vedla, ampak je rekla, da ne rabi, da ji to govorim, da ma dovolj drugih skrbi in da ji to ne pomaga. Potem me je pogledala s tako bolečino v očeh in sm raje ostala tiho. Ko sem šla od mize je rekla za mano: »zapomni si, kaj sm ti povedla: me ne razumeš.«
Rada bi razumela, zakaj je včasih tako težko s starši vzpostaviti stik, tudi če se potrudiš. Ali je normalno, da me ob tem boli in da dvomim vase? In kako naj najdem notranjo moč, če je doma tako malo topline?
3. Čustva
Že od vedno težko govorim o čustvih, tudi z ljudmi ki so mi blizu, ponavadi, če nisem v redu, tega ne bom povedla, se bom zaprla vase (mislim, da moji starši delajo isto), strah me je prosit za pomoč, ampak sem začela postopoma počasi se odpirat prijatlcam in januarja (pred paničnimi napadi) sem šla prvič k psihologinji in jo obiskovala ene tri mesece vsak teden enkrat (moji starši niso dobro sprejeli tega, da stvari nisem želela povedat njim), potem sem nehala hodit, ker sem bila prepričana, da si s tem delam samo škodo in da mi to v resnici ne pomaga, ampak pomagalo je vsaj malo – nekdo me je poslušal in razumel.
4. Beg pred čustvi
Je pa še ena stvar, ki me je tako sram priznat, ker je malo čudno. Sej moji starši so bli v redu ponavadi, ampak enih stvari res niso znali razumet, kot na primer objem al pa samo poslušanje in prisotnost in kšna lepa beseda alpa pohvala tu pa tem med vsemi pravili in kritikami. Ampak vedno sem si želela samo, da bi me kdo poslušal in mel rad tako kot sem in objel kdaj. Mislila sem, da si tako močno želim imeti fanta, ampak u resnici sem si tako močno želela imeti nekoga. Potem sem ugotovila, da obstaja samozadovoljevanje in sm začela to delat in mi je blo fajn, ampak sem kmalu to začela uporabljat kot beg pred negativnimi mislimi, osamljenostjo, želela sem, da vsa ta negativna čustva izginejo, želela sem, da me kdo objame, želela sem fizično bližino, ne spolno, samo objem. Samo nekoga, ki me ima rad. To sem začela delati vedno pogosteje, pred spanjem ker nisem mogla zaspati in zdaj se mi zdi, da težko sploh zaspim brez tega. Kot da je to edini način, da utišam osamljenost in žalost, kot da je edini način, kako lahko zaspim, ampak ne spim mirno. Ali se sploh ne spomnim, kaj sanjam, ali spim dosti časa pa se zbudim 2-3x ponoči (zadnji teden vsako noč), ali pa sanjam, kako bežim pred nekom ali nečim.
Vem, da je to sporočilo zelo dolgo, ampak sem se odločila, da ga napišem, ker si res želim spremembe. Želim si razumeti, kaj se z mano dogaja, in upam, da mi lahko pri tem kdo pomaga.
Hvaležna bom za vsak nasvet.
Lepo vas pozdravljam,
Ena punca -
Uredništvo
Barbara Stožir Curk
Objavljeno: 10 jul. 2025 09:09
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena,
najprej se ti iskreno opravičujem, ker čakaš na odgovor že nekaj dni. Nikakor ni razlog v tvojem daljšem zapisu ali kakšen drug vzrok, ki bi si ga morda pripisala sebi. Razlog za zamudo izključno pripisujem sebi.
Pogumno in zelo dobro si zapisala svoje občutke, jih razdelala v posamezna poglavja. Opredelila si odnos do sebe, s starši in svoje doživljanje, ki se kot si sama zapisala rezultira v paničnih napadih, v sprostitvi napetosti tudi skozi samozadovoljevanje. Poiskala si že kar nekaj tehnik, ki so ti lahko v pomoč ob soočanju s tesnobnimi občutki, kar je odlično, prav tako si nekaj časa že obiskovala tudi psihologinjo, kar ti je vsaj malo pomagalo, kot si zapisala.
Kako razumeti tvoje doživljanje, željo po sprejetosti, toplini, sprejemanju, objemu najprej in najbolj pomembno v domačem okolju. Draga mladostnica tvoje želje, potrebe so povsem ustrezne in naravne, omogočajo nam preživetje, predvsem pa nam dajejo začetna potrebna občutka vredna sem, sprejeta, dobrodošla prav takšna kot sem. O tem hrepeniš, pa kot si zapisala s strani mame tega ne dobiš. Kako je z očetom? Imaš morda še kakšnega brata, sestro, kako velika je tvoja razširjena družina? Zapisala si, da so odnosi v vaši družini "hladni", da o čustvih, občutkih ne govorite, to pa si ponazorila z opisi maminih reakcij po nonini možganski kapi, pa tudi sicer kako poteka vaša komunikacija in čutenje drug drugega. Ob tem zapišeš, da veš, da te imajo starši radi, da je to njihov način funkcioniranja. Morda so bili tudi sami vzgojeni tako, in kot verjetno veš, se vzorci vzgoje, vedenja prenašajo zelo intuitivno skozi generacije in se ta prenos preseka takrat, ko začnemo zavestno ugotavljati in delati na spremembah, da bi nam bilo bolje, lažje.
Poskušala si mami povedati, težje razume, kot si zapisala, ima tudi ona občutek, da je ti ne razumeš. Lahko bi rekli, da se morda težje slišita, vsaka s svojimi stiskami, mislimi, željami, potrebami. Ob tem, da je tu še vmes nonina bolezen, skrb za njo.
Ti pa se počutiš osamljeno, še posebej v domačem okolju in to te duši, povzroča nemoč, intenzivne reakcije telesa, misli, ki se kažejo kot si zapisala v paničnih napadih. Želiš si, da bi te nekdo držal za roko, te sprejemal.
V šoli je boljše? Kako se počutiš tam? Zapisala si, da si uspela povedati prijateljici, da ne zmoreš, njen odziv je bil sprejemajoč. Šla si tudi na orkester, čeprav je bilo hudo, si zmogla. Kako pogosto te, če razmišljava v daljšem časovnem obdobju, preplavlja žalost, da bi bila nevidna, se ti v misli prikradejo misli - bolje bi bilo, če me ne bi bilo, v smeri samomorilnih misli?
Čeprav je težko, presojam, da je v tebi veliko moči in želje, da bi ti bilo bolje. Sama si že raziskala tehnike, s katerimi si pomagaš, imaš vsaj eno prijateljico, ki si se ji vsaj malo odprla - njen odziv je bil sprejemajoč, obiskuješ orkester, kar je prav tako polje sprostitve, vključenosti v sredino, ki ti je najbrž blizu.
Začniva pri tem kaj lahko narediš zase, sebe postaviš v ospredje.
Čustva, občutki, ki jih ob dogodkih, ki so zate pomembni, doživljaš so tvoji in dragoceni, pomembno, da si jih dovoliš, da jih sporočaš drugim in sebi. Potlačevanje, razmišljanje kakšna bi morala biti, kako odreagirati, je naporno in prinaša vse prej kot dobre učinke zate. Predlagam ti, da poskušaš občutke zapisat v dnevnik, ob tem pa razmišljaj in zapisuj o sebi - kaj ceniš pri sebi, kako si dobro izpeljala dan, nek dogodek, kako si zjutraj vstala in šla iz postelje v aktivnost, kako si imela priložnost biti s prijateljicami, kako si sedela na klopci in opazovala ptice itd. Najdi si prostor zase, zadihaj zase. Si pomembna, edinstvena, dragocena. Pohvali se, ne presojaj se skozi napake, zdrse. Lahko si tudi šibka (zapišeš ne smem biti šibka, ne smej jokati), joči, izražaj žalost, jezo.
S tehnikami sproščanja nadaljuj, kar nekaj le teh najdeš na To sem jaz. Poskusi z njimi. Predlagam ti, da ponovno vzpostaviš stik s psihologinjo, s katero sta že sodelovali. Verjamem, da bi si morda želela hitrih učinkov, a sama veš, da je delo na sebi, razumevanje sebe, samopomoč sebi tek na daljše proge, ki zahteva potrpežljivost do sebe, sočutje, sprejemanje sebe tudi kot ne narediš zastavljenega. Ona je lahko tudi tvoj sogovornik v pogovoru s starši. Včasih se v družinah lažje slišimo, ko je z nami strokovnjak, ki je nevtralen, povzema pogovor in nas skupaj usmerja kako naprej.
Vabim te, da ohranjaš stiske s prijateljico, prijatelji. Ko se boš v njihovi družbi počutila dovolj varno spregovoriti, ti bo lažje. Verjamem, da se tudi ona, oni soočajo s podobnimi občutki, čustvi nemoči, osamljenosti. Še posebej v obdobju mladostništva, v katerem si, je to povsem normativno, ker je v tem obdobju še posebej izražena potreba po biti sprejet, ljubljen. Počasi, prav. Mogoče je še kakšen vrstnik, morda odrasel v orkestru, s katerim lahko spleteš kakšen bolj intenziven odnos.
Samozadovoljevanje, si zapisala, je postal tvoj način sprostitve in brez tega načina težko zaspiš. Vsekakor je samozadovoljevanje del spolnosti, raziskovanje telesa, kadar pa to postane oblika vedenja, ki prerašča ta okvir, in nas tako preplavi, da opredeljuje naš način sprostitve, pa je vreden razmislek kako se sprostiti drugače. Je to morda lahko branje knjige, morda glasba, pogovor s prijateljico pred spanjem, vaje čuječnosti. Poskusi.
Partnerski odnosi, kot si zapisala, naj ne bodo mašilo za blaženje osamljenosti. Privoščim ti odnos, v katerem se boš dobro počutila, v katerem boš sprejeta in ti bo dobro. Manj si ne dovoli.
V kolikor ti bo hudo in boš potrebovala pogovor, te vabim da pokličeš na TOM telefon, POSVET, ali pa se javiš na chat svetovanje v okviru To sem jaz. Jutri bo na chat svetovanju Lea Prinčič, psihologinja.
Vabim te, da ostaneva v stiku. Vesela bom tvoje povratne informacije in skupnega nadaljnjega razmišljanja.
Pazi nase. Želim ti, da postaneš vidna.
Pošiljam ti velik objem in te lepo, lepo pozdravljam.
mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.