pac problemi

Odgovor svetovalke:

Draga Okej,

zelo mi je žal, da se ti vse to dogaja in da si sama v tem. No, nisi več sama, ker si se obrnila na nas. 

Verjamem, da se ti zdi situacija brezizhodna, tesnobna in naporna. Zelo težko je najti pravo podporo, ko nihče ne ve, kaj se ti dogaja. Težko je tudi spregovoriti. Ampak uspelo ti je narediti že prvi korak - s tem, ko si se zaupala na ta forum. Zdaj lahko začneva iskati možne rešitve. Te pa VEDNO obstajajo.

To, da se doma ne počutiš varno in slišano, je prvo kar bi bilo dobro nasloviti. Seveda ne vem, kako točno izgleda znašanje mame nad tabo, kaj lahko in česa v takih trenutkih ne moreš narediti, ampak v prvi vrsti je pomembno, da poiščeš pomoč odrasle osebe, ki bo na tvoji strani.

Dokler se ne začneš počutiti nekje povsem varno, boš težko začela reševati tudi motnje hranjenja in samopoškodovanje. Iz tvojega zapisa razberem, da se nobena od obeh mam trenutno ni zmožna odzvati na tvojo hudo stisko, zato ti priporočam, da pomoč poiščeš brez njiju. 

Ena opcija je šolska svetovalna delavka. Verjamem, da se ti morda ta trenutek zdi nemogoče na glas in osebno povedati, kaj se ti dogaja. Ampak hkrati ti zagotavljam, da ko enkrat to daš ćez, je vse ostalo potem lažje. Šolska svetovalna delavka je zavezana k zaupnosti, in v primeru, da oceni, da potrebuješ tudi zaščito pred starši, je dolžna o tem obvestiti Center za socialno delo. Tako ti bo zagotovljeno reševanje situacije v spremstvu zagovornice oz. zagovornika, ki bo izključno na tvoji strani.

Druga možnost pa je, da se orbneš na najbližnji krizni center za mlade. Vse, kar moraš storiti, je, da jih pokličeš ali obiščeš, in tam boste skupaj pretehtali, kaj bi bil najboljši prvi naslednji korak. Tam lahko tudi prespiš in si za nekaj dni vzameš odmor od doma.

Če ti noben od predlogov ni ustrezen, te vabim, da še malo bolj opišeš svojo situacijo, morda ti potem lahko predlagam še kaj tretjega.

Če boš slučajno kmalu stara 15 let, ti morda pride prav tudi informacija, da s 15. letom starosti lahko brez staršev obiščeš tudi svojo zdravnico. Njej se lahko zaupaš glede samopodobe in motenj hranjenja in ti bo pomagala do ustreznega strokovnjaka.

Poskušaj zbrati v sebi vsaj kanček (za)upanja. Zaupanja, da je treba narediti samo en naslednji korak, da boš zmogla po en korak in da te ob tem vedno lahko kdo podpira. Ne razmišljaj preveč vnaprej. Vem, težko je verjeti v spremembe na bolje, ko je vse črno, ampak tudi v najhujši nevihti se nam zdi komaj verjetno, da je nad tisto črnino sonce in jasno nebo. 

Vse se vedno spreminja in stvari nikoli ne obtičijo na točki. Verjamem, da te čaka še ogromno lepega in zanimivega. Verjamem zate in tudi namesto tebe, če je treba!

Sprašujem se, kako se ti vse to zdi in če potrebuješ še karkoli. Vabim te tudi v našo klepetalnico, kjer lahko v živo, a še vedno anonimno poklepetaš z nekom od nas - z veseljem ti bomo prisluhnili!

Mislim nate in, prosim, ne obupaj! <3

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja