Osebnostne motnje

Pozdravljeni, 

Ze od otrostva trpim za depresijo (imam boljsa in slabsa obdobja, nikoli ni samo vse slabo) Do svojega 17.leta sem se tudi samoposkodovala, veckrat razmisljala in ze skoraj naredila samomor, ampak vedno sem pomislila na mami, kako bi jo to prizadelo in sem rajsi vse trpljenje se nosila naprej kakor da bi to povzrocila njej( preden je spoznala mojega oceta, je zaradi nasilnega fanta, ki je jo pretepel izgubila otroka, ko je bila se noseca z njim.) Pri 17.letih sem prvic poskusila alkohol in na zacetku sem pila 1x na teden cez cas sem bila pod vplivom alkohola ze skoraj vsak dan po pouku, ker sem bila samo takrat vesela in zabavna, zgovorna, druzabna vse kar brez raznih substanc nisem in kar si zelim ze celo zivljenje biti. Pri 18ih sem zacela kaditi se travo ampak samo obcasno in tako sem nekako prezivela do 20leta brez hujsih depresivnih obdobij in sem ze mislila, da sem bolje dokler nisem spoznala bivsega, s katerim sva se po pol leta zveze preselila skupaj in je bila to najvecja napaka v mojem zivljenju. Z eno placo sem rabila prezivljati 2 odrasla plus mojega kuzka plus njegovo zasvojenost s travo in kokainom(za kokain sem izvedela ko sva se razsla, ampak je smrkal celo najino zvezo) in v tem obdobju sem padla nazaj v depresijo in spet slabo skrbela zase, kar je pripeljalo do tega da sem izgubila veliko teze in 2 sprednja zoba, kar je se bolj unicilo mojo samozavest in samopodobo. S tem fantom sem imela hude izpade ljubosumnosti in kadarkoli je sel ven sem panicarila, da me bo prevaral in kadarkoli ni odpisoval po vec ur sem dozivljala napade panike, nisem mogla spati, hotela sem unicevati stvari ali narediti sebi kaj zaradi strahu da me bo zapustil.. Pri 22 oz ko se je ravno zacela korona sem ze dobro vedela da s tem fantom nimam prihodnosti ampak nisem vedela kako naj to koncam, ker nisem dobra z besedami oz so moje komunikacijske sposobnosti zelo slabe in ne zmorem resnejsih pogovorov, nisem vedela kaj bo z mano in mojim psom plus nisem hotela biti sama ker to je zame najtezja stvar v zivljenju, biti sama, samostojna, odgovorna sama zase in svoje odlocitve..  ampak sem na koncu se le odlocipa vse koncati na zelo toksicen nacin, ker sem bovsemu rekla lahko le da zelim pavzo in se samo jokala, nisem mu mogla povedati v obraz niti enega razloga, vae swm pot naredila preko smsja. Ko je odsel je bil to iakreno eden najbolj veselih dni v teh 2letih, sama sem si orpsla vino poklicala najboljsi prijateljici po kameri in prosljavljala kakor da se je zgodilo nevem kaj, naslednji dan sem bila ze pri drugem fantu( ko sem samska razmisljam samo o seksu, naredim si tinder vedno samo s tem namenom da bi nasla najvec fantov za seks, ko sem v zvezi je prvih par mesecev isto cez cas pa me kar mine vse in sem lahko vec mesecev brez spolnih odnosov ampak potrebo po samozadovoljevanju imam ogromno, nikoli ne pridem do konca ker vmes ko dobim cuden obcutek vedno preneham in vedno se potem zjokam in pocutim slabo ker to pocnem.. pred kratkim sem izvedela, da je moznost da sem bila kot otrok zlorabljena, ker sem z vsemi stvarmo zacela zelo zgodaj, ko sem bila stara 6let sem se ze zadovoljevala, pocela sem to prijateljicam in tega pocetja nisem nikoli razumela, tako kot se zmeraj ne razumem svoje spolnosti.. Zakaj imam momente ko me razganja in momente ko ne cutim nicesar po vec mesecev in se rabim prisiliti v spolne odnose s fantom ker vem kako je to pomembno v zvezi.. Da nadaljujem.. Med korono sem bila druga verzija sebe, vesela, bila sem zadovoljna v svojem telesu, nisem se obremenjevala z videzom vse je bilo veliko bolje kot vcasih, ceprav sem se na momente se zmeraj pocutila osamljeno ampak ni bilo teh depresivnih dni, ker sem imela najboljso prijateljico cez cesto in sva pile vsak 2 dan, skoraj vsak mesec v letu 2020 sva vzele x in bile v svojem svetu, 3x sva vzele lsd in vem da sem se zaradi tega verjetno takrat pocutila veliko bolje, ko sem zacela cutiti vecjo potrebo po x sem se ustavila, ker zelo hitro razvijem odvistnost. Nato pa je prisel oktober 2020.. Isti teden ko sem hotela obiskati svojega dedka (prej ga nisem mogla ker je zivel v drugi obcini in sem cakala da se stanje s korono umiri) sem izvedela (spet od najboljse prijateljice) da je umrl, par dni prej sem se izgubila zelo dobrega prijatelja v katerega sem se zaljubila in sva se zacela dobovati( takrat sem bila najbolj vesela na svetu) tako da sem spet padla v hudo depresijo in sem spet razmisljala o samomoru, niti en dan ni minil brez da bi pomislila na to, spala sem po 12ur na teden, oci so me bolele od jokanja ampak  je minilo decembra, ko sem se zacela videvati z mojo prvo ljubeznijo(bila sva skupaj 8let nazaj in sem cel cas sanjala o njem in si ga zelela) in prvih par mesecev sem bila najbolj srecna potem pa sem spet padla v depresijo, ceprav je bilo vse super med nama in s feb 2022 sem prvic poiskala strokovno pomoc ker nisem znala vec naprej in se sama spopadati s tem.. Zdravnica mi ni nic verjela kar sem ji povedala, sem se vseeno dobila napotnico za psihiatra, katera mi je takoj predpisala antidepresive(nocem jih jemati, zaradi mojih seksualnih problemov in ker me je strah da bi se zredila in spet sovrazila svojo postavo za katero sem delala, da sem koncno zadovoljna) in tudi ona se ni kaj prevec trudila vzpostaviti stika z mano in vedno hitro zakljucila najine pogovore in nisem dobila niti priloznosti ji razloziti moje globje probleme, ki me sezmeraj zrejo, unicujejo mojo trenutno zvezo, ker se neznam pogovarjati s partnerjom, strah me je izrazati mnenja/misli ker se bojim da nebom rekla pravih stvari in mu to nebo vsec, velikokrat prekrijem resnico ker me je strah da bi me videl slabo v svojih oceh, neznam se odlocati o stvareh, nic me ne veseli vec, nimam nobenih zelja kaj bi pocela kam bi sla.. po cele dneve lahko lezim samo na kavcu in razmisljam o stvareh.. postala sem ekstra ne socialna, ne druzabna.. prijateljice vidim 1x na mesec ker vecinoma casa nimam volje za pogovor oz socializacijo, to me tudi izjemno utruja v sluzbi in ko pridem domov k fantu sem tako psihicno izmozgana da nimam niti volje za pogovor z njim.. nevem vec kaj naj naredim sama s sabo, rada bi pomoc ampak ko sedim pred terapevtom neznan govoriti, neznam opisati svojoh problemov ker sploh nevem kaj cutim, nevem kdo sem kaj sem.. povem vse na kratko in mislijo da samo lazem in nikoli ne dobim pravih diagnoz in nisem nikoli bolje.. prosim kam se lahko obrnem na pomoc kjer me nebodo silili v zdravljenje z antidepresivi ker tega res nocem..
Hvala za vso pomoc