Osamljenost

Nimam prijateljev. Nikogar. In to že zelo dolgo. Začelo se je v srednji šoli in ves čas sem se tolažila da bom na študijo našla prijatelje ampak nisem. Že tako dolgo se počutim tako osamljeno. Grozno mi je. Kako zelo me nihče ne potrebuje. Kako zelo je vsem vseeno. Kadarkoli se poskusim kam priključit, seznanit s kom mi enostavno ne uspe. Tako je kot da je nekaj okrog mene kar odganja ljudi. Ko da sm nevidna. Res je da sem tiha in sramežljiva in pogosto me je strah kaj rečt ampak pogosto pa sploh ne pridem do besede v družbi oz. nobenga niti ne zanima kaj si mislim....ne vem kako to sploh razložit....nazadnje ko sm res mela neko tesno prijatelstvo je blo mogoč pri 15ih letih in zdej iskreno ne vem če se sploh še znam družit. Res se mi zdi da sem edina na svetu s tem problemom ker imajo vsi tolk prijateljev in js ne razumem kaj se je zgodilo...zakaj jih js nimam...zakaj nimam z nikomer skupnih interesov, zakaj se mi je tako težko vključit v družbo, sprostit med ljudmi...predvsem med vrstniki. Res sem bla optimistična da si bom na študiju našla svoje prijatlje ampak izgleda da ne....obupana sem....ne vem kako naj se še naprej soočam s to osamljenostjo. Mislim da nikoli ne bom imela ne prijateljev in ne fanta. Ne razumem zakaj me nihče ne mara. Ker vem da sm uredu oseba, da imam interese, hobije, smisel za humor, se znam zabavati in uživam v družbi ampak res se težko sprostim. Doma v družini sem popolnoma drugačna ker se počutim sproščeno. In z eno prijateljico...eno in edino ki jo imam in se poznava že od vrtca. Težava je le v tem da js njo dosti bolj cenim kot ona mene....V resnici mi je pogosto grozno ko mi govori kaj vse je počela s svojimi drugimi prijateljicami, medtem ko js nimam nikogar. In tudi ko se poskušam kam pridružit se nihče na zanima zame ker že imajo svojo družbo. Tako dolgo sm že sama da niti ne vem če si družbe želim. Po drugi strani pa me zelo pogosto samo oblije val žalosti ob misli na to kako sama sem in želje po tem da bi lahko vsaj še z nekom drugim kot z družino bila to kar sem. Iskreno mi jemlje motivacijo do vsega v življenju ko pomislim na to da nimam nikogar izven svoje družine ki bi mu bilo resnično mar zame.