Osamljenost

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Hvala, da si se odprla. 

Varnost je osnovna vrednota, ki si jo želimo zase. In jaz bi rekla, da si ti kar zrela za svoja leta, glede na to, da razmišljaš v tej smeri. Verjetno se ti zato zdi, da imajo vrstniki povsem drugačne interese. Pri prijateljih in tudi pri partnerjih je tako, da moraš najprej zares sebe dobro poznati, da veš sploh, kaj si želiš pri drugemu. Če sebe ne poznaš, potem sploh ne veš točno, kaj ti je fajn in sprejemaš tudi stvari, ki ti sicer niso fajn, pa tega sploh ne veš. Takšni ljudje imajo zato po navadi veliko prijateljev, z vsemi se dobro razumejo, ni pa nujno, da so njihovi odnosi zares pristni. Ti zdaj že veš, da si želiš nekaj pristnega, iskrenega, globokega, pa naj bo ta odnos prijateljica ali pa fant. Zato bi ti svetovala, da se nehaš osredotočati na to, da najdeš nekoga, ki bo zate “tapravi”, ampak da se ti oblikuješ v osebo, kakršno bi si želela ob sebi. Raziskuj sebe, raziskuj svet okoli sebe, opazuj ljudi, beri knjige, potuj, preizkušaj, širi svoje zmogljivosti, stopaj izven svojih omejitev. Ko boš nehala biti fokusirana na zunanjost in nestrpna, kdaj bo prišla prava oseba, se boš osredotočila nase in boš postavila svoje standarde v smislu, kdo je sploh dovolj dober zate. 

Za spoznavanje novih ljudi s skupnimi interesi so pa super kakšni treningi, krožki ali druge prostočasne aktivnosti. Razmisli, da bi se priključila kam, če še nisi. 

Žal mi je za to situacijo s starši. Mora biti hudo, da se počutiš zapostavljeno. A si o tem spregovorila s katerim od staršev? Saj verjamem, da ti mora biti sitno spominjati starše, da potrebuješ pozornost, ampak mogoče pa potrebujete samo kakšen pogovor, da se spomnijo. 

Če bi se rada samo pogovarjala, pa so šolske svetovalne delavke tudi super, če imajo občutek. Poskusi s kakšnim lažjim pogovorom, pa boš videla, če se ji da zaupati tudi kaj več. 

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala. Sicer pa ti z veseljem še kaj odgovorim, svetujem.

Mojca Lapi, mag. prof. pedagogike