Osamljenost

Pozdravljeni!

Velikokrat se počutim zelo osamljeno. V šoli nimam dosti prijateljev, zase pa bi rekla, da sem malo bolj odrasla od večine, saj tudi dosti razmišljam in pretehtam odločitve. Imam tri prijateljice, pa še te se z mano družijo takrat, ko v šoli ni njihovih najboljših prijateljic. Fantje se družjo med sabo, le z enim sošolcem se nekoliko bolje razumeva. Skoraj vedno moram sama pristopiti do sošolcev in se z njimi pogovarjati, drugače ostanem sama.

Tako sem vedno druga izbira. Od nekdaj sem sovražila samoto, pa ne zato, ker bi si ves čas želela pozornost, temveč zaradi občutkov izločenosti in manjvrednosti.

Tudi doma se počutim tako, saj se mama in starejša sestra precej bolje razumeta kot pa jaz z njima. Oče se drži zase, vseeno pa poskušam s pogovorom vključiti vse člane družine skupaj. To mi ne uspe, saj mama in sestra trdno vrjameta, da sem le neodgovorna smrklja (to mi večkrat rečeta, včasih tudi psovke). Želim si, da bi se bolje povezali.

Moja velika želja pa je, da bi imela fanta. Tako bi imela rada osebo, ki bi me razumela in me podpirala. Ne bi bila tako osamljena in morda bi se v družini kaj spremenilo. Ne vem kje naj ga najdem, v šoli so fantje nesramni, saj sem imela nekaj simpatij, ki so me prezirale in me zafrkavale. Smo na morju na počitnicah in res bi rada spoznala primernega fanta zame, a ga ne najdem. Pravijo, da ''pravega'' spoznaš čisto nepričakovano ...

Prosim, pomagajte.

Lepe pozdrave z morja 

Pozdravljena,

bral sem tvojo zgodbo in me je resnično ganila. Najprej naj te pohvalim. Zelo lepo se izražaš, tvoje besedilo pa je tudi slovnično zelo lepo oblikovano.

Tudi sam se spominjam časov, ko sem bil mulo, ki je rad kdaj ponagajal, po drugi strani pa sem bil bolj tihe narave in kar precej introvertiran. No, saj sem še zdaj, če sem iskren, haha. 

Moja zgodba o prijateljstvu je bila tudi precej žalostna. V osnovni šoli se skoraj nisem z nikomer zares pogovarjal. Ko sem prišel v gimnazijo, sem mislil, da bo kaj bolje, pa je bilo samo malenkost. Ni šlo za prava prijateljstva, bolj za površinsko druženje. Tudi na faksu ni bilo nič posebnega.

Veš, fantje smo... kako naj rečem... včasih se gremo neke mačiste: "vse vemo, vse znamo", potem pa, ko pride do plesa, resne zveze ali čustvene odprtosti, pa zbežimo za telefone, kot da se bo tam zgodilo nekaj pomembnega. Tako se izognemo odgovornosti (vsaj jaz ne bi :)). Veliko fantov v osnovni šoli je čisto nezrelih, pogosto sploh ne vedo, kaj si želijo. Se pa tu in tam najde kdo zrelejši, čeprav redko. Tudi v gimnaziji je podobno. Po mojem mnenju postane moški zrel šele takrat, ko prevzame odgovornost in dolžnosti.

Ko so fantje mlajši, jih pogosto zanimajo mišice, da bi bili bolj privlačni dekletom, drugi so zatopljeni v računalniške igre, tretji hočejo biti sami. Ampak če smo iskreni – "idealnih" moških ni. Tudi jaz trenutno nimam punce. Bil sem na nekaj zmenkih, a so bili večinoma izguba časa, ker dekleta sploh niso vedela, kaj bi si želela. Na koncu sem se začel bolje počutiti, ko sem se nehal s tem obremenjevati. 

Če boš iskala fante preko online omrežij, bodi previdna. Veliko jih je nezanesljivih in površinskih. Danes, ko ima skoraj vsak pametni telefon, se veliko ljudi izgublja v egocentrizmu in domišljavosti.

Tvoja družina bi te morala bolj podpirati. Z veseljem se še kdaj pogovorim. Trenutno več časa namenjam teku in se manj obremenjujem z vprašanjem, ali bom ostal brez prijateljev.

Ti moram povedati še to: pravih prijateljev je zelo malo. Tisti na Facebooku, TikToku, Instagramu... to je vse bolj iluzija. Lepo objaviš kakšno fotko, v ozadju pa je lahko čisto druga zgodba. No, da ne zaidem preveč v podrobnosti – haha.

Lepo se imej, in morda se še slišiva, če ti bo tako prav.

Hej, 

hvala ti za hiter odgovor. Cenim tvojo iskrenost. Lepo je prebrati izpoved nekoga, ki razmišlja podobno kot jaz. Strinjam se s tvojim zapisom.

Lep konec tedna še naprej