Vprašanje:
osamljenost??
Tema: Odnosi v družini, Razmišljam in imam stališča
-
An
Ana888
Ana888
Objavljeno: 19 maj 2024 20:40
Pozdravljeni,
prosim za nasvet. Nekaj o meni: skozi otroštvo, no tudi dandanes, sem večino časa sama doma, starša sta delala dolge ure in ko sta prišla domov nekako ni bilo toliko časa zame, saj sta bila utrujena. Dandanes delata manj časa, a vseeno imamo nekako hladen odnos, ampak vem, da me imata zelo rada in jaz tudi njiju. že ko sem bila stara okoli 3 leta pa do 1. razreda osnovne šole sem bila 8 ur sama doma. to pišem, ker mislim, da je povezano s tem, da ne spuščam nikogar blizu, imam prijatelje, s katerimi se družimo, zelo zabavamo, ampak jih ne spustim blizu: ne govorim o mojih težavah in o sebi razen če me vprašajo, ampak tudi takrat nekaj povem oziroma preusmerim pozornost na njih in v večini primerov uspe. ne vem zakaj, ampak nekako neprijetno mi je govoriti o meni, mojih težavah ipd. in vem, da to ni ''normalno'' in da moram to spremeniti, ampak že samo do te misli čutim odpor. zanima kako naj se spremenim. zadnja cca 3 leta se nekako občasno počutim prazno, kot da nekaj manjka. mogoče gre za osamljenost, ne vem, ampak, če bom karierno uspešna potem mislim, da me to ne bo motilo. mislite, da bo to možno? tako da zaenkrat je načrt, da postanem karierno zelo uspešna.
že vnaprej hvala za odgovor.
Lp
-
Uredništvo
_izbrisan uporabnik_
Objavljeno: 24 maj 2024 14:35
Odgovor svetovalca:
Pozdravljena!
Napisala si, da si bila kot otrok veliko sama. Kaj ti je takrat polnilo tvoj čas, kaj si počela? Kako si se počutila? Kaj ti je nudilo zadovoljstvo?
Odnosi s starši so sicer res najpogosteje naše prve izkušnje zaupanja, bližine. Zapisala si, da čutiš, da te imata starša rada in ti imaš njiju rada. To je najpogosteje vezano na doživljanje bližine in varnosti. Z odraščanjem se od staršev običajno odmikamo in takrat se lahko začenja obdobje negotovosti, težav z zaupanjem. Z vstopom v svet izven družine, predvsem v času odraščanja, se soočimo z veliko različnimi ljudmi, tudi drugačnimi kot so naši starši.
Verjetno si opazila, da smo si različni ljudje zelo različni glede tega, kako navezujemo odnose. In to je povezano tudi z našimi prirojenimi značilnostmi, ki jih kratko poimenujemo temperament, gre pa za različnost v odzivanju, doživljanju, čustvovanju. Na primer – nekateri so zelo odprti, sproščeni, hitro navežejo kontakte z drugimi, tudi neznanimi ljudmi; nasprotno so drugi precej zadržani, nesproščeni, tihi, sami ne dajo pobude za kontakt…Opisala sem samo dve nasprotujoči si skupini značilnosti temperamenta, vendar obstaja, seveda, še veliko vmesnih možnosti in kombinacij.
Po tvojih besedah sklepam, da si najverjetneje med bolj zadržanimi, vendar čustveno občutljivimi in doživljajočimi, česar pa z drugimi ne želiš kar tako deliti. Moram priznati, da mi je tvoje razmišljanje precej blizu, saj sem tudi sama bila kot odraščajoča mladostnica precej zadržana, bala sem se zaupati vsakemu, tudi prijateljem, ki so mi bili blizu. Ne mislim, da je to karkoli 'nenormalnega', verjamem pa, da svoj strah pred zaupanjem drugim doživljaš kot nekaj drugačnega, morda motečega in nezadovoljujočega. Očitno pa razmišljaš tudi o tem, da si želiš večje bližine z drugimi. Ob želji je nujno pridobiti tudi izkušnje. In pridobivanje izkušenj je najpogosteje povezano s strahovi, ki si jih narišemo in nas velikokrat zelo ovirajo pri tem, da bi naredili prve korake, začeli…Kaj so tvoji strahovi?
Najpogostejši strahovi, za katere sem slišala in sem jih tudi sama nekaj doživljala, so, da nas bo drug, ki se nam bo približal, prizadel, ranil, izkoristil. Pa da ne bomo dovolj dobri, zanimivi, da nas bo česa sram…Morda še kakšen.
Sama sem dolgo potrebovala, da sem dobri prijateljici priznala kakšno svojo napako, težavo. Priznavanje napak je pri večini ljudi težje, kot se zdi. Ljudje si želimo, da nas drugi predvsem sprejemajo in se posledično želimo prikazati kot dobri in ne pokazati svojih slabosti.
Soočanje z lastnimi strahovi je vsekakor zahtevno opravilo, predvsem, ker si zelo občutljiva in polno doživljaš dogajanje v sebi. Sama sem imela srečo, saj sem študirala psihologijo in sem se že takrat in tudi kasneje na poklicnem področju srečevala z ljudmi, ki so se ukvarjali z odnosi, kot se tudi sama zdaj. Tako sem bolje spoznala in imela možnost raziskovati sebe in preko tega tudi druge.
Ena gospa, ki je prihajala k meni zaradi lastnih odnosov, mi je rekla, da se sicer lahko pogovarja z drugimi, vendar pa pogovor z menoj ni enako, kot če govori z znankami ali prijateljicami. Morda bo tudi tebi lažje, če boš za spoznavanje sebe in svojih odnosov najprej izbrala nekoga, ki se ukvarja z odnosi. Želim ti predvsem poguma in zaupanja pri tem raziskovanju!
Irena Toš Koren, psihologinja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.