Osamljenost

Pozdrav.
Ne vem točno kako bi zastavil vprašanje, ampak se bom potrudil.

Zanima me, ali je krivda v meni ?
Že od nekdaj nisem bil najbolj popularna oseba, ampak opažam, da se moji prijateljski krogi vedno manjšajo, no, danes mi je ostal samo še eden pravi prijatelj, nekdo, ki mu lahko zaupam vse, ostale bolj vidim kot kolege in znance.
Kar dosti prijateljev mi je tekom let obrnalo hrbet, ko sem jih potreboval, nekateri so me pa izkoristili za lastno korist.
Ampak bolj kot gledam, tem ljudem gre bolje kot meni, imajo veliko prijateljev, romantična razmerja in so uspešni.
Tudi ko pomislim, veliko nekdanjih prijateljev se noče več družiti ker posvečajo ves svoj čas romantičnim partnerjem.
Sam nimam sreče z ljubeznijo, do sedaj so me vse punce, ki sem jim izpovedal čustva zavrnale in edina zveza, ki sem jo imel ni trajala več kot par mescev in tudi v tej ni bilo kakršnihkoli čustev.
Vedno bolj čutim neko zavidanje do teh ljudi, ki jim nekako vedno uspe najdit partnerje, nekateri se začnejo pogovarjat in bum, sta že skupaj, včasih zgleda kot da jim ljubezen pade iz neba. Jaz pa se že več let trudim in ni napredka.
Tudi moj najboljši in edini prijatelj se je začel pogovarjat z punco, ki mu je všeč in mu privoščim, da tudi on najde ljubezen, ampak me je strah, da tako kot ostale prijatelje bom s tem zgubil tudi njega.

Vedno bolj verjamem, da je problem v meni.

Se opravičujem za daljše besedilo, pisanje misli mi nikoli ni šlo od rok, ampak nekaj stvari sem moral spraviti iz sebe.

Hvala in lep pozdrav.

Zdravo!

Sicer je že nekaj časa odkar sem nazadnje odgovarjal na takšen zapis, pa vendar se mi je po prebranem zdelo pomembno, da predam svoje izkušnje in mnenje, ter da ti poskušam vsaj malo pomagati z omenjenimi čustvi.

Ali je krivda v meni? Odgovor na to vprašanje je eden izmed najtežjih odgovorov s katerimi se lahko posameznik sooči tekom svojega odraščanja in življenja in prepričan sem, da soočanje z omenjeno tematiko ni preprosto nikomur. Tudi meni ni bilo. Z dejstvom, da nisem popularen sem se mogel sprijazniti že v osnovni šoli, saj nikoli nisem bil nekdo, ki bi izstopal, vsaj ne v pozitivni luči. Bil sem tisti najstnik, ki je spoštoval pravila, posebnež ki ni pil alkohola. Bil sem drugačen, v družbi enakih. In takšno življenje me je tudi spremljalo skozi večji del mojih najstniških let. Tekom srednje šole in kasneje tudi fakultete, sem sicer postal bolj socialen, spoznal sem več različnih ljudi, ter pridobil nove izkušnje. Pa vendar mi v vseh teh letih, med vsemi spoznanimi ljudmi ni uspelo ustvariti več kot 2 prijateljev, ki bi si res zaslužila ime pravi prijatelj.

Samo 2 prava prijatelja. Sliši se resnično malo. Po drugi strani pa sta prav ta prijatelja tista, ki sta poskrbela, da sem danes to kar sem, dva prijatelja, ki sta mi pokazala, da je življenje drugačno, kot sem si ga do takrat predstavljal. Če bi z mano govoril, ali pa bi moje zapise prebiral pred nekaj leti bi lahko razbral, da sem pogosto osebe vrednotil po njihovih poznanstvih in prijateljskih krogih, neskončno sem si namreč tudi sam želel vključitve v družbo. Obenem pa zaradi moje osebnosti in nepripravljenosti za določene socialne aktivnosti to še zdaleč ni bilo preprosto. Prišel sem blizu tega, da bi žrtvoval to kar sem, da postanem prijatelj z ljudmi, ki so mi predstavljali vse, kar sem si želel. Pa vendar sem na koncu sprejel drugačno odločitev. Ostal sem to kar sem.

Ne bom trdil, da sem bil od nekdaj zelo dobra oseba. Lagal bi si, če bi rekel, da sem bil. Seveda sem bil prijazen, rad sem pomagal, ter se držal dobrih načel, pa vendar sem bil na trenutke vseeno tudi zahrbten, želel sem si čim več lastne koristi, občasno pa sem imel tudi popolnoma neprimerne komentarje. Bil sem daleč od tega, da bi bil popoln. In morda bi bil še danes takšen. Pa vendar, so pravi prijatelji tisti, ki ti povedo kar moraš slišati, tudi ko nočeš. So tisti, ki ti pomagajo, ko ti nihče drug ne želi. So tisti, ki so ob tebi, ne glede na vse, kar se zgodi. Zaradi takšnih prijateljev, sem danes boljša oseba. Z njuno pomočjo sem se lahko učil na napakah, postajal boljši človek, z njima sem lahko zrastel, brez da bi moral žrtvovati svojo osebnost.

Takšni prijatelji, so redki. Zato verjemi, če imaš vsaj enega, si že bogatejši kot mnogi drugi, ki jih imajo malo morje. Tudi meni se je včasih zdelo, da so vsi, ki so okoli mene boljši, da sem edini, ki živi v nesreči in ki mu življenje in prijateljstva ne gredo po načrtih. Danes pa vem, da bi raje zamenjal vseh mojih 100+ znancev in "prijateljev", za moja prava prijatelja. Zate točno težko komentiram, pa vseeno menim, da bi naredil enako.

Ko pride do ljubezni pa tudi jaz žal težje komentiram. Tudi meni je namreč težko gledati prijatelje in znance, ki jim uspe tisto, o čemer lahko sam samo sanjam ali pa pišem. V zadnjem obdobju sem sicer imel nekaj sreče in sem do določenih deklet čutil čustva, ki so mi bila pred tem nepoznana, pa vendar se je do zdaj vedno izkazalo, da sem celotno situacijo narobe precenil, ter da bom moral na uresničitev vseh svojih sanj še počakati. Kako dolgo bo trajalo sicer ne vem, pa vendar verjamem, da bo na koncu obema uspelo to, kar si želiva, pa četudi v trenutku ko bova to najmanj pričakovala.

Popolnoma tudi razumem strah, ki je nastal ob možnosti izgube tvojega prijatelja. Razmerja so žal sicer res ena izmed lepših, za družbo okoli pa tudi napornih in časovno zajetnih družbenih aktivnosti, saj se pričakuje, da partnerja več časa namenita drug drugemu, tudi brez ostale njune družbe. Pa vendar, je prijatelj zaradi katerega si v skrbeh tvoj najljubši prijatelj, oseba ki ji lahko zaupaš vse. Ali res misliš, da bi zaradi tega popolnoma pozabil nate? V kolikor bo tvoj prijatelj res začel hoditi s punco, bo verjetno manj časa namenil vajinemu druženju, da bo lahko več časa preživel s partnerico, pa vendar bo še vedno tvoj najboljši prijatelj. Če tebi tvoj prijatelj pomeni toliko, kot meni pomenita moja najboljša prijatelja, mi lahko verjameš, da bo ostal tam, v tvojem življenju. Morda bo odrastel, prerazporedil svoje obveznosti, pa vendar verjamem da bo kot pravi prijatelj tam v dobrem in v slabem.

Pa da se za konec še vrnem k prvotnemu vprašanju. Skozi zapis sem spoznal, da imaš pravega prijatelja, ki mu zaupaš, želiš si punco, do katere bi gojil čustva, punco ki bi te ljubila. Ali je krivda v meni? Sam verjamem, da zagotovo ni, vem pa tudi, da mi ne boš verjel, dokler si na isto vprašanje ne odgovoriš še sam.

Upam da sem ti z svojim zapisom vsaj malo pomagal in ne skrbi, pisanje daljših besedil in izražanje čustev v besedah je bilo tudi meni vedno domače in pomirjajoče, tako da kar nadaljuj. Želim ti vso srečo še naprej, še veliko let prijateljstev in ljubezni.

Lukas