Osamljenost

Odgovor svetovalke:

Dragi Mark.

Postalo mi je zelo hudo, ko sem prebrala tvoj zapis. Občutim ga, kot da sta zate osamljenost in zavrnjenost s strani drugih postali tako nevzdržni, da se ti zdi, da pomaga lahko samo še smrt. Dejansko ta dva občutka v možganih doživimo podobno, kot najhujše telesne bolečine - na robu znosnosti.

Tvoji občutki so zato povsem logični, zlasti glede na vse, kar si že prestal in kar se ti še vedno godi. 5 let je res dolga doba, posebej za mladega človeka. Ni prav in ni fer! Žal mi je, da nisi prejel ustrezne podpore v vsem tem času. Ampak nikakor rešitev ni smrt in povedala bom, zakaj tako mislim. Še prej pa imam zate vrsto vprašanj.

Najprej me zanima, zakaj se nisi mogel obrniti na starše, zakaj si vse to prikrival? To so stiske, pri katerih mora nujno sodelovati odrasla oseba, ki ji zaupaš. Bi za začetek skupaj izbrala nekoga v tvoji neposredni bližini, s komer bi se o tem lahko pogovoril? To je prvi korak k iskanju rešitve. Kdo bi to lahko bil? 

Na koga pa si se obrnil v šoli? Težko sprejmem, da te vsi pedagoški delavci ignorirajo. Prepričana sem, da se med vsemi učitelji in v šolski svetovalni službi najde najmanj ena oseba, ki ti bo verjela in te bo vzela zares! To je drugi korak, ki lahko vodi v reševanje neustreznega vedenja sošolcev.

Prijateljstva pa najlažje sklenemo s podobno mislečimi in z osebami, ki gojijo podobna zanimanja. Ni nujno, da boš take ljudi našel v svojem razredu. Gotovo imaš sam kakšno zanimanje, kakšno strast, ki jo lahko začneš udejanjati v skupini - v kakšnem krožku, tečaju ali kakem športu? In če je še nimaš, se lahko lotiš odkrivanja, kaj bi to lahko bilo.

Poskusiš lahko izven šole. In tudi če ne uspe takoj, prosim, ne izberi takoj najbolj črnih misli o sebi in drugih. Tvoji sovrstniki, sploh če sodim po pismih, ki jih prejmemo v našo svetovalnico, vsi po vrsti sami s sabo bijejo kakšno bitko. Zelo sem na tvoji strani, da to ni izgovor za grdo vedenje do drugega, ampak pomembno se mi zdi, da to veš in da  najprej poskušaš sam sebi postati prijatelj. To je najboljša dolgoročna naložba za življenje! Če bi ti danes spoznal Marka in bi se obrnil nate s pismom, ki si ga poslal nam, kaj bi mu svetoval?

Smrt ne spremeni ničesar. Olajšanja, ki si ga predstavljamo v fantaziji, nikoli ne občutimo, ker mrtvi ne čutimo ničesar. Zelo verjetno pa zadnji trenutki minejo v največji grozi in strahu. V neki raziskavi so tisti redki ljudje, ki so poskušali umreti s skokom z znamenitega mosta Golden Gate v San Franciscu in preživeli, vsi po vrsti povedali, da so v trenutku odskoka takoj občutili obžalovanje.

Tudi srednja šola bo minila in potem boš še vedno šele na začetku odraslega življenja, ki čaka nate in ki ti lahko prinese še vse mogoče. Imej upanje, da dokler živiš, je vredno: iskati, vztrajati, preizkušati različne strategije, raziskovati samega sebe, življenje in svet!

Čakam tvoj odgovor.

V mislih sem s tabo,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Mark, hvala za vsa dodatna pojasnila in nekoliko širšo sliko o tem, kako ti je. Zelo me veseli, da vendarle ne vidiš samo črno in da se kljub vsemu ceniš. To je res zelo pomembno.

Strinjam pa se, da to ni dovolj za splošno zadovoljstvo. V življenju vsekakor potrebujemo druge ljudi. Med nami mora prihajati do sopodpore, izmenjave misli in čustev, intimne bližine, ker je to nenazadnje pogoj za zdravo in osmišljeno življenje. Z vsaj eno osebo. Da to iščeš, vidim kot dokaz, da je v tebi zelo zdrav nagon - evolucijsko smo narejeni tako, da nas izključenost boli in da iščemo pristne stike z drugimi.

Imaš res precej nehvaležne okoliščine. V vaških okoljih je običajno manj možnosti za neformalno druženje, včasih je težko najti celo dovolj vrstnikov. Zato sem pomislila, da ni nujno, da se omejiš samo na osebe svoje starosti. Glede na zrelost, ki jo izražaš, bi se po mojem mnenju brez problema dobro znašel tudi v nekoliko starejši družbi.

Je morda v vasi kakšno prostovoljno gasilsko društvo? Amaterska nogometna ali šahovska liga? Kakršnakoli možnost za prostovoljstvo?

Škoda, ker starši ne podpirajo tvojega odnosa s teto. Gre morda za kakšen razlog, ki se ga da rešiti? Morda lahko prosiš teto, da se pogovori s tvojima staršema o tem, da vidva želita ohranjati tesne stike?

Vsaj za neko prehodno obdobje. Predpostavljam, da boš čez dve leti odšel kaj študirat ali pa delat in to bo zagotovo prineslo velike spremembe, z njimi pa obilo novih priložnosti - za nove prijatelje, ljubezni, morda tudi selitev.

Pod točko 1 v tvojem odgovoru ne razumem najbolje, kaj se je zgodilo. Glede na točko 2 pa bi na tvojem mestu vztrajala in šla ponovno k socialni delavki, ter se ji zaupala. Tam je za to, da ti pomaga in da z drugimi ne deli ničesar, česar nočeš.

Na šoli namreč morajo vedeti, kaj se dogaja, da to potem lahko rešujejo. Nekatere težave so tako kompleksne ali vztrajne, da terjajo več intervencij kot zgolj eno opozorilo. Sklepam, da ne vedo, da so se stvari poslabšale, in zato sedaj ne delajo nič več na tem. Mislijo, da so stvar uredili. Informacije morajo priti od vas, dijakov, da potem lahko ukrepajo. Včasih pač večkrat.

Nočem ti naložiti več reševanja težav, kot trenutno zmoreš. Želim te zgolj opogumiti za vztrajnost. :)

Kaj meniš o zapisanem?

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja