Osamljena

Pozdravljeni, pišem vam ker sem že kar zelo obupana in ker o tem problemu ne morem nehat razmišljat. V zadnjih nekaj mesecih sem se zelo odtujila od svojih najbližjih in v bistvu tudi edinih prijateljic. Nikoli se nisem družila z veliko ljudmi in nikoli se nisem znala vključiti. Konec osnovne šole sem zelo zbližala s štirimi sošolkami in do letos smo še vedno ohranjale stik in dobre prijatelske odnose kljub temu, da nismo hodile na isto srednjo šolo. V teh mesecih pa sem ugotovila, da ne sodim več tja. Ena priajteljica se je popolnoma odtujila od vseh, drugi dve pa sta se veliko družili tudi med šolskim letom a mi tega nista povedali, nikoli me nista v nič vključili, pa čeprav sem se tudi jaz veliko družila z eno izmed njih saj hodiva na isto šolo, le drug program. In čeprav sva bili veliko skupaj mi nikoli ni omenjala, da hodi na toliko veselic in drugih družbenih dogodkov in spoznava nove ljudi. To me zelo žalosti predvsem zato, ker bi si tudi jaz želela iti a tega nisem nikoli preveč omenjala, saj so bile druge navadno proti in mislila sem da je temu še vedno tako in sploh nisem vedela kako zelo sta se spremenili. Ko smo bile po nekaj mesecih spet vse tri skupaj sta me u bistvu ignorirali in se pogovarjali o svoji drugih prijateljih. Tudi ko sem vprašala po njih ali če bi lahko šla kdaj zraven sta to bolj kot ne ignorirali. Počutim se zelo butasto in mislim da se nočeta več družiti z mano. Počutim se zelo osamljeno, saj res nimam nič prijateljev. V srednji šoli se tudi z nobenimi sošolkami nisem tako zbližala...saj se razumemo in vse a nimamo toliko skupnih intresov....ne vem... vem le, da je problem v meni. Nasploh se zelo težko zbližam z drugimi ljudmi. Ne znam se vključiti v družbo. Vedno ko poskusim me vsi ignorirajo. Od nekdaj je bilo tako...tudi če kaj rečem me vsi preslišijo in večinoma imam občutek kot da govorim sama s seboj. Vem tudi da sem zelo nesamozavestna in ne vem kako biti bolj samozavestna, sram me je moje osebnosti in pa predvsem imam težave z obrazom, saj imam akne in se zaradi tega res počutim zelo grdo. Strah me je da bom za vedno osamljena. Še nikoli se nisem z ničemer toliko obremenjevala. Že cele počitnice vsak dan mislim le na to ampak res ne vidim izhoda iz tega. Vem da zveni butasto, večina ljudi bi mi rekla naj si pač najdem druge prijatelje a se mi to res ne zdi tako enostavno. Nasploh mi je zelo neprijetno med ljudmi, težko se sprostim, strah me je da me ne bodo marali. Mislim da k temu da nisem nikoli imela toliko prijateljev pripomore tudi to, da živim v bolj odročnem območju kjer skoraj nimamo sosedov pa še ti so zelo oddaljeni in nobenih svojih vrstnikov nimam. Že od nekdaj se počutim bolj osamljeno in bedno ker vem da nimam veliko prijateljev, zdaj pa je še huje ker jih sploh nimam več. Tu pa so tudi pritiski s strani moje družine ko me sprašujejo zakaj ne grem nikoli nikamor in na nobnene veselice...sram me je priznati da nikogar nimam čeprav to verjetno zdaj že vejo. Tudi sama si zelo želim biti del tega a res ne vem kako. Res se bojim da me nihče ne mara. Prav tako nisem na socialnih omrežjih tako kot vsi drugi niti jih nočem uporabljati niti ne vem kako se pogovarjati z ljudmi prek socialnih omrežij in mislim da je tudi to velik problem. Potrebovala bi nasvet kaj naj naredim. Še vedno želim ohraniti stike s prijteljicama saj se še vedno razumemo le zelo odtujena se počutim...ne vem...poskušala sem se že pogovoriti z njima o tem ampak nekako nikoli ni pravega trenutka oz. strah me je saj mislim da me bosta imeli za dramtično in bedno. Eni sem že rekla, da u bisvtu nimam prijateljev in da si želim da bi me bolj vključila oz. da bi mi pomagla da se vključim a me ni vzela resno. Res sem že malo obupana. Potrebovala bi tudi nasvet kako naj se počutim bolj sproščeno v družbi in kako naj bom bolj samozavestna. 

Hvala za vašo pomoč in se opravičujem za tako dolg spis!

Podobno se tudi meni dogaja.