Odnosi

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

zrelo si zastavila razmišljanje, ki te vodi k izvoru občutkov, ki jih doživljaš in zaradi katerih težko verjameš, da je ljudem iskreno mar zate. Jedrna misel, ki se poraja v zapisu je tvoje oddaljevanje od drugih, še posebej, ko ti želijo ponuditi pomoč.

V tem, kar opisuješ, ne gre le za nezaupanje, temveč za vedenje, ki ga lahko pogojujejo pretekle izkušnje in njihov prenos v sedanje odnose. Ob tem se verjetno pojavljajo še določene misli o sebi ali drugih, ki okrepijo neprijetne občutke, na katere se prilagodiš tako, da se umakneš.

Zanimivo se mi zdi tudi to, kar opisuješ, da zelo rada pomagaš drugim, jih poslušaš in jim stojiš ob strani, težje pa sprejmeš pomoč zase. Včasih je lažje biti v vlogi tistega, ki daje, kot pa v vlogi tistega, ki prejema. Ko pomagamo drugim, lahko dobimo občutek smisla, vrednosti in povezanosti, se počutimo dobro. Ko pa sami potrebujemo pomoč, postanemo bolj vidni v svoji ranljivosti, ob tem pa se lahko odprejo občutki, kot so nelagodje, sram, strah pred zavrnitvijo ali občutek, da smo za drugega breme.

Približevanje in oddaljevanje sta pričakovani del vzpostavljanja stika z drugo osebo. Kadar je ta proces skladen s tem, kar potrebujemo in dobivamo v odnosu, nas običajno ne obarva s tesnobo. Ob nezaupanju in dvomu pa se lahko pojavi občutek ogroženosti, čeprav nam druga oseba dejansko ne naredi nič slabega. Je slednje lahko povezano tudi s samopodobo?

Če smo v preteklosti v odnosih občutili veliko negotovosti, lahko naše telo bližino zazna kot nekaj, kar zahteva previdnost. Takrat umik ni nujno zavestna odločitev, ampak naš avtomatski odziv: to je način, kako se zaščitimo pred morebitno stisko, bolečino, razočaranjem ali občutkom, da smo drugim odveč.

Do občutkov, ki jih opisuješ, običajno prihaja zaradi več razlogov, zato naj bodo ta razmišljanja predvsem spodbuda k nadaljnjemu raziskovanju sebe. Odmik je lahko del naučenega odziva, kot prilagoditve, ki nam je nekoč pomagala, da smo se zaščitili.

Morda je povezan s ponavljajočimi izkušnjami, ko si potrebovala podporo, razumevanje ali pomoč, pa jih nisi dobila na način, ki bi ustrezal tvojim potrebam. Včasih nas drugi (tudi nehote ali zato, ker sami ne zmorejo) ne »vidijo« dovolj, ne vzamejo resno naših čustev, potreb ali se ne odzovejo na način, ki bi nam dal občutek varnosti. Ob takih izkušnjah se lahko poleg razočaranja pojavijo tudi druga čustva, na primer občutek, da smo preveč zahtevni.

Še posebej pomembno je, kako otrok doživi svoje potrebe in občutke v odnosu z drugimi. Če je bil zaradi njih zavrnjen, kritiziran ali obremenjen z občutki krivde, ker prosi za pomoč, lahko kasneje razvije prepričanje, da je bolje, da ne pokaže preveč, ne prosi in ne obremenje drugih, pogosto pa zaključi, da se lahko zanese predvsem nase.

Pri tem želim poudariti, da ni primerno kazati s prstom na en sam dejavnik. Običajno gre za preplet dejavnikov zunaj nas, naše osebne ranljivosti, izkušenj, podpore, ki smo je bili deležni, in veščin, ki smo jih razvili za spoprijemanje z izzivi. Ti si na tej poti osebne rasti, lahko ti pri samoraziskovanju pomaga tudi priročnik Zorenje skozi To sem jaz (poglavje od strani 112).

Tvoj odmik lahko zato razumem kot zaščito in kot strategijo, ki je imela smisel. Pomaga ti zmanjšati tveganje, da bi bila razočarana, prizadeta, zavrnjena ali morda preveč izpostavljena. Ko se odmakneš, predvidevam, da zmanjšaš tudi svoje neprijetne občutke.

Kaj ti odmik v resnici prinaša in pred čim te varuje, pa lahko zares veš le ti. Hkrati ima odmik lahko tudi svojo ceno, saj ti preprečuje izkušnjo, da lahko nekdo ostane ob tebi tudi takrat, ko ne daješ ti, ampak nekaj prejemaš.

Sedaj že veva, da umik sam po sebi ni nekaj slabega. Včasih je zelo modra, zdrava in potrebna odločitev, da se odmaknemo od odnosa, situacije ali osebe, ob kateri se ne počutimo dobro, varno ali spoštovano, obstaja grožnja nasilja, itd. Pomembno vprašanje zato ni le: »Zakaj se umikam?«, ampak tudi: »Ali se umikam zato, ker skrbim zase, ali zato, ker me nekaj v meni želi zaščititi pred bližino, ki bi lahko bila dobra?«

Zanimiva vprašanja za raziskovanje so lahko:

-        Kaj vse s tem, ko se umakneš, pridobiš in kaj izgubiš?

-        Čemu bi se morala odpovedati, da bi lahko ostala bližje?

-        Kaj bi morala pri sebi okrepiti, da bi lažje zaupala, da sprejemanje pomoči ni breme za druge?

Ob tem je dobro opazovati tudi misli, ki se pojavijo v trenutku, ko ti nekdo želi pomagati. Nekaj idej, tvoje so lahko še drugačne:
-   »Obremenjujem ga/jo.«
-   »Saj ima dovolj svojih težav.«
-   »Ne bi smela tega nalagati drugim.«
-   »Morda mu/ji v resnici ni mar.«

Lahko so te misli razumljive glede na tvoje izkušnje, vendar niso nujno edina resnica. Pogosto jih je smiselno preokviriti, kar lahko najdeš tudi na spletnih straneh To sem jaz.

Nekaj odgovorov pa lahko najdeš tudi v razumevanju »stilov navezanosti«, ki se razvijejo v primarni družini in pomembno obarvajo naše kasnejše odnose: kako doživljamo bližino, zaupanje, pomoč in svojo vrednost v odnosu.

To, da danes raziskuješ svoj odmik v odnosu, ti daje možnost, da začneš izbirati tudi drugačne odzive. Zato bravo za tvoj način razmišljanja, obračanja k sebi in za to, da razlogov za svoj odmik ne iščeš samo v drugih. Prav zares se veselim tvojega ponovnega odziva. Radovedna sem, kaj je to razmišljanje spodbudilo v tebi, kaj morda zdaj veš več o sebi in v katero smer se odpira tvoje raziskovanje.

Odgovor je daljši, saj si se v zapisu dotaknila svoje globine. Če je preobsežen, pa mi tudi javi. 

 P.S.

Mogoče te bi zanimal tudi tale prispevek dijakov.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka