Odnosi

Po dolgem času spet pišem, ker sem nekak že leta zmeden v socialnih situacijah. Pač nekako se mi čustva drugega zdijo invazivna in jih ne morem prav razumeti. Če mi postane dolgčas, mi po glavi hodijo nenavadne misli (gre za huda kriminalna dejanja, ki bi mi dala vznemirjenost, tisti občutek, ko je vse na kocki). Sicer sem na antidepresivih, hodim redno na psihoterapijo, po hospitalizaicji na zaprtem oddelku psihiatrije (diagnoza anksiozna motnja) dobro napredujem. A tista norost me nekako se zmeraj spremlja in mi daje nekakšno notranje zadovoljstvo, če se spuščam v kriminal. Po drugi strani nimam več neke notranje moralne razsežnosti, svet se zame vrti okrog denarja in moči. Na splošno sem začel veliko lagati, prisotno je antisocialno vedenje. Živim v lastnem fantazijskem svetu, kjer sem jaz najboljši, drugi pa služijo mojim interesom. Nekaj časa že spremljam nekega tipa, ki ima diagnozo motnje osebnosti. Na psihoterapiji prišel do šokantnih uvidov (da sem bil v otroštvu od mame nekako 'custveno' posiljen oz. da je bilo nasilje v nekakšni pretirani nežnosti do mene). Vedno se je spomin, ko je govorila, kako pomembno ji je lupckanje njenega sinekeca. Ampak na ta račun, ker je bila meja med mamo in partnerko zabrisana (čeprav ni nikoli prišlo do kakega spolnega kontakta z njo, ampak je pretiravala s poljubljanjem, tudi ko mi to ni ugajalo), nekako ne morem čutiti ljubezni do nikogar, samo neko čudno obsedenost. Pac navezan sem na ljudi iz zgodnjega otroštva, sicer pa sem nezmožen trajnih odnosov. Spremljam cluster B osebe in se v precejšnji meri lahko z njimi poenotim (predvsem z NOM, čeprav sem imel na testu PAI letos povišano BOR in ANT). Gre za problem, da nimaš prave lastne identitete in se ti potem vse zdi nekako zabavno, ljudi je možno izkoristiti na marsikateri nacin, najlažje, da naslovis njihove potrebe in jim popihas na dušo. Kako zabavno se mi je včasih poigravati in jih potem zavreči ko nimam nič več koristi. In najboljši del je, da mi ni žal. 

Včasih sicer bil priden in uspesen dijak (sicer brez prijateljev), s katerim ni bilo vzgojnih problemov (razen občasno maltretiranje šibkejših sošolcev, ampak v oš). Se spomnim, da sem včasih rad klal živali, dobesendo užival v ubijanju, ker mi je to dalo boost (kot nek plenilec v tebi, ki ne more ven). 

Včasih se spomnim, kako sta me ve gimnaziji dva sošolca vprašala, če sem psihopat, ker nisem poznal strahu tam, kjer običajno je (mirno sem pristopil do skupine deklet, ki se jih ni upal noben fant ogovoriti, divje vozil itd.) 

Kako se spraviti v red, da ne bom pristal v zaporu? Ali so za tako vedenje zaslužni antidepresivi (Brintellix jemljem 5g in mi pomaga)? Morda pa je vse skupaj le pogrezanje v depresijo? 

Lep pozdrav