Odnosi

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

napisala si, da imaš obdobja, ko svojih bližnjih ne maraš, in obdobja, ko jih obožuješ. Prav tako opaziš nihanja razpoloženja pri sebi. Naj te potolažim, da so takšna nihanja, še predvsem v najstniških letih, dokaj normalna, verjamem pa, da so naporna in jih je težko razumeti. Dvomim, da bi ti tvoji bližnji skušali škodovati, to je najbrž le neko prepričanje, ki ga nosiš v sebi, kadar se ne počutiš dobro. 

Nič ni hudega, če se kdaj pa kdaj umakneš ljudem, ker si raje sama. Dobro se opazuj, kako se počutiš v teh trenutkih, kaj si resnično želiš in zakaj ti ustreza biti sama. Si žalostna, si razočarana, morda jezna? Ali pa le potrebuješ trenutek, da si sama s svojimi mislimi? Vse to je OK. Tudi vreme zunaj je bolj turobno in splošno je znano, da smo tudi ljudje v teh temačnih mesecih večkrat brez volje. Poskušaj pa vseeno najti in početi stvari, ki te veselijo: morda rada plešeš, poslušaš glasbo? Rada kaj dobrega prebereš, kaj ustvarjaš, rišeš?

Praviš tudi, da si večkrat sramežljiva, da se obremenjuješ s tem, kako si videti, kaj rečeš,.... Vsi imamo včasih takšne občutke, ker si seveda želimo ustvarjati dober vtis na okolico. Seveda pa ni dobro, da se s tem obremenjujemo pretirano. Ko boš prepričana v svoje odgovore, kar pogumno povej svoje mnenje - vsi kdaj pa kdaj izrečemo kakšno neumnost in se ljudje nasmejijo, ampak to gre kmalu v pozabo, saj nekdo naredi nekaj drugega in je tisto spet bolj zanimivo. V današnjem svetu je težko potegniti pozornost na dolgi rok, torej bodo tudi tvoje drobne napakice morda sicer opažene, a hitro pozabljene. Tako da kar pogumno stopi, spregovori. 

Želim ti  vse dobro in še se nam kaj oglasi. 

Katarina Šepetavc, univ. dipl. pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

naj se ti najprej opravičim, ker si toliko časa čakala na odgovor. 

Veseli me, da si bolj natančno povedala, kakšna so ta tvoja nihanja v razpoloženju. Če ta nihanja tako pomembno vplivajo na tvoje življenje, da ne moreš normalno funkcionirati, potem to definitivno ni več OK. 

Praviš, da pomisliš tudi na to, da bi bi bilo bolje, da te ne bi več bilo, prav tako praviš, da se samopoškoduješ. Menim, da je nujno, da si poiščeš pomoč bližnje odrasle osebe, ki ti bo nudila oporo, da si poiščeš strokovno pomoč. Lahko je to mami, svetovalna delavka ali učiteljica v šoli, kakšna teta, babica,.... Samopoškovanje lahko deluje kot neka uteha, ampak samo po sebi ne rešuje nobene težave in hitro lahko preraste v navado, ki jo težko nadzorujemo. Deloma si lahko pomagaš sama - nekaj načinov samopomoči najdeš v tem članku: Spopadanje s stisko pri samopoškodovanju - v vsakem primeru pa ti še enkrat svetujem, da si poiščeš tudi strokovno pomoč. Omenjaš, da tudi mami opaža tvoje nihanje vedenja - morda bi bilo najbolje, da se najprej pogovoriš z njo, potem pa skupaj iščeta pot naprej - prvi korak je lahko tvoj osebni zdravnik, ki ti bo dal napotnico za nadaljnje obravnave.

Vsekakor upam, da se boš kmalu počutila bolje. Vesela bom, če se boš še oglasila. 

Katarina Šepetavc, univ. dipl. pedagoginja