Odnos z osebo diagnosticirano z mejno osebnostno motnjo in endometioza

Pozdravljeni!

Na vas se obračam z vprašanjem, saj bi želela razjasniti različne vidike vplivov odnosa z osebo, za katero zdaj vem, da ima mejno osebnostno motnjo ter psohološke/nevrološke posledice edometrioze ter kako se podpreti pri okrevanju in bolje razumeti bolezen.

Odnos z osebo, ki ima bpd

Od 15 do skoraj 22 leta starosti sem bila v romantični zvezi z osebo, ki ima bpd. Bila sem "favourite person" osebe z bpd in tako se je name odslikal ves ta strah po zapuščenosti ki jo oseba ima, name še vedno gleda kot osebo, ki jo vidi v samo dobri luči prav tako odnos čeprav več let nisva bila v stikih (pa sem opažala, da je spremljal moje življenje še vedno, od daleč). Ko je v novi zvezi in življenju prišlo tako daleč, da je delal samomore so se zanj stvari končno razjasnile in dobil je diagnozo. Takrat sta me z zdajšnjo partnerko poklicala in stala sem jima ob strani, z njo sva ugotovili kaj vse sva dali skozi in kakšne travne so nama skupne zaradi odnosa z njim. Hkrati pa sem zdaj začutila, da se je moja zgodba tukaj zaključila in sem postavila mejo, da ne želim in ne zmorem biti več del tega. 

Zanima me, kakšna je dinamika in kako vpliva, s strokovnega vidika takŠen odnos name, kot na to favourite person (v romantičnem odnosu), kakšne posledice lahko nezavedno nosim in s čim bi bilo dobro da se soočim, sploh ker je bilo to v mojem poznem najstniškem obdobju in adolescenci?

Nekaj primerov, travm, ki se jih zavedam in sem jih doživljala v odnosu:

- spolnost (oseba je odklonilnost v spolnosti vzela kot grožnjo za to da me izgubi in se ni počutila ljubljeno), prvi spolni odnos je bil posilstvo, govorila sem ne a me ni poslušal, prvič mi je uspelo biti dovolj močna in to ustaviti, skozi besedne manipulacije in dejanja pa je privedlo do tega, da mi drugič ni uspelo, kljub ne se je zgodilo. Od takrat naprej nisem več imela ne, kljub bolečinam sem mislila da moram "tako pokazati ljubezen" in sem nakoncu postala "numb" in gledala v steno ter upala da se konča.Za to, da ne bi bilo grožnje po otroku, me je prepričal, da sem sama sebe prepričala v edino "sigurno" možnost kontracepcije in začela sem jemati tabletke zelo zgodaj. Vendo sem bila v groznih bolečinah (vasaj prve 3-4 leta) odnosov. Še danes me je strah vsakega oregleda pri ginekologu ko moje telo ni pripravljeno, da sprejme nekaj vase...

- ljubosumje: nisem smela imeti prijateljev, vsako druženje je njemu bila grožnja, zbrisati sem mogla družabna omrežja, moja družina je bila v njegovih očen tista, ki me hoče od njega odvzeti in sem se od njih popolnoma oddaljila in zapirala vase. V srednji šoli nisem smela na pijačo s prijatelji in sem mogla vsako malico preživeti z njim. Prenehala sem početi vse v čemer sem uživala, najdlje sem vztrajala v petju, v katerega sem se pustila prepričati da ga ne maram in da mi nič ne koristi.

- nasilje: verbalno nasilje in nebesedno nasilje se je odzvanjalo predvsem z vidika pogojevanje "če nečesa ne narediš, mene ljubiš", tudi jaz sem se začela odzivati obrambno in sem razvila toksične odzive in bi ga kdaj najraje zadavila, pretepla pa sem vedno to jezo potlačila v sebi tudi besedno, redno sem jaz sputila ven to jezo ampak sem jo na neprimerne načine v besedah, v taih momentih sem dobila "oči ki bi lahko ubijale". Prišlo je tudi do fizičnega nasilja napada name, ko je bil pod alkoholom, publicly, jaz sem rekla besede, ki so ta napad name sprožile. Ko nisem naredila kar je želel in sem bila na pevskih pripravah me je zaprl iz stanovanja in nadrl da naj zdginem jaz sem moledovala in prosila naj tega ne dela, samo zato ker nisem bila z njim (v sebi sem čutila kot da bi mi odvzel moje bistvo, ker s tem ko je grozil z razhodom se je v meni, v mojem trebuhu trgalo nekaj na delčke)

- imela sem občutek da sem vse postavila vanj, moj center je postal on, vedno sem morala paziti kaj bom rekla, kaj bom naredila, *hoditi kot mačka okrog vrele kaše" da ne bi imel izpadov ljubosumnosti, paziti kako se pogovarjam z drugimi ljudmi da ne bi rekla česa, zaradi česar bi bil prizadet/bi vzkipel. Tudi stvari, ki jih nisem delala moralno narobe sem skrivala ker me je bilo strah reakcij. Vse sem delala na načine da je bil zadovoljen. Sem ga pa vedno opozarjala, da nekaj ni ok, da si mora poiskati pomoč. Tako sem bila navezana in imela stalen strah zaradi groženj s tem da me bo zapustil za vsako ko sem po njegovo naredila nekaj kar ni bilo ok...

- manipulacija na vseh možnih ravneh....

Ne želim izpasti kot, da osebo obtožujem, ker je ne, zdej ob tem ko smo se pogovorili in je z mano oseba delila svoje doživljanje, ki ga končno razume lahko najdem še več razumevanja v tem in ponudim iskren objem... ampak to je bila moja realnost 7 let in sem jo živela. Seveda so bile lepe stvari a jih je vsa ta teža zasenčila in jih niti ne vidim dobro. Predelala sem stvari do te mere da lahko na neč način začutim hvaležnost za to ker sem zaradi tgea doživela noro čudovite stvari ko sem bila na poti iskanja sebe in sem se v čudovitih stvareh tudi našla. Nekateri rabijo velik del ćivljenja, da pridejo in najdejo spet iskrice v očeh in iskren nasmeh, jaz sem ga zelo zgodaj.

Kakšno pomoč svetujete, k kakšnem terapevtu se lahko obrnem ker trenutno se mi zdi da enostavno ne zmorem več. To je že 4 leta za mano a vseeno zelo prisotno... Zavedam se, da je to zelo vplivalo na partnerske odnose, na odnose z moškimi in odnose na splošno, moje strahove v spolnosti v tem da sem preveč, da sem sama odgovorna za vse kar se mi je zgodilo.. več let sem se učila o komunikaciji, o odnosih, šla čez te travne sama, da bi lahko zadihala. Postavila sem drugačno življenje, našla sem se preko tega da sem "bežala" in živela v tujini. Trenutno sem spet v Sloveniji in pri družini, zdaj imam prijatelje in čudovitega partnerja.. A Slovenija in to okolje v meni vzbuja nekakpno depresijo, opažam tudi nezdrave vzorce ki so v družini, v sebi, ves čas naaliziram... Zdi se, da je vse "prišlo za mano" in sem utrujena, izčrpana in se mi zdi da enostavno ne zmorem več. 

Endometrioza

Poleg vsega sem bila diagnosticirana z endometriozo, ki prav tako vpliva na mentalno zdravje, nevrološko (ne)ravnovesje in dobro počutje, začela sem biti anksiozna, dobivati nekakšne napade panike/histerije, začela sem se zapirati (a vedno ko zberem moč in grem med ljudi se počutim bolje), družina me je in me vedno podpira ampak me ne razume (tudi me ne more, ker ne vedo kaj vse se je dogajalo) v odnosu s partnerjem se zavedam in komniciram svoje vzorce in me podpira a v sebi nosim globoko nesigirnost v odnos in da sem vredna. Ta nesigurnost v odnos se mi redno pojavlja v partnerstvih, ne vidim možnosti dolgoročnega partnerstva in lažje bi mi bilo prekiniti vse in se zapreti vase da se ne rabikm izražati... Partner mi pa stoji ob strani celo, ko imam te napade in zagotavlja da je tukaj zame in ne gre nikamor. iskala sem pomoč pri osebni zdravnici pa nisem bila slišana, ko sem bila sem z eno napotnico bila na pregledu pa bi morala spet čakati zelo dolgo in se sploh nisem več uveljavljana napotnice. Trenutno sem v bolnipki zaradi pooperativnega posega in me je strah v služno ker se mi zdi da se bom samo sesula, če grem čez sebe in delati za osem ur, leprav je služba ki me sicer veseli in je v skladu z mojim poslanstvom.

Hkrati se pa v meni postavjajo vprašanja, v večletnem delu na sebi pa se sprašujem in če je možno, da imam adhd ali pa znake prikritega avtizma.. kar bi mi mogoče pomagalo razumeti še kaj več.. 

Rahlo sem izgubljena v vsem tem in bi prosila za nasvet, usmeritev glede pomoči, kam se naj obrnem, po možnosti brezplačne/subvencionirane, na področju Celja, lahko pa se tudi peljem kam v kolikor ni vožnje več kot 45min od Celja.. Najve kolikor sem trenutno zmožna pa odšteti za terapije je 150e/mesec. Čutim pa da bi potrebovala trenutno to čim prej in vsaj 1x/teden v prvem mesecu.

Hvala vam za prostor, kjer lahko postavljamo takšna vprašanja in ker pomagate.

Vse dobro,

A*

Hvala za besede podpore in usmeritve. Iz srca in objokanih oči. 

Nisem več vedela kam in ta portal je bil prvi, ki sem ga našla.

Želim si, da bi mladostniki vedeli več o spolnosti, o zdravi komunikaciji, o odnosih, o postavljanju meja. Želim si, da bi bili v osnovni in v srednji šoli redni predmeti, ki bi tako lahko marsikdaj preprečili mladostniške zgodbe kot je moja. Želim si da bi vsaka najstnica (in najtnik) vedela kam se obrniti in imela varnen prostor kjer se lahko izrazi.

In res sem hvaležna za tole platformo, ker mladi najdejo oporo in dobijo strokovne nasvete, ker to je pot v to smer. 

Hvala za pomoč <3

Draga A_, prebral sem tvojo izpoved, življensko izkušnjo, sedem letno stisko, ki si jo doživljala. Ko sem prebral, sem se zamislil. Kar nekaj časa sem si vzel za razmislek. Tvoje izkušnje so me globoko ganile. Verjetno pa lahko to tvojo nesebično pomoč, požrtovalnost, pomoč človeku v stiski, na račun samoodpovedovanju, razume samo tisti, ki je to doživel. Danes sem bil službeno v Celju in na poti tja sem se spomnil na to tvojo kalvarijo, veliko trpljenje, bolečino.

Malo sem potolažen, imam občutek, da si na pravi poti. Siguren, pravzaprav prepričn sem, da si na pravi poti. Vztrajaj, poišči vire, ki ti jih je svetovala gospa Patricija.

Uspela boš, in potem se ti bo, vse to kar si doživljala, zdelo samo še kot neke daljne, moreče sanje.  Vztrajaj, držim pesti zate.