Vprašanje:
Odnos z mamo
Tema: Čustva, Komunikacija, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini
-
Au
Aurelius
Aurelius
Objavljeno: 27 jan. 2024 22:13
Moje življenje. V zgodnjem otroštvu sem ogromno časa preživel s starimi starši, predvsem očetovimi. Tašča ni marala snahe in je svoje sovraštvo kanalizirala preko mene. Moj oče je bil zanjo mamina sluga, ki mu je oprala možgane, mama pa filozofkinja, najslabša možna izbira zanj. Vse,kar sem imel njenega je bilo osovraženo. Pripravila sta me do tega, da sem bil sovražen do lastne mame. Poleg nje nista marala niti moje druge babice, ki naj bi bila glavna manipulatorka. Odnosi so bili napeti, nekajkrat je počilo. Spomnim se, kako hudo mi je bilo takrat.
Sedanjost: nikoli nisem bil ne vem kako družaben, nisem maral skupin ljudi. Star sem 18, mel sem dva prijatelja, stikov nimamo že 5 let. Od takrat sem samotar, živim v malem stanovanju (45 kvadratov) s starši, mama se z mano pogovarja kot s triletnikom, ker mevidi kot fantka (tako se je vedno z mano pogovarjala). Bil pri šolskem psihologu zaradi samomorilnih misli, nazadnje ker mi je umrl dedek (očetov oče), zaznal je razvoj narcisisiticne motnje. Naredil test inteligentnosti, če je morda to razlog da sem brez družbe in odgovor - IQ 110.
Potreba po punci narašča. Imam občutek kot da mi mama krade to intimo. Je sicer sama psihologinja. Je rekla da so ugotovitve psihologa zloraba. Mama je odraščala v pomanjkanju starševske ljubezni ker staršem ni bila pomembna. To vlogo je opravljala njena babica kot razlaga.
Moje vprašanje: kaj naj naredim v odnosu z mamo ker čutim da gre predaleč ker me ne spoštuje kot 18 letnika ampak v meni vidi nebogljenega otroka. Nisem sposoben navezati tesnega stika z nobenim vrstnikom ker me je sram moje vsebine. Kaj naj naredim? Naj poiščem strokovno pomoč?
-
Uredništvo
Lea Prinčič
Objavljeno: 01 feb. 2024 19:42
Odgovor svetovalke:
Pozdravljen Aurelius!
Hvala za tvoj zapis in vprašanja, ki jih zastavljaš na koncu svojega sporočila.
Vidim, da si razmišljujoč fant. Prepoznavaš določene vzorce, ki se lahko prenašajo med generacijami, zavedaš se vplivov dinamike staršev na otroka. Povsem razumljivo je, da začenjaš razmišljati o partnerski zvezi in da si tega želiš. Hkrati pa si nezadovoljen z odnosom, ki ga imaš z mamo.
Morda iskanje strokovne pomoči ne bi bilo slabo. Svetovala bi ti psihoterapevtsko obravnavo, tekom katere se z izkušenim terapevtom oz. terapevtko posvetiš svojim odnosom, vzorcem vedenja, prepričanjem itd. Pri iskanju psihoterapevta bodi pozoren na ustrezno usposobljenost le-tega – psihoterapevtska dejavnost je v Sloveniji slabo regulirana, zato poskrbi, da izbereš nekoga z ustrezno izobrazbo. Terapija bo vsekakor pripomogla k boljšemu počutju in vpeljevanju sprememb, ki ti bodo pomagale, da bi zaživel bolj polno življenje. Zavedati pa se moraš, da je to tek na dolge proge. Včasih preteče kar nekaj časa, preden lahko zares zaživimo spremembe.
Pošiljam ti še povezavo do drugih možnih virov pomoči, ki jih lahko najdeš pri nas. Morda se ti kakšen izmed njih dopade in pomoč lahko poiščeš tam.
Spodbujam pa te, da razmisliš tudi, kaj lahko narediš sam. Morda se lahko z mamo iskreno pogovorita – predstavi ji svoje občutke in razmišljanja ter bodi pozoren tudi na to, kako stvari vidi ona. Predstaviš ji lahko, kakšne spremembe bi si želel v vajinem odnosu. Morda ti bo prisluhnila. V kolikor pogrešaš vrstniško družbo, se lahko pridružiš kakšni aktivnosti (hobiju, društvu…), ki povezuje ljudi s podobnimi interesi. Nič še ni izgubljeno.
Aurelius, vesela bom, če zapišeš še kaj. Sicer pa ti želim vse dobro na tvoji poti!
Lea Prinčič, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Au
Aurelius
Aurelius
Objavljeno: 01 maj 2024 21:11
Pozdravljeni,
pišem vam glede svojega stanja. Kmalu po mojem vprašanju sem bil hospitaliziran na psihiatriji, zdaj jemljem antidepresive, da se počasi vrnem v normalno stanje 19 - letnika. Doživel naj bi adrenalni zlom, vendar je to za mojo starost neobičajno. Obiskujem psihoterapijo, še zmeraj pa me spremlja opažanje šolskega psihologa, pri katerem sem bil lani jeseni, da gre v resnici za narcistično osebnostno motnjo. Potem ko sem se vrnil iz bolnice, sem postal popolnoma drugačna oseba - živim sam, stike s starši sem skoraj prekinil. Iščem si tudi simpatijo, vendar sreča kar se tega tiče ni na moji strani. Na psihiatriji sem namreč doživel še eno zavrnitev s strani delovne terapevtke, sicer pet let starejše, vendar sem bil povsem nor nanjo, do te mere, da sem skoraj fasal kazensko ovadbo zaradi zalezovanja. Odkar jemljem te tablete, se vedem bolj lahkomiselno. Na površje prihajajo prej potlačene želje in potrebe (skušam osvojiti vsako vrstnico, s katero pridem v stik), da jih pa izpolnim sem pripravljen tudi lagati in manipulirati, saj me drugače sorodniki ne upoštevajo.
Vprašanje: Ali gre res za neko razvojno posebnost ali le za klasično izgorelost? Če da, zakaj se potem toliko vidim v opisih oseb z narcistično osebnostno motnjo?
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Lea Prinčič
Objavljeno: 06 maj 2024 18:15
Odgovor svetovalke:
Aurelius, pozdravljen ponovno!
Praviš, da se je zgodilo kar veliko, odkar sva nazadnje komunicirala. Bil si hospitaliziran, doživel naj bi adrenalni zlom. Preselil si se na svoje, zdaj živiš sam. Obiskuješ psihoterapijo. Poleg tega opažaš spremembe v svojem vedenju in mišljenju. Navajaš tudi nekaj dogodkov oz. značilnosti svojega otroštva ter zastavljaš vprašanja v povezavi s svojim duševnim zdravjem.
Na slednja ti žal ne morem podati neposrednih odgovorov. O naši duševnosti je namreč nemogoče govoriti na črno-bel način. Do nekega duševnega stanja oz. počutja navadno pripelje kombinacija različnih dejavnikov. Tako je težko odgovoriti na vprašanje, zakaj bi se lahko zgodil morebitni adrenalni zlom. Pogosto moramo pregledati cel širok spekter faktorjev, ki lahko privedejo do tovrstnih stanj. Omenjaš tudi narcisistično osebnostno motnjo in vidim, da dobro poznaš značilnosti le-te. Spodbujam te, da se o teh stvareh pogovoriš s strokovnjaki, pri katerih imaš obravnave. Težko je namreč zaključevati na podlagi omejenih informacij. Upoštevati morava dejstvo, da o tebi ne vem dovolj, zato bodo strokovnjaki, s katerimi sicer sodeluješ, bolj pravi naslov.
Sprašuješ se, kaj je zate najbolje. Vsekakor mislim, da si na pravi poti, kar se tiče iskanja strokovne pomoči. Močno te spodbujam, da še naprej sodeluješ s strokovnjaki kot so psihiater, psihoterapevt, morda tudi klinični psiholog. Zadeve, ki jih omenjaš, so namreč kompleksne, zato je pomembno, da se udeležuješ obravnav in terapij ter tako krepiš svoje duševno zdravje. Pomembno je, da se zavedaš, da je strokovna pomoč tek na dolge proge, kot sem ti v preteklosti že napisala, in da lahko traja tudi več let, da razrešimo določene vzorce in dogajanja iz obdobja otroštva. Upam, da v strokovnjake in proces zdravljenja zaupaš.
Zdi se, da o različnih psiholoških fenomenih veliko bereš. Bi te pa rada opozorila, da ni najbolje, če se preveč ukvarjaš z diagnozami, ki pogosto delujejo rigidno in omejujoče. Pomembneje je prepoznati bolj oz. manj želene/funkcionalne vidike svojega delovanja. V zvezi z diagnozami se posvetuj s strokovnjaki, sam pa poskusi čim bolj aktivno delovati v smeri želenih sprememb. Ponovno te spodbujam, da razmisliš, kaj v danem trenutku lahko storiš sam. Vsekakor menim, da si na dobri poti, ti pa na njej želim predvsem veliko optimizma in vztrajnosti.
Lea Prinčič, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.