Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Obžalovanje otrok

Tema: Odnosi v družini

  • Mo

    Mol

    Mol

    Objavljeno: 20 jun. 2022 00:30

    Ali starši obžalujejo imeti otroke oz. kakšnega izmed njih? Ali je to pogost pojav in zakaj se to zgodi? Kaj lahko otrok naredi, ko/če vidi, da ga starši raje ne bi imeli?

  • Uredništvo

    Polona Kunstelj

    Objavljeno: 21 jun. 2022 11:37

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    ob tvojem vprašanju sem se zazrla v svojo vlogo mame. Zavedanje, da sem mama, se je rojevalo vsakodnevno. Ni se namreč »rodilo« z rojstvom sina. Rojevalo se je vsakodnevno. Pravzaprav se vloga mame še vedno – tudi po dvajsetih letih – oblikuje, preoblikuje. Odnos, ki ga živim s svojima otrokoma, ustvarja vedno nekaj novega. Velikokrat sem bila razočarana nad svojim odzivom v situacijah, za katere sem bila v preteklosti prepričana, da jih bom mimogrede rešila. Bila sem razočarana, ko sem ugotovila, da sem prepoved izrekla ob povzdignjenem glasu. Bila sem razočarana, ko sem se iz službe »privlekla« povsem utrujena, doma pa nisem bila sposobna »hendlati« z vsem ropotom, tekanjem sem ter tja, z vso špricajočo energijo, ki je bila obratno sorazmerna z mojim zagonom.

    Pred rojstvom nas večina sanjari, kako bomo dojenčka previli, oblekli in nahranili, ga peljali na sprehod in utrujenega uspavali. Ni nam pa znano, kako vse to mirno urediti, ko bomo povsem neprespani, kako se spočiti, ko imamo prekinjen spanec vsaki dve uri.

    Starševstvo pa seveda ni le skrb za hrano, obleko, šolo, ampak je odnos. Pomembno je, kako se naučimo izražati prepovedi, kako izkazujemo ljubezen, kako izražamo skrb. Vsega tega se naučimo v primarni družini, seveda pa lahko vse te pretekle izkušnje nadgradimo, jih »pregnetemo«, če smo prepoznali v svojem otroštvu vedenja svojih staršev, ki »jih-mi-pač-nikoli-ne-bomo-počeli«. Seveda pa jih prepogosto (morda povsem nezavedno) počnemo.

    Seveda je za starše ključno iskanje stika z otrokom in njegovim notranjim svetom. Nekateri starši to zmorejo bolj sproščeno, lahkotno, nekateri tega ne zmorejo, ne znajo. Morda tudi zato, ker tega sami nikoli niso bili deležni. Otrok nam bo zaupal, kaj se z njim dogaja, kako se počuti, katere so njegove stiske, skrbi in strahovi, če se bo ob staršu počutil varno.

    Naloga staršev je, da poskrbimo za stik, odnos z otrokom. In starši smo tisti, ki (po)skrbimo kot starši za svoja razočaranja, jezo, nemoč in druge frustrirajoče občutke. To je povsem naša naloga. Otrokovi čustveni odzivi so za nas izziv, kako z njimi ravnati, kako pomagati otroku, da se umiri.  Mu prisluhniti.  Otroci nam na ta način dajejo možnost, da jih opazimo, začutimo in prepoznamo. To je privilegij - če seveda starš to zmore razumeti. Otroci nas namreč s svojimi čustvenimi odzivi prebujajo, nas pozivajo k spoznavanju tudi našega notranjega sveta. In če uspemo ob otroku vztrajati in začutiti njegovo stisko, potem smo s svojo prisotnostjo in sočutnimi odzivi začeli skrbeti za svojega otroka. Stik je tisti, ki umirja. In vedno, kadar se pristno zanimamo, damo s tem možnost otroku, da lahko s pomočjo odraslega razume sebe, odnose in svet okoli njega.

    Starši imajo pravico in dolžnost skrbeti za svoje otroke ter v skladu s svojimi zmožnostmi ustvariti razmere, v katerih jim bo zagotovljen celovit razvoj. Starši imajo pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka. V njihovih rokah je skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad njim in njegovo izobraževanje. Starši imajo tudi obveznost in pravico zastopati svojega otroka, ga preživljati in upravljati njegovo premoženje. Otrokom morajo omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj ter usposobitev za samostojno življenje in delo.

    So pa starši, ki tega ne zmorejo, ne znajo oziroma se velikokrat, prevečkrat ne znajo ustrezno odzivati in z otrokom vzpostaviti stika. Kako pogosto se to dogaja, ne vem.

    Kadar starši svojih pravic in obveznosti ne izvajajo ali jih ne izvajajo v korist otroka, v njihovo starševsko skrb posežeta sodišče in center za socialno delo, da otroka zavarujeta. Pri tem morata izvesti dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Ukrepi so namenjeni izključno zaščiti otroka in ne kaznovanju staršev za njihova dejanja. Ukrepi za varstvo koristi otroka so začasne odredbe, nujni odvzem otroka in ukrepi trajnejšega značaja.

    Izraz »starševska skrb« je uvedel Družinski zakonik. Pred tem se je uporabljal izraz roditeljska pravica kot celota pravic in obveznosti staršev do svojega otroka. Spremenjeni izraz izhaja iz dejstva, da gre po eni strani za obveznost staršev do otrok, po drugi strani pa imajo prav takšne obveznosti tudi morebitni posvojitelji, ki sicer niso (biološki) roditelji, so pa starši.

    Predlagam, da se o svojih pomislekih, stiskah pogovoriš s kom, ki mu zaupaš. Pa naj bo to ali tvoj vrstnik ali pa odrasla oseba.

    Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Mo

    Mol

    Mol

    Objavljeno: 27 jun. 2022 03:23

    Hvala za izčrpen odgovor. 

    Nimam se z nikomer za pogovarjati in zaupati teh stvari... da ne boste narobe razumeli, moja starša nista slaba, nista me pretepala ali kaj takega, veliko sta mi omogočila in res mi nič ne manjka... imam pa čedalje večji občutek, da me nimata rada kot bi si to jaz želel. Nista zmožna brezpogojne ljubezni, se mi zdi da imata rada samo stvari kjer sem dober in zgleden otrok, kjer se onadva lahko pohvalita... v tistih mojih "slabih" stvareh pa se me sramujeta, me grajata in imam občutek, da me raje ne bi imela kot pa sprejela moje "pomanjklivosti", stvari na katere jaz nimam vpliva... Družino jaz dojemam kot ljudi, katerim lahko zaupam, se počutim varno, tega pa jaz enostavno ne čutim. Čutim kot da sta me starša imela samo zato, ker sta mislila, da bo otrok rešil zakon, ne pa da sta se za otroka odločila iz pravih razlogov... večino življenja razmišljam o pobegu, kako bi bilo živeti drugje, pri drugih ljudeh... razmišljam ali bi se drugje bolje počutil... ali samo jaz nisem zadovoljen s sabo in krivim starše za mojo nesrečo in slabo voljo... 

  • Uredništvo

    Polona Kunstelj

    Objavljeno: 19 jul. 2022 14:13

    Odgovor svetovalke:

    Pozdrav tudi tebi in najlepša hvala za dodatno podvprašanje in obrazložitev. Iz načina opisovanja sklepam, da si izredno razmišljajoč posameznik, ki goji bogat notranji svet. Izpostavil si bistveno: namreč brezpogojno ljubezen, ljubezen, ko bi naj starši sprejemali svojega otroka celovito. To, o čemer razmišljaš sam, se nas večina sprašuje. Nas ima partner brezpogojno rad? Nas imajo starši brezpogojno radi? Zmorejo? In če vprašanje postaviva še »na glavo«… Zmoreš sam sebe sprejeti brezpogojno? Se imaš rad, takšnega kot si? Z vsemi svojimi razočaranji, žalostjo, bolečino? Si dovoliš sprejeti se? Čutiti?

    Včasih smo otroci svojim staršem - starši. Učitelji. V življenju smo menda rojeni ravno takšnim staršem, ki jih potrebujemo…. Ob katerih se učimo in duhovno rastemo… In seveda tudi obratno. Otroci nam odslikavajo lastno temino. Bolečino. Morda tvoja dva niti ne zmoreta uvideti, da se sončita v tvoji svetlobi, ne zmoreta pa sprejemati »omenil- si-pomanjkljivosti«… Pa pomanjkljivosti so lahko v drugi situaciji tudi prednosti…

    Ob otroku se starši lahko učijo brezpogojno sprejemati… Otroci pa se lahko učijo sprejeti starše, takšne kot so… Prav zato, so menda vse srečne družine tudi nesrečne…. Morda ti bo lažje, če se ne boš več boril za »zgledno pozornost«, temveč se usmerjal nase in se spraševal: »Je tole, kar trenutno počnem, res tisto, kar želim/zmorem/moram?« Torej, da si ti sebi imperativ! In da ne počneš nečesa, ker pričakuješ aplavz. Je pa to vsekakor proces. Ni hipno in trenutno dejanje. Torej pozornost nameni sebi. Kaj je tisto, kar te osrečuje? Kaj je tisto, kar ti izpopolnjuje dan? Temu poskušaj slediti. Poskušaj postopoma korak za korakom poiskati vezi izven doma. Poišči vezi z ljudmi, vrstniki, s katerimi se boš počutil, OK. S(m)o pa vsi zgolj ljudje. Torej imamo lastnosti, ki jih je smiselno krepiti, pa tudi lastnosti, ki jih je smiselno šibiti. Tako ti. Kot jaz. Pa tvoji starši. Razmisli o tem, kje se v prihodnje vidiš? In sledi svojemu cilju. Naj ti cilj, da zagon.

    Pomisli, kdo bi ti lahko vseeno prisluhnil. Že ko ubesedimo svojo bolečino, lahko ima ta manj bolečo težo. Poskusi.

    Vse dobro ti želim.  

    Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • mo

    mol

    mol

    Objavljeno: 20 jul. 2022 23:28

    Hvala za odgovor. Res sem se našel v vaših besedah in mi je dalo kar misliti vse skupaj. Zaradi pomanjkanja ljubezni v otroštvu vidim koliko vpliva ima to sedaj name. Sploh nevem, če me je imel kdo brezpogojno kdaj rad. Vedno sem pohvaljen, samo če kaj dobrega naredim, če pa kaj ne preveč dobrega pa sem kregan. Nikoli ni dovolj dobro, če samo obstajam. Posledično vidim, da stalno potrebujem neko dokazovanje, da sem dovolj dober, ker imam občutek da le v tem primeru me bo sploh imel kdo rad. O vsaki osebi s katero se družim razmišljam, ali je dovolj OK zame, ali me bodo starši grdo gledali, če se bom še naprej družil s to osebo. Prav tako je isto pri vsakem mojem hobiju, ocenah v šoli... Ko razmišljam o sebi vidim, da se nisem postavil na prvo mesto, da mi je bolj pomembno kaj bodo starši rekli glede stvari katere počnem. Nekako se trudim preusmerjati fokus name, da sebe sprašujem ali stvar počnem zaradi mene, ali rad to počnem, zakaj to počnem... na momente mi uspe, da te stvari uvidim, ampak ko pridem domov, ko sem obkrožen z družino pa enostavno teh stvari ne uspem videti in pridem na staro razmišlanje, kaj je za družino OK, saj samo tako dobim tisti kanček sprejemanja, ljubesni in sočutja, ki ga potrebujem... Razmišljem, ali se bom takšnega razmišljanja lahko kdaj rešil? Ali bo to možno samo, ko se bom odselil stran od družine? Mi svetujete kakšno metodo, katera bi mi lahko pri tem pomagala?

  • Uredništvo

    Polona Kunstelj

    Objavljeno: 28 jul. 2022 09:45

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljen,

    zelo velik, pravzaprav bistven, korak si naredil že s tem, da zmoreš prepoznavati svoje »vzorce«, ki bi jih želel spremeniti, nadgraditi…. Spreminjanje vedno poteka počasi. Bodi potrpežljiv. Nad kom imamo kontrolo? Nad starši? Prijatelji? Sošolci? Ne, zgolj nad sabo. Nad svojim razmišljanjem, doživljanjem. Torej lahko zgolj spreminjaš sebe. Zavedaš se, da ob stiku s kolegi, z  - te citiram: »osebami, s katerimi se družim razmišljam, ali je dovolj OK zame, ali me bodo starši grdo gledali, če se bom še naprej družil s to osebo«… Vplivaš lahko na to, da si rečeš: »Mi ta način razmišljanja koristi? Če je odgovor ne, je smiselno, da si rečeš: »Dovolj tovrstnega razmišljanja!«. Odgovori si na vprašanja: »Kaj meni pomeni, druženje s to osebo? Se ob njej počutim OK? Zmorem z njo vzpostaviti stik? Ob njej hitro najdem teme za pogovor? Se ob njej učim?....« (še sam poišči vprašanja).

    To je tisto, kar šteje. Tvoje počutje ob tej osebi. Je torej ta oseba dovolj OK zate? Kaj rad počneš? Katere so tiste dejavnosti, ki te preplavijo? Ob katerih izgubiš občutek za čas? Kateri so tisti posamezniki, ob katerih uživaš? Ob katerih se še učiš razumevanja sveta, življenja? Pišeš, da ti na trenutke uspe. Utrjuj te trenutke. Seveda postopoma. Spreminjanje poteka počasi.

    Nisi napisal koliko si star, ampak v času odraščanja poteka osamosvajanje, poteka proces, ko starše zmoremo uvideti še v drugačni luči, ki največkrat v mladostnikih vzpodbudi osamosvojitev. Torej učenje biti sam-svoj. Spoznavati svoje želje, potrebe. Starše pa uvideti kot posameznike, ki se seveda tudi zmotijo. Ki seveda v določenih situacijah ne zmorejo ustrezno ravnati. Ki nekatere življenjske situacije ne znajo ustrezno reševati.

    Metoda? Nekaterim pomaga športna aktivnost. Druženje s prijatelji. Učiti se sprejemanje brez pogojevanja. Zdravilen pogovor z njimi.  Nekaterim pomaga pisanje. Pisanje svojih želja, potreb, sanj… Pisanje nam omogoči, da »materializiramo« razočaranja, bolečino, viharje, dileme…. Pa seveda branje je lahko zdravilno. Drugim pomagajo kreativne dejavnosti, ko v ustvarjanju prepoznavajo svobodo in svetlobo. Spet drugi najdejo pot k sebi na popotovanju. Spet drugi pa najdejo pot k sebi s strokovno pomočjo, s psihoterapijo.

    Razmisli, kaj je tisto, kar rad počneš. Vzemi zvezek in napiši. Napiši svoja občutja. Kaj je tisto, kar ti povzroča bolečino? Kaj si želiš? Naj steče brez zavor. Piši vsak dan. Prični se potrjevati sam. Se pohvaliti. Biti prijazen sam s sabo. Biti hvaležen, da si se oblikoval v posameznika, ki zmore tako izčrpno opisati svoja občutja. Želje. Opažanja. In bodi ponosen, da si že tako kmalu zmogel uvideti, da je ljubezen do sebe bistvena. In da pravzaprav si edini, od katerega lahko pričakuješ brezpogojno ljubezen, zgolj ti sam. Potrjuj se. Svoje kreposti utrjuj. Vse tisto, kar želiš spremeniti, pa »zmanjšuj«. In bistveno: bodi potrpežljiv.

    Vse dobro ti želim na poti samo-spoznavanja!

    Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje