Obup

Zadnje dni razmišljam o res najbolj črnih mislih, imam tudi načrt. Res nevem kaj delam narobe? Naj povem vso zgodbo. Začelo se je leta 2021 ko mi je tragično umrla babica (umor) takrat sem bila 8 razred oš, mislim da takrat še nisem dojemala vsega kar se je zgodilo. Takrat smo tudi vse hitro potlačili kot da nikoli ničesar ni bilo. Od takrat se mi zdi da stvari jemljem drugače, da sem bolj čutvena in težje predelam stvari. Tako je šlo okol 3leta. Lani sem nenačrtovano zanosila z takratnim fantom sma otroka hotela obdržati ampak je imela narava drugačne načrte. V začetku leta sem imela spontani splav. Takrat me je res prizadelo ampak sem šla z življenjem dalje, do okrobra 2024. 10.10.2024 sem izvedela najhujšo novico moj fant je naredil samoumor in od takrat naprej ne zmorem več. Za vse se krivim, imela sem več poskusov samoumorov pri zadnjem sem pristala na pedopsihjatriji za 14dni. Zdi se mi da tam nisem dobila vse podpore katero bi potrebovala. Zdaj redno hodim k psihologinji in psihiatrinji ter svetovalni delavki, ki jim vedno govorim, da je vse okej čeprav ni. Počutim se kot, da mi niti one ne morejo pomagati. Sem na antidepresivih katerih tudi mislim, da mi ne pomagajo. Res se počutim slabo, občutek imam kot, da sem zamudila svoj vlak življenja. Življenje vidim kot neko samo breme. V šoli mi gre slabše, tudi z sošolci se ne razumem več kot sem se. Začeli so me sovražit in mi tudi govoriti to ( radi bi se me znebili in me vrgli iz 3 nadstropja ampak za to potrebujejo viličarja), ker sem sama med bolj okroglimi imajo tukaj še en razlog za posmeh in tudi moje vidne rane od rezanja. ( sama delam na tem ampak mi ne ratuje). Rada bi se znebila vseh teh črnih misli in vsega kar me teži. Nevem kako naj po resnici povem svoje občutke brez, da bi mislili da si izmišljujem. Imate kakšen nasvet kako to prebrodit in dojet da mi hočejo samo dobro? 

Pozdravljena,
čeprav se ti tako zdi, nisi še doživela vsega. Ker nimaš takšne družbe, kot si jo zaslužiš, je tvojim vrstnikom že skoraj uspelo, da govoriš o sebi poniževalno in manjvredno. Življenje je preizkušnja, tebi se zdi da je zdaj najhuje, ker si doživela že veliko hujše stvari kot ostali. Če ti psihologinja in psihiatrinja ne pomagata dovolj, naj ti priporočita druge, dokler ne najdeš prave terapije, ki ti bo ustrezno pomagala. Jim poveš vse to, kar si napisala na forumu? Še veliko je vrstnikov s podobnimi hudimi zgodbami, pa se ne oglasijo, ker ne zberejo poguma. Postavi se zase, nikoli se ne reži in ne delaj nobenih črnih načrtov. V oporo naj ti bo nekdo, ki ti je blizu, tudi babica ti je lahko v oporo, saj živi v tvojem spominu. Ona si sigurno ne bi tega želela zate, ampak bi te rada videla zdravo in močno.

Išči, dokler si ne najdeš dobre družbe, pravih prijateljev in vse ti bo lažje. Kaj drugi govorijo sploh ni pomembno, najpomembneje je, da začneš imeti rada sebe. Srečno.