Obup

Odgovor svetovalke:

Draga Emu,

hvala, da si se s svojim vprašanjem obrnila na nas. Verjamem, da je že to, da si svoje težave zapisala, zahtevalo pogum, za kar ti iskreno čestitam. Zelo pomembno je, da se težav zavedaš, da si o njih spregovorila in s tem tudi izrazila željo, da jih pričneš reševati - to je prvi korak na poti do zmage.

Praviš, da ne zmoreš več normalnega prehranjevanja, da se počutiš ob hranjenju krivo, da ne ješ kosila, sladkarij, da si popolnoma izgubila občutek za lakoto. Opisuješ predvsem občutke krivde, slabega počutja o sebi, razočaranja, po tem, ko zaužiješ hrano. Zanima te, kaj storiti, ker ne želiš o tem povedati nikomur. 

Žal ti bom, čeprav tega morda ne želiš slišati, svetovala ravno slednje. Težave, ki jih navajaš, so, ne smeva si zatiskati oči, resne, zato je prav, da jih pričneš reševati, a težko boš to storila sama. Prav je, da si zagotoviš pomoč, podporo, razumevanje, nekoga, ki te bo spodbujal, s katerim se boš o tem lahko pogovorila, mu zaupala - in to ti kdorkoli preko spleta ne more nuditi. Prvi korak naj tako bo, da se nekomu zaupaš - komu, najbolje veš sama. Staršem, starejšemu bratu/sestri/drugemu družinskemu članu, morda pa razredničarki v šoli ali šolski svetovalni službi? Lahko tudi prijatelju/ici, ki mu/ji zaupaš, da ti pomaga poiskati pomoč. Potrebuješ jo namreč, saj so sedaj težave še obvladljive, a dlje kot odlašaš, težje bo. Že sedaj sama opažaš, da niti nisi več lačna, da je metabolizem drug - ni dvoma, da se spremembe že kažejo, zato moraš čimprej ukrepati. Iz tvojega pisanja sem zaznala, da je tvoja stiska, vezana na hrano, predvsem čustvena, duševna, če želiš- ne ješ, ker se počutiš krivo, ker imaš občutek, da ob tem nimaš nadzora – s tem, ko telo omejuješ, koliko lahko poje, pa dobiš občutek, da imaš stvari v svojih rokah? Razumem prav tvoja občutja? Nisi navedla, koliko imaš kilogramov, koliko si visoka, skrbi me, da si morda že sedaj zelo vitka? Kako se vidiš sama, si si všeč, te morda preganja pritisk družbe, da moraš biti še bolj vitka, postavna, lepa?

Vedi, da še zdaleč nisi edina ali “čudna”. V sodobni družbi nam trendi, spletna omrežja, vplivneži in vplivnice itd. narekujejo tempo, modne in lepotne ideale. Žal ob tem pogosto pozabimo, da so to zgolj ideali, ki nikoli niso v celoti uresničljivi. Pademo v začaran krog skrbi za svoje telo, občutij, da nismo dovolj lepi, dobri, in kaj hitro se nam zgodi to, kar se sedaj dogaja tebi. Pomembno pa je, da se ob tem zavemo, da smo šli predaleč, in vzamemo stvari v svoje roke. Tudi ti boš lahko, kot sošolke, spet normalno jedla, uživala v hrani, a te do tja čaka nekaj dela in skrbi – a vem, da boš zmogla. Verjemi vase tudi ti.

Torej – zaupaj težave nekomu in si dovoli pomoč. To je ključno in v tej točki zelo pomembno. Ne imej slabe vesti, prijatelji/sorodniki/učitelji ti bodo z veseljem priskočili na pomoč in ti stali ob strani – bolje sedaj, kot kasneje, ko bodo težave hujše. Vedno se lahko obrneš tudi na svojega zdravnika, če ne želiš zaupati komu drugemu, in ti on pomaga ali ti poišče dodatno pomoč. Dovoli si jo, ker si je vredna in nikomur ne boš v breme!

Drago dekle, zelo si pogumno in zelo sem vesela, da si mi pisala. Z veseljem si še pišem s teboj, če se boš še javila. Napiši še kaj več, poročaj, kako bo šlo, ko se boš zaupala. Vem, da je za to potreben pogum, a verjamem vate, da ga boš našla.

Pošiljam ti topel objem in te lepo pozdravljam,

Tara Lenko, dr.med., specializantka družinske medicine

Odgovor svetovalke:

Draga Emu,

vesela sem, da si se ponovno oglasila in dodala še več podatkov o svoji trenutni situaciji. 

Razumem, da imaš stisko nekomu se zaupati, posebej, če so starši, ko je imela sestra podobne probleme, odreagirali tako, kot si navedla. Hudo mi je, da je tako, a žal ne moremo vplivati na doživljanja in odzive ter dejanja drugih. Starši so prav tako zgolj ljudje in v skrbi za otroke in v upanju, da bodo srečni, zadovoljni in brez težav, včasih ne odreagirajo ustrezno. 

Vseeno pa vidim, da se, že zato, ker si se mi odločila pisati, zavedaš svojih težav in imaš željo in motivacijo, da jih nasloviš - in prav je tako. Res bi si želela, da vseeno poiščeš nekoga, ki pa mu lahko zaupaš - kaj pa sestra, če je tudi sama imela podobne težave? Pa v šoli - razredničarka, drugi učitelji, socialna delavka ... Zelo dobro bi bilo, da vseeno nekomu zaupaš probleme, saj se bodo, kot tudi sama vidiš, sicer le še stopnjevali in te vedno bolj obremenjevali.

Še vedno menim, da je bolje, da poveš in poiščeš pomoč in podporo sedaj, kot takrat, ko bodo težave hujše. Že sedaj je tvoja teža nizka in meji na premajhno telesno težo, zato bi bilo dobro, da to ustaviš še preden si nakoplješ dodatne težave in morebitne zdravstvene probleme. Predvsem pa bo tudi zate, za naprej, dobro, da se posvetiš razmišljanju, ki si ga navedla, da ti "vlada" v glavi, da moraš nekaj nadzirati, da moraš tekmovati, da do sebe čutiš sovraštvo - nedvomno ti bo v korist, če boš na tem delala, da takšne občutke omejiš in se v svoji koži dobro počutiš. To si namreč zaslužiš in zgolj s hujšanjem in neustreznim prehranjevanjem tega nikakor ne boš dosegla - saj si to ugotovila tudi že sama. Na dolgi rok ti nikakor ne bo prineslo željene ljubezni do sebe, temveč se bodo le še stopnjevala negativna čustva. 

Zaslužiš si ljubezen do sebe, zaslužiš si, da se dobro počutiš v svoji koži. Resnično te toplo vabim, da v novem letu poskrbiš, da si boš to znala pokazati in dati. Boš pa ob tem potrebovala nekaj pomoči in podpore, zato te res lepo vabim, da zbereš ves pogum, ki ga premoreš, in jo poiščeš. Prvi koraki so vedno najtežji, ne bom ti lagala, a so vredni. 

Lepo te pozdravljam in ti v novem letu 2024, v katerega smo vstopili, želim veliko ljubezni do sebe, poguma, za dejanja v pravi smeri, in vse dobro,

Tara Lenko, dr.med., specializantka družinske medicine