Občutek nemoči in stiske

Začelo se je oktobra 2017, ko sem začela 1. letnik KGBL. Sama v novem okolju brez prijateljev. Začela sem se sovražiti, padla sem v depresijo - 1 mesec nič smejanja, smeha ali dobre volje, samo nepravi nasmehi in jok. Sčasoma sem nabrala par prijateljev. Najslabše je po akademiji. Doma me ne poslušajo ali jemljejo resno. Lažejo mi, da nič ne znam in da bom enkrat morala živeti na svojem, a hkrati mi ne dovolijo (ker vejo, da si to želim). Ne smem hoditi sama, nimam izbire pri ničemer. Službe nisem smela iskati v trgovinah ali kinu, samo pisarne ali karkoli glasba. Me ne podpirajo, ne razumejo, ne tolažijo, a samo pomanjšujejo, kregajo in primerjajo z drugimi. Tretirajo me kot 5 letnico. Namesto odgovorov me samo sprašujejo. Če izrazim svoje mnenje, je narobe. Če sem tiho je narobe. Če preveč govorim, pa je jezikanje. Pritoževanje je slabo, a njihovo pa moram poslušati. Vedno najdejo pot, da me okregajo in se jezijo name, medtem pa ignorirajo napake drugih. Med prepiri nimam moči, karkoli rečem se obrne proti meni, nikoli nimam prav, ničesar ne vem in na koncu vedno izgubim. Večkrat sem že razmišljala o pobegu in načinih samomora, a si nič od tega ne upam. Na KGBL, akademiji za glasbo in filozofski fakulteti sem si večkrat drgnila kožo, dokler ni bilo skoraj krvavo, na levi roki je to ostalo vidno.

Celo življenje je ena navadna polomija. Rojena sem bila 3 mesece prezgodaj, 18 let sem hodila k mnogim zdravnikom, mišice v nogah niso povsem razvite (in mogoče še kaj... vid, možgani?). Ne znam plavati in kolesariti, blefaritis dobila pri 20. letu - meseca maja 2022, padla 2 faksa, že 2 leti iščem službo, nimam partnerja ali veliko prijateljev, ne hodim ven (le 1x na mesec), ne poznam Lj, nimam splošnih življenskih veščin (kuhanje). Prerazmišljam (overthinking) čisto vse. Že vsaj 1 mesec se za vse zatekam k U.I., za konec pa sem še introvert, ki ne zaupa in ne verjame nikomur, sebe pa tudi ne maram.