Občutek izčrpanosti

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen, 

vidim, da si se znašel v težki situaciji, saj opisuješ veliko občutkov utrujenosti, izčrpanosti ter celo izgorelosti. Če prav razumem, ti glavni vir stresa predstavlja šola in nenehno učenje za odlične ocene, vendar pa se kljub temu počutiš neuspešno ter imaš občutek, da delaš premalo, za kar se tudi sam kaznuješ. Videti je, da si se znašel v začaranem krogu čustev, misli, vedenj in delovanja, kjer je videti, da ti stvari gredo na slabše in zato ne veš, kaj narediti, da bi se situacija izboljšala. 

Sam praviš, da si se o svoji situaciji že pogovarjal z drugimi, ki so ti tudi povedali, da to za tebe ni zdravo in da je nekaj treba spremeniti. Do zdaj si nekako te težave prikrival oziroma se z njimi nisi ukvarjal, zdaj pa je videti, da gredo vedno bolj na plano in ti povzročajo težave v vsakdanjem življenju, saj vpliva nanj. Napisal si, da si do tega leta imel v šoli same odlične ocene in da ti je učno dobro šlo. V tem šolskem letu pa praviš, da gre slabše kljub trudu in veliko časa, ki ga nameniš učenju. Se je v zadnjem letu zgodilo kaj takšnega, kar je imelo vpliv na to, da so se ti ocene poslabšale? Je snov toliko težja ali je ne razumeš? Ali je veliko več praktičnega dela? Vse to lahko vpliva na upad in zaradi tega posledično tvoje negativne občutke. Mogoče lahko razmisliš o tem, če se je v zadnjem letu res kaj spremenilo ali zgodilo, da bi vplivalo nate v tej smeri. Ko praviš, da si zelo utrujen in da ne zmoreš več, ker ti je prevelik napor šola, lahko razumem tvojo situacijo, saj ti je do sedaj šlo zelo dobro. Vendar to ne pomeni, da so ocene dobro (3) slabe ocene, saj so le-te povprečne in nekje v sredini, kar je še vedno dobro znanje in dobra pripravljenost. Sam veš in si napisal, da se učiš zelo veliko in dolgo, zaradi česar menim, da daješ vse od sebe in da vztrajaš kljub oviram, zato ne vem, od kod ti razmišljanje, da ne narediš dovolj iz sebe. Imaš tovrstne občutke že od otroštva ali v zadnjih letih? Se ti zdi, da se to od tebe pričakuje? Kdo ima takšna pričakovanja, ti sam ali tvoja okolica? Morda lahko razmisliš tudi o teh vprašanjih in preiščeš sam pri sebi, če je to nekaj, kar definira tebe kot posameznika ali je to nekaj, česar si se priučil od svojih bližnjih. Ko boš kot odrasel enkrat zaposlen in delal, te ne bo več nihče spraševal o tvojih ocenah, temveč bodo štele druge veščine in praktična znanja, ki jih imaš.

Priporočam ti, da si zapišeš svoja pričakovanja, svoje cilje in načrt, kako priti do njih. Pri tem bodi čim bolj realen in si zastavi takšne cilje, ki so ti dosegljivi in niso preveč splošni. Naj so tudi časovno omejeni (npr. do konca šolskega leta). Potem počasi delaj korake v smer doseganja le-teh in ne obupaj. Morda si zraven zapiši tudi, na koga se lahko obrneš v primeru težav in kdo ti lahko pomaga v tem primeru.

Še bolj pa bi ti svetovala, da si vzameš čas za počitek ter sprostitev. Če se le da, temu nameni vsak dan pol ure ali dvajset minut. To je lahko aktiven počitek z gibanjem, sprehodom ali aktivnostjo, ki tebe napolni in razveseli. Lahko tudi zadremaš za dvajset minut, saj je to koristno za telo in um. Ko bodo zdaj ocenjevanja mimo, pa si privošči počitnice brez slabe vesti in krivde ter v njih uživaj, delaj tisto, kar te osreči in ti daje nasmeh na obraz. Zapiši si svoje dobre lastnosti in kaj ti dobro gre, prav tako ti to lahko povedo še prijatelji. Potem v situacijah, ko te preplavijo negativna čustva ter občutki neuspeha, to vzemi in prebiraj, dokler ne ponotranjiš in to začneš verjeti. Na takšen način boš krepil pozitivno samopodobo in se učil sebe sprejemati in se imeti rad. Vidim lahko, da te ostali imajo radi, saj jih skrbi za tvoje počutje in zdravje, zato se tudi čim več začni pogovarjati z njimi o svojih čustvih ter doživljanjih, ker je dobro to dati na plan in povedati naglas. Takrat namreč drug to sliši in nam ponovi, kaj smo povedali ter predlaga kakšno rešitev, težave se ne zdijo več tako velike in postopoma jih rešujemo.

Na koncu bi te pohvalila, da si o svojih doživljanjih in stiski napisal tudi nam in o tem spregovoril, kar je verjetno moralo vzeti veliko poguma od tebe. S tem si naredil že prvi korak v smer izboljšanja situacije. Če pa se ti še vseeno zdi, da ti odgovor ne bo dal vse pomoči, te spodbujam, da se o tem pogovoriš še s svojimi bližnjimi (družina, prijatelji, učitelji v šoli ali kdo drug bližnji) ter jim zaupaš in prosiš za več pogovorov.

Upam pa, da ti bo odgovor vsaj malo v pomoč in da boš lahko v tem mesecu našel svoj počitek in sprostitev, saj verjamem, da to zmoreš!

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije