Občutek imam, da me zadržujejo

Pozdravljeni!

Sita sem tega, da sem vedno jaz tista nezanimiva, neprivlačna, tiha, nerodna punca, ki jo lahko vsak izkorišča, ker si ne bom upala reči ne in se bom samo plaho nasmehnila ter pokleknila pred vsemi.

Stvar je v tem, da sem zelo nesamozavestna in nimam dobrih socialnih veščin, zato se težko pogovarjam z ljudmi, ki jih še ne poznam, se ves čas slabo počutim, ker vidim vse ostale punce, in se pustim izkoriščati ljudem (recimo: nekdo si želi dobiti moj sedež -- ki je mimogrede res odličen -- , jaz pa jim to brez težav pustim, ker se mi zdijo preveč kul, da bi jim rekla ne in se jim nočem zamerit (ampak me itak nikoli ne bodo imeli za svojo prijateljico, zato so vsa moja prizadevanja jalova)).

Ker sem vsega tega sita, sem prišla do sklepa, da bi lahko delala na sebi do prihodnjega prvega septembra in morda končno že nekaj naredila iz sebe.

Eden od mojih ciljev je tudi, da bi začela redno telovadit, in sicer doma (starši mi ne bi dovolili hoditi v fitnes). Je pa težava, ker sem ugotovila nekaj stvari glede tega.
1: včasih mojih staršev ni doma celo popoldne, so pa tudi dnevi, ko sta takrat oba doma in ne vem, kako bi potem telovadila. Kako naj jima to povem? Do zdaj sem bila namreč jaz tista največja lenoba v družini (res vsi se delajo norca iz tega, težko že prenašam to) in bi jim bilo čudno, da si naenkrat želim telovadit, poleg tega bi mi pa najbrž govorili tudi, da mi ne bi uspelo ("ne pretiravaj, saj se ti kmalu ne bo več ljubilo" in take). Kako naj se soočim s tem, kako bi jima lahko to pojasnila? Nočem tudi, da bi me mami hodila gledat in mi dihala za ovratnik.
2: Ne jemo dovolj beljakovin in prav te so ključne za rast mišic. Hrano kupujeta starša, tudi kosila kuhata onadva. Kako bi lahko neopazno poskrbela, da bi dobila dovolj beljakovin, potrebnih za vidne rezultate?
3: Saj ni kakšnega problema v tem, če telovadim že zdaj (čeprav se mi telo še ni popolnoma razvilo)?

Počutim se previsoko in preveliko. Občutek imam, da zasedem ogromno prostora in sem zelo visoka, ker sta doma mami in sestra bolj suhi kot jaz. Mami je sicer malo višja od mene, ampak imam občutek, da sem tako visoka kot ona (in celo skoraj tako visoka kot oči). Sestra (starejša) pa je za dva centimetra manjša od mene (kar je zelo malo, vem) in mi velikokrat reče, kako je majhna (saj verjetno ne misli nič slabega s tem, ampak mi je vseeno zoprno, ker se potem počutim tako veliko). Enkrat sva se s sestro tudi nekaj pogovarjali o rasti in jaz sem rekla, da verjetno ne bom več rasla, ona pa mi je odvrnila, da bom še veliko, kar me je spravilo v rahlo stisko. Sem pa 162 cm, kar ni tako veliko, ampak bi vseeno rada bila nižja.

Občutek imam, kot da v tej hiši ne morem doseči svojega polnega potenciala. Rada bi se čim prej odselila, ampak nimam dovolj denarja, pa še situacija s stanovanji je takšna, kot je. Zdi se mi, da me vsi omejujejo s tem, ko mi kažejo, kakšna po njihovem sem in zato ne morem biti taka, kakršna bi rada bila.
Ne pomaga, da sta oba starša zelo konzervativna in se jima zdijo edina sprejemljiva oblačila tista, ki pokrijejo vse (torej nič dekoltejev, kratke hlače ne smejo biti prekratke, brez tebuhov, spodnje hlačke morajo pokriti vse, nič majic brez rokavov, za kopalke imam kratke hlače in UV-majico (zelo neprijetno mi je, ko gremo kam s šolo in me vsi sprašujejo, zakaj imam take kopalke); še oprijete majice zanju niso najbolj primerne in mi rečeta, naj imam takrat kakšno odpeto jopico ali srajco --> vse to mi gre res na živce, saj bi se rada začela oblačit malo drugače, ampak mi ne pustita), ničesar ne smem, če pa kdaj grem kam s prijateljicami, pa želita, da jima pošiljam SMS-e, kje sem, doma pa od mene zahtevata poročilo, kaj vse smo počele in kje vse smo bile. Tudi nohtov si ne smem nalakirat, že če imam malo daljše, mi mami teži, kdaj si jih bom postrigla. Z mano ravnata kot z otrokom! Saj razumem, da nisem najbolj zrela oseba, vem, da jima ne dam razlogov, zakaj bi mi lahko začela bolj zaupati, ampak mi niti onadva ne dasta priložnosti, da bi jima lahko zrelost kdaj pokazala.

Točno vem, kakšna oseba bi rada bila, vem, kako bi spremenila svoj videz, da bi se bolje počutila v svojem telesu, kako bi začela skrbeti zase, katere vaje bi delala ... Vse imam že splanirano, ampak ne morem ničesar uresničiti.
Gledam svoje vrstnike in imam občutek, da so vsi že tako odrasli, vidim lahko, kakšen 'tip odraslih' bodo ... jaz sem pa še vedno tak otrok. Mogoče se še iščem, vendar bi se lahko lažje našla, če bi mi doma dovolili, da malo eksperimentiram s sabo. Čez dve leti bom že na faksu (če bo šlo vse po sreči) in res si želim tja priti kot samozavestnejša, boljša, srečnejša oseba.

Hvala vam.