Ob stiku s kožo mi je neprijetno

Živjo, upam, da mi kljub starosti 23 let tu še lahko kaj svetujete, pa vnaprej hvala za vaš čas:)

Mogoče bo to čudno vprašanje, ampak to opažam že več časa ...

Fizični dotiki, pa naj bo to objem ali stik roke, zame velikokrat niso prijetni, dobim tak "fuj" občutek. Za primer - razmišljala sem o študiju fizioterapije, ampak še dobro, da ga nisem izbrala, ker mi je dotikanje potne, kosmate, nagubane kože ter stopal ipd. naravnost gnusno. Ne vem zakaj. Doma smo se imeli radi, nismo se pa objemali. Se še spomnim, ko smo prišli iz šole v naravi v OŠ in sem objela mamo, ker sem hotela posnemati sošolke, pa ji je bilo nerodno. Sej razumem, ker se ji ni zdelo kaj pristno. Ampak ja, mame se recimo ne maram dotikati. Saj ona to že ve. Če me potreplja po rami, si to nezavedno "obrišem" z roko.

Ne prepoznam pa vzorca, dotik katerih oseb mi je prijeten in katerih ni. Vsekakor je problem stik koža-koža. Če prav pomislim, imam redne fizične dotike (npr. masiranje, objemanje, ipd.) le s sestrami in kakšnimi prijateljicami, verjetno se pa ostalih že kar nezavedno izogibam. Ponavadi mi je tudi ob kakšnih simpatijah prijetno.

Žal mi življenje še ni pustilo izkusiti razmerja s fantom, ampak sem že bila zaljubljena in sem veliko razmišljala o tem, da me res ne bi motil navaden fizični dotik. Sem pa pri moškem spolu fuul bolj občutljiva, ker sem odraščala v večinoma ženski družbi in se potrebovala več kot 20 let, pa še vedno pri vsakem fantu, ki mi nameni sekundo več pozornosti, začnem fantazirati kot Madam Bovary (ampak to ni tema tega vprašanja, bi pa tudi o tem rada kdaj pisala)

Ko pa govorimo o poljubljanju in kaj šele spolnem odnosu, pa se bojim, da mi bo to gnusno:/ Velikokrat sem že razmišljala o tem, kako bi to potekalo, kakšen okus na ustnicah bi to pustilo ipd., ampam potem dobim v glavi samo fuj-slina-vročavlažnasapa-potenje- in to je zame res fujfujfuj in ja, me skrbi, da bo to problem. Ne bom pa eksperimentirala z ljudmi, ker je zaradi moje prevelike obcutljivosti za dotike ze poljub zelo sveta stvar in jo hranim za nekoga, ki mi bo res pomenil. Zame ljubezen namrec na prvem mestu predstavlja vez, povezanost, odnos, podporo in razumevanje, pac na psihicni ravni. Fizicna ljubezen (poljubljanje in spolni odnos) sta mi veliko manj pomembni, raje se cartam in objemam.

Skratka, imam kar specifični pogled/odnos glede dotikanja s kožo. Zelo se ne znam predstavljati, kako večine ljudi to sploh ne moti. Potem pa se sprašujem, kako bom zmogla fizično skrbeti za starše, če mi bo tak stik pustil ogaben občutek. Pred kratkim sem za en predmet na faksu malo bolj raziskala avtizem in vem, da nimam motnje avtističnega spektra, sem se pa poistovetila z več njihovimi možnimi lastnosti (rada vem urnik stvari vnaprej, grozen občutek za lastnino imam, osredotočam se na malenkosti, včasih preveč in mi vzamejo preveč časa in me to moti, potem pa so tu še fizični dotiki, za katere so nekateri ljudje s to motnjo bolj dovzetni).

Eh, kaj je moje vprašanje v bistvu? Precej sem se razpisala, ker sem želela čimbolje opisati svojo situacijo, pa še bi lahko pisala, itak so še druga področa. Na kratko - zanima me, ali ta gnus pred stikom s kožo lahko na kakšen način izzveni? Nočem se siliti v nekaj, kar mi je fuj. Pa a ste že kdaj srečali koga s podobnim "stanjem", kako ste/bi ukrepali? Je to res tako nenormalno, kot se mi zdi?

Res hvala za vaš čas:)