Nvm

Odgovor svetovalke:

Draga AŠ.

Res je, ko misli podivjajo, je potrebno ogromno napora, da obdržimo "glavo nad vodo". Do sedaj ti je to še kar uspevalo, a skrbi te, koliko moči še premoreš. Občutek imaš, da je v tvojih možganih okvara, ki je nepopravljiva, in da je tvoje življenje obsojeno na večen boj s to zmedo v glavi. Napetost in strah sta zate stalnica.

Vse, kar si želiš in potrebuješ, je mir v glavi, zato se bojiš, da je samo še smrt lahko tista rešitev, ki bi ti to zagotovila. Nočeš umreti, a hkrati nočeš več tako naprej živeti. Ne veš več, kaj storiti.

Pišeš pa tudi, da ni vedno vse tako črno in da imaš v življenju ljudi in stvari, ki jih ceniš.  Praviš tudi, da se skušaš vsak dan s čim zamotiti in preusmeriti misli. To je načeloma odlična strategija za samopomoč, ko glava "ne uboga". Sprašujem se, kaj počneš in kaj od tega res (najbolje) deluje? Bi morda preizkusila še kaj? Načinov je veliko, a ni nujno, da bodo vsi enako učinkoviti. V sklepnem delu ti predlagam najbolj preverjene. Še prej pa bi te povabila, da - ne narediš ničesar.

Ja, prav si prebrala. Meniš, da lahko naslednjič poskušiš samo posedeti s to nevihto v glavi, jo zgolj opazovati in se ne "pogovarjati" s temnimi mislimi, ki švigajo sem in tja? Da poskusiš sprejeti, da to samo je? Možgani so. Misli so. Strah je. Napetost je. Ampak - tudi ti si. In ti nisi ne tvoj strah, ne tvoja napetost, ne tvoje misli. Če ponazorim s prispodobo: ti si nebo, misli pa so različni vremenski pojavi na njem.

Nobena, še tako huda nevihta v vsej zgodovini ni sklatila dol neba. Tudi misli so vselej samo prehodni pojavi, naj se pojavljajo še tako pogosto in naj si bodo še tako podobne. Ne morejo ti zares škodovati. In ti imaš vedno možnost izbire, kako se boš odzvala na te misli. Se boš vsakič panično borila z njimi - ali pa jih raje sprejmeš, se jim "zahvališ za skrb" in se ne zapletaš z njimi, kadar so "slabe volje"?

Seveda, izbira ni vedno enako lahka. Morda ti bo pomagalo, če prebereš kaj o možganih v adolescenci. To je žal obodobje, ko smo podvrženi zelo intenzivnim spremembam v telesu, kjer je vse prepleteno. Povedano drugače, v tem obdobju je normalno, da nismo normalni. In če smo osebnostno bolj občutljivi - ali imamo celo tveganje za razvoj duševnih motenj - je stvar še toliko bolj kompleksna. Nisi sama kriva, da ti je težje kot sovrstnikom! 

Pa vendar ti nekaj manevrskega prostora še vedno ostaja. Zato te spodbujam, da čuvaš ta svoj notranji prostorček in poskušaš biti do sebe bolj prizanesljiva, bolj prijazna. Zakaj pravzaprav taka jeza nase in na svoje možgane? So, kakršni so. Tvoji so. In zagotovo ti prinašajo tudi veliko pozitivnega. Ko se česa novega naučiš. Ko te nekaj nasmeje. Ko poslušaš najljubšo glasbo ali ko prebereš nekaj, kar te zelo zanima. Ko si zaljubljena ali ko te nekdo objame. Včasih zadostuje že zgolj nekaj samosočutja, da zmoremo videti pred sabo naslednjih nekaj korakov poti.

Kaj meniš o tem, kar sem zapisala?

Sedaj pa ti predajam še nekaj priporočil, kako se učinkovito zamotiti pred samouničevalnimi mislimi. Morda med njimi najdeš kaj, kar še nisi preizkusila, ali kar bi veljalo vaditi res vsak dan (večja verjetnost, da bodo delovala):

1.       Distrakcija s početjem nečesa prijetnega: Karkoli nam vzbuja veselje in ne škoduje (ples, sprehod, joga, ogled filma, masaža, igra s hišnim ljubljenčkom, vožnja s kolesom, dremež, menjava fizičnega okolja, klic prijatelju, igranje igre na računalniku, branje knjige, nekaj minut socialnih omrežij, nova pričeska, risanje, muziciranje …)

2.       Distrakcija s preusmeritvijo pozornosti na nekoga drugega: Mala pozornost ali dobro delo za nekoga, opazovanje ljudi na klopici v parku, razmišljanje o nekom, ki ga imamo radi, prostovoljstvo …

3.       Distrakcija misli: Zavestno obudimo spomin na nekaj lepega, opazovanje narave, predstavljanje, da nas je nekdo za nas pomemben pohvalil, predstavljanje, da se nam je izpolnila največja želja, obnova najljubše pozitivne pesmi ali misli/afirmacije (vnaprej poskrbimo za zalogo).

4.       Distrakcija z odhodom: Včasih je najbolje preprosto oditi iz situacije (ko je to možno), ki nam povzroča bolečino (npr. zapustiti prostor, prekiniti komunikacijo/odnos …).

5.       Distrakcija z delom/nalogami: Pospravljanje omare, organizacija fotk na telefonu, pospravljanje sobe, pomivanje posode, sesanje stanovanja, delanje domače naloge, čiščenje čevljev, pomoč pri delu komu drugemu, načrtovanje dela za šolo/službo …

6.       Distrakcija s štetjem: Štetje vdihov ob zavestnem dihanju, štetje česarkoli v prostoru, štetje po 7 (ipd.).

7.       Distrakcija s spodbudnimi mislimi/afirmacijami (vnaprej pripravljen seznam): »To ne bo trajalo večno.« »V preteklosti je že kdaj bilo tako, pa sem preživela.« »Tudi to bo minilo.« »Moji trenutni občutki so res neprijetni, ampak jih lahko sprejmem in počakam, da minejo.« »Lahko me je hkrati strah in se s situacijo kljub temu soočim.« »Dovolj sem močna, da se s tem soočim.« »Verjamem vase.« »Okej je kdaj tako se počutiti.« »Pa kaj potem?« »Tole je res neprijetno, ni pa nevzdržno ali smrtno.« »Sem dovolj močna.« »Delam, kot trenutno najbolje znam in vem.« »Vsak dan se učim.« »Ni treba, da sem popolna.« »Sem okej oseba in imam pravico biti tu.« »Sprejemam se – z vsemi plusi in minusi vred.« »Imam se rada.« ipd.

Verjamem, da je težko, ampak verjamem tudi, da zmoreš.

Mislim nate,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo. :)

Oba zapisa sta ostala, tako da hvala, da si se potrudila z vsemi dodatnimi pojasnili. Lahko rečem samo: bravo! Res delaš že praktično vse, kar lahko. Sploh nimam občutka, da iščeš izgovore, saj je veliko tega, kar ti tudi uspeva. Tudi zato mislim, da se ti  v trenutni situaciji ni treba dodatno obremenjevati s strategijami, ampak, da zgolj vztrajaš pri teh, ki pri tebi delujejo.

Seveda pa to ne pomeni, da bo vedno vse krasno in da se ne boš nikoli več počutila prazno, potrto ali brezupno. Človeška čustva obsegajo ves spekter in življenje postane zelo osiromašeno, če si ne dovolimo čutiti vsega. Gre bolj za to, da nas ne odnese preveč v skrajnosti, in ko nas, da takrat ne pozabimo, da tudi to bo minilo, prešlo, se prelilo v nekaj novega. In da je ravno takrat najbolj pomembno, da smo do sebe strpni in potrpežljivi ter da se odločimo nasloniti tudi na druge. Tako smo narejeni - ni nam treba nositi vsega samim.

Veseli me, da imaš podporo strokovnjakov. To je danes ogromno vredno - verjetno veš, da je do njih kar težko priti. Pozabila sem poudariti tudi pomen podpore najbližjih. Sklepam, da doma jo imaš. Potem je tu še ustrezna prehrana, dovolj gibanja in spanja. Ne moreš si misliti, kako to zelo vpliva na počutje! Že ena neprespana noč iz nas naredi kup nesreče. Premalo spanja, premalo hrane (premalo osnovnih hranil), premalo gibanja - vse to dokazano povzroča ali še ojača anksioznost, napetost, depresivnost.

Razumem, da nekaj v tebi "potrebuje" bolezen, ampak vseeno imam občutek, da bi se raje izvila iz njenega primeža. Torej moraš sprejeti kompromis: boš prekinila začarani krog ali ga boš poganjala naprej?

Nič ni narobe s tem, če še nisi odločena. Korak naprej že je to, da o tem premišljuješ. Primerjava z drugimi je nesmiselna. Seveda smo si ljudje v marsičem podobni in nas zato vleče v medsebojno primerjanje. V določenih okoliščinah je to lahko smiselno (npr. kadar ne vemo, kaj se nam dogaja, ali kadar ne vemo, kaj narediti ipd.). Pa vendar. Vsak med nami ima po drugi strani čisto svojo, enkratno, neponovljivo zgodbo in pot. Ti pišeš svojo zgodbo zase in hodiš po poti, ki je še ni nihče - sploh še nikoli prej ni obstajala. Izkušnje, ki jih na njej pridobivaš, pa lahko uporabiš, pod črto, na dva načina: za svojo rast - ali pa za dokazovanje drugim, kako bolna si.

S psihologinjo lahko raziščeta, zakaj imaš potrebo po tem - biti bolj bolna. Kaj ti potrditev tega nudi? Včasih pa tudi vse brskanje po sebi ne prinese utehe - vsaj ne takšne, kot jo lahko preprosto odločitev, da se boš "prisilila" ne poslušati tega glasu. In da si takrat rečeš: "Hočem biti dobro."

Ko hočeš biti dobro, se začneš postopno vse bolj odpirati, obramb ne potrebuješ več toliko in avtomatično te začne tudi bolj vleči k ljudem in skupnostim, ki si prav tako želijo biti dobro. Potem odkriješ z njimi še druge skupne interese in postopno začneš odkrivati druge svetove, ki nimajo veze z motnjami, psihologi, trpljenjem.

Življenje je lahko tako veliko. In toliko vsega imaš še pred sabo - samo če si daš priložnost.

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja