Nvm

Pozdravljena,

hvala za zaupanje in opis stiske, s katero se soočaš. Tvoje sporočilo smo poslali svetovalcu, ki ti bo odgovoril, kakor hitro bo lahko.

Medtem ko čakaš na odgovor, bi te želeli spodbuditi, da o svoji stiski z nekom spregovoriš. Pomoč obstaja. Obrneš se lahko še na druge vire pomoči: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/

Ni treba, da si v stiski sama. 

Uredništvo #Tosemjaz

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Anamarija!

Hvala, da si poslala svoje sporočilo na našo svetovalnico. Zelo sem vesela, da si se odločila spregovoriti o svojem počutju in mislih.

Praviš, da se ti ne da živeti. Včasih imaš občutek, da je vsega preveč, da je pretežko. Razmišljaš o tem, kako bo, če bo enkrat vse skupaj šlo čez rob. Zapisala si, da bi si takrat lahko vzela življenje.

Draga Anamarija, zdi se, da si se znašla v stiski. Kot praviš, se včasih sicer počutiš v redu, včasih pa imaš vsega dovolj. Pomislila si na samomor, kar ni kar tako. Veš, prav vsi se kdaj znajdemo v stiski. Te so različne, vsak posameznik pa stisko lahko občuti po svoje in se z njo spoprijema na različne načine. Zato se ne sramuj tega, da imaš včasih občutke, da ne boš zmogla, da ni vredno, da je preveč. Prav vsak izmed nas lahko kdaj v življenju pride do te točke. Pomembno pa je, kako reagiramo, ko se znajdemo v taki situaciji. Ključno je, da si dovolimo pomagati, če pomoč potrebujemo. Prvi korak si naredila že s tem, da si pisala na našo stran. V nadaljevanju pa še nekaj nasvetov, kako vnaprej.

Iz tvojega sporočila žal ne morem razbrati, kaj je v ozadju tvoje stiske. Morda se ti dogaja kaj, s čimer se težko spoprijemaš, zato občutiš čustva obupa, nemoči, morda žalosti, jeze, razočaranja. Spodbujam te, da spregovoriš, zakaj imaš včasih poln kufer vsega. Kaj se dogaja? Kaj je tisto, kar v tebi vzbudi negativne občutke? Morda ti lahko pomagam poiskati rešitev za kakšno težavo ali pa te spodbudim k pravim načinom spoprijemanja z bolj stresnimi situacijami. Verjemi, da bo vsaj malo lažje, če se zaupaš. Spodbujam te tudi k razmisleku, če morda med svojimi bližnjimi najdeš kakšno osebo, ki bi ji lahko zaupala. To je lahko prijatelj ali prijateljica, družinski član, učitelj ali šolska svetovalna služba. Ne boj se spregovoriti in pogovoriti o tem, kar se ti dogaja, ter pokazati, da potrebuješ pomoč. Poleg tega ti lahko že samo pogovor marsikaj olajša.

Usmerjam te še na različne možnosti, kamor se lahko obrneš po pomoč. Uredništvo ti je že posredovalo povezavo, kjer lahko najdeš različne opcije. Najdeš lahko nekaj telefonskih številk, kamor lahko pokličeš kadarkoli, predvsem pa takrat, ko je stiska prehuda. Izkoristi te možnosti, ko boš na koncu z močmi. Svetovalci ti bodo znali pomagati in te usmeriti na pravo pot. Zaupaj, da ti lahko pomagajo premagati tvoje izzive. Poleg tega pa ti toplo priporočam, da preveriš, ali v upoštev pridejo tudi Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov ali Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše. Ne bi bilo slabo, če bi o svojem počutju in stiski spregovorila tudi s strokovnjakom v živo, ki ti bo glede na opisane težave pomagal na najbolj ustrezen način.  V omenjene centre lahko prideš brez napotnice, seveda pa se lahko najprej obrneš tudi na osebnega zdravnika, če ti je to lažje.

Anamarija, za konec ti na srce položim še to, da se vsi kdaj znajdemo v temi. Ni pa treba, da smo v temi sami. Zato si dovoli pomagati. Išči možne rešitve, zaupaj se ljudem, ki jim zaupaš, poišči strokovno pomoč, prav vedno pa si dobrodošla, da mi napišeš še kaj več o tem, kar doživljaš. Z veseljem bom prebrala karkoli boš sporočila. Ni mi vseeno zate in iskreno upam ter verjamem, da skupaj lahko premagamo tvoje stiske.

Vse dobro ti želim in še kaj se javi!

Lea Prinčič, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena ponovno!

Iskrena hvala, da si se ponovno oglasila in mi zaupala še nekaj več informacij. Zaradi njih lahko zagotovo bolje razumem tvoje doživljanje.

Vidim, da imaš na življenje dokaj pesimističen pogled. Pišeš o tem, kako nima smisla, kako so ves čas prisotne skrbi in nervoza. Res je, da smo v življenju velikokrat pod stresom, skrbijo nas različne zadeve in situacije. A to pomeni, da nam ni vseeno. Če se ne bi za nič stresirali, bi to pomenilo, da nam nič ni pomembno, da nam je za vse vseeno. Kar pa tudi ni dobro, se strinjaš? In res je, da so v vseh življenjskih obdobjih prisotne različne ovire ter izzivi. So del življenja in prav vsi se srečujemo z njimi. Zato je zelo pomembno, kako se znamo s temi izzivi spopasti, kakšne strategije imamo in kakšne načine uporabimo pri spoprijemanju z njimi. Sprašujem se, kaj narediš ti, ko te nekaj vznemiri. Omenila si npr. prepire. Kaj storiš po tem, ko se z nekom skregaš, kako se pomiriš? Poglej, obstaja veliko načinov, kako umiriti misli in telo po psihično naporni situaciji. Nekaterim pomaga pogovor z osebo, ki ji lahko zaupamo. Drugim pomaga sprehod v naravi, šport. Nekateri uporabljajo tehnike sproščanja (morda uporabljaš kakšno?). Pomaga lahko udejstvovanje v kakšnem hobiju, npr. risanje, peka sladic itd. Možnosti je nešteto. Si morda poskusila s kakšno? Najlažje je po stresni situaciji obstati v stanju pesimizma in vreči puško v koruzo. Spodbujam te, da namesto tega aktivno poskusiš izboljšati svoje počutje, ker verjamem, da imaš v sebi dovolj moči, da se tega lotiš. Poskusi. Videla boš, da bo počutje veliko boljše, kot če bi samo obsedela in se vrtela v miselnem krogu, kako vse skupaj ni vredno. Tudi pogled na dogodek, ki te je vznemiril se bo nekoliko zbistril in povsem verjetno je, da boš lažje našla rešitev problema. In morda življenje potem ne bo več tako obupno. Resnično te spodbujam, da poskušaš nekoliko spremeniti pogled na vse, kar se ti dogaja in spoznala boš, da se marsikatero oviro lahko premaga, če le ukrepamo na konstruktiven način.

Zelo sem vesela, da si iskala in tudi našla svoje razloge za življenje. Družina, fant, prijateljica, kuža. Prepričana sem, da ti vse našteto nudi veselje in da tudi ti njim pomeniš veliko. Zato bi bilo škoda, da bi se to končalo, mar ne? Težko verjamem, da bi bilo tvoji družini bolje brez tebe, čeprav ne poznam vaše družinske situacije. Se lahko glede odnosa z bratom morda pogovoriš s starši? Omenila si tudi, da izgubljaš čustva do fanta. Sicer ne vem, koliko časa sta skupaj, a vedeti moraš, da intenzivna pozitivna čustva (čemur rečemo zaljubljenost) po nekaj časa upadejo. Partnerja preideta začetno fazo močne naklonjenosti in tiste slepe zaljubljenosti, posledično pa težje prebrodita različna nestrinjanja in ovire. V tem obdobju je zato zelo pomembno, da se drug za drugega še nekoliko bolj potrudimo in tako odnos poskušamo ohraniti zanimiv in dober. To pa je vredno storiti takrat, ko se imamo z osebo radi, se medsebojno spoštujemo in si zaupamo. Glede prijateljice pa žal ne razumem, kaj je tisto več, česar si želiš. Si se z njo o tem morda pogovorila? Si razmišljala, kako bi lahko vajin odnos pripeljali do tega, da bi bil obema v še večje veselje?

Veseli me, da imaš strokovno pomoč, še lepše pa je slišati, da ti je zaradi pomoči bolje in lažje. Upam, da ti psihologinja in psihiatrinja vlivata upanje in voljo, da vztrajaš. Svetujem ti, da nadaljuješ z obravnavo pri njima, sploh glede na to da prepoznavaš, da sta ti v pomoč. Ne boj se biti z njima popolnoma iskrena. Res je, da je včasih tuji osebi težko pokazati svojo ranljivost. A vedeti moraš, da je to njuna služba, da se vsakodnevno srečujeta z različnimi stiskami različnih oseb in da si pri njima varna. Želita ti pomagati, zato jima omogoči, da dobita kar se da iskren vpogled v tvoje doživljanje, saj ti bosta tako lahko najbolj ustrezno pomagali. Dovoli si pomagati, ker je vredno! Na tem mestu pa še to. Prav nič ni narobe s tem, če pišeš na našo svetovalnico, kljub temu da se udeležuješ obravnav pri drugih strokovnjakih. Radi pomagamo vsakemu, zato se s tem ne obremenjuj. Tukaj sem zate in rade volje prebiram tvoja sporočila.  

Draga Anamarija, zaslužiš si živeti. In prav je, da živiš. Absolutno se ne strinjam z oznakami, ki si jih sama sebi pripisala na koncu svojega sporočila in obljubim ti, da se tudi tebi da pomagati. Bo pa potrebno tudi nekaj tvoje volje. Poglej, imaš strokovno pomoč, ki ti lahko pomaga na profesionalen način. Vedno se lahko obrneš na našo svetovalnico. Poleg tega imaš nekaj oseb v svojem življenju, ki jim lahko zaupaš in verjetno bo lažje, če se o kakšni oviri, ki pride na pot, pogovoriš z njimi. Morda ti pomagajo najti rešitev. Poskusi kakšno izmed strategij, o kateri sem pisala v prvem delu svojega odgovori. Reci si 'akcija' in si dovoli, da pomagaš tudi sama sebi. In če tudi vse to ne bo dovolj, si pred robom prepada dovoli poiskati tisto stvar, ki te bo rešila. Lahko je to obisk psihiatrične klinike ali pa klic na urgentno službo. Vem, da imaš v sebi dovolj volje, da boš to lahko storila. Iskreno verjamem vate.

Mi torej lahko obljubiš, da boš poskusila? In razmislila o načinih, kako se lažje spoprijeti z vsemi izzivi?

Zelo bom vesela, če se odločiš za oboje :) Še kaj se javi.  

Lea Prinčič, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Anamarija!

Me prav veseli, da si spet odpisala :)

Žal mi je, da se z bratom ne razumeš najbolje. Praviš, da je starejši in da imata kar veliko nesoglasij. Oba sta mladostnika, zato je normalno, da postajajo vrstniški odnosi vedno bolj pomembni v primerjavi z družinskimi. Pogosto se odnosi med sorojenci izboljšajo malce kasneje, ko postanejo mladi odrasli. Vendar si vseeno želim, da ti tudi v tem obdobju vajin odnos ne bi predstavljal velikega stresa. Veseli me, da si postala bolj asertivna in da si upaš več povedati. Spodbujam te, da nadaljuješ s tem, verjamem pa, da je to lahko tudi težko. Ob provociranju si ne pusti do živega, sploh če gre za nepomembno zadevo. Vedno pa spodbujam, da se o pomembnih stvareh kot družina pogovarjate takrat, ko imate vsi dovolj časa, da pogovor lahko izpeljete v miru in brez motenj. Za tak način pogovora si lahko pobudnik tudi ti.

Praviš, da tehnike sproščanja niso zate. Teh je sicer res ogromno (tehnike dihanja, avtogeni trening, progresivna mišična relaksacija, tehnika vizualizacije in še) in morda lahko poskusiš še kaj novega. Mogoče ti bo kakšna všeč. Tehnike sproščanja so bile v raziskavah prepoznane kot učinkovite pri obvladovanju stresnih situacij, zato se splača potruditi. O možnostih se lahko pogovoriš tudi s svojo psihologinjo ali psihiatrinjo in morda ti tudi onidve lahko predstavita kakšno izmed omenjenih tehnik. Vidim sicer, da si poskušaš pomagati na različne načine, pri čemer nekatere spodbujam (šport, risanje, barvanje, pogovor, tuš). Želela pa bi si, da načine, kot so rezanje in udarjanje v glavo (torej samopoškodovanje), zamenjaš z bolj ustreznimi. Korak naprej bi torej bil, da poskusiš samopoškodovanje izločiti iz nabora strategij, s katerimi poskušaš obvladovati svoje počutje, in ga nadomestiš s čim drugim. To je lahko eden izmed konstruktivnih načinov, ki jih že uporabljaš, lahko pa poskusiš še kaj drugega (npr. poskušanje novih receptov, branje knjige, stik z živaljo, sprehod ali tek v naravi). Priporočam ti predvsem obiske v naravi, saj so tudi učinki narave dobro dokazani in pomagajo pri različnih duševnih težavah.

Zapisala si, da imata s fantom zvezo na daljavo, videla sta se le enkrat. Če prav razumem, pa sta veliko v stiku preko sporočil. Kot praviš, ti gre včasih vajina komunikacija preko sporočil na živce, po drugi strani pa si med dopustom pogrešala vajino dopisovanje. To pomeni, da si se navadila te zveze na daljavo, izmenjava sporočil med vama pa ti verjetno nudi občutek pripadnosti. Žal ne vem, kakšne so vajine logistične možnosti (ali sploh želje), da bi se videla večkrat. Prav tako ne vem, kako dolgo se s fantom poznata, kako sta se spoznala in tako dalje. Pa vendar ti svetujem, da slediš svoji presoji o tem, kako v nadalje peljati in razvijati ta odnos. Bodi pozorna predvsem na to, kako se v tem odnosu počutiš ti, kaj ti ta odnos nudi, kje pa ti morda le jemlje energijo.

Zelo me veseli, da prepoznavaš, da si bolje kot leto dni nazaj, kar je super in pomeni, da lahko govorimo o napredku. Kot pa si napisala že sama v enem izmed prejšnjih sporočil, so v življenju prisotni vzponi in padci in temu sledita tudi naše počutje in razpoloženje. Vendar upam, da te dejstvo, da si bolje, navdaja z voljo, da se splača potruditi. Glede zahvale na koncu tvojega sporočila pa bom rekla: seveda in z veseljem. Kot sem že zapisala, smo tukaj zate, da ti pomagamo prebroditi stisko in ovire, ki pridejo na poti v življenju. Vredno je vztrajati!

Javi se še kaj :)

Lea Prinčič, mag. psihologije