Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Nujno rabim pomoč!

Tema: Čustva, Komunikacija, Ljubezen in zaljubljenost, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini, Samopodoba/Verjamem vase, Stres in anksioznost, Telesna samopodoba, Učenje

  • Al

    Alyaaa

    Alyaaa

    Objavljeno: 15 apr. 2024 18:53

    Sem Alya, 16 letno dekle ,s neskončnimi problemi. Ko to pišem od obupa jokam. Vem, marsi kdo ,ki bi prebral ta uvod bi sklepal ,da gre tukaj za tipično najstnico ki v življenju nezna krmariti svojim ciljem na proti. V resnici se tukaj skriva veliko več. Vem, vsak posameznik ima probleme in težave. In tudi vem da so včasih določeni problemi vplivnejši, spet drugi mogoče ne. Včasih pa se preprosto srečaš z neko težavo ,ki misliš da te bo pokončala, kasneje pa se temu morda samo še smejiš. Žal pa pri meni ni tako. Temu se nikdar za tem nebom posmehovala, le srečna bom če bom to pustila za seboj. Sem v nekem posameznem obdobju ,ko se sploh ne znajdem. Nimam idej kako živeti, kaj pravzaprav hočem od življenja. Morda bo tale zapis o meni malo daljši. Seveda z razlogom. Rada bi da bi me nekdo popolnima razumel in da se vsaj nekje lahko izpovem.

     

    Začnimo z šolo. Sem dijakinja srednje zdravstvene šole. Celo življenje sem nekako imela tiho željo biti zdravstvena delovka. Ko sem se lansko leto ravno takle čas vpisala, sem čutila da je to nekaj kamur spadam. Priznam da sem bila po tihem v dvomih in to le zato ker sem se vpisala na 3- letni program. Želela sem 4- leta, ampak me je naša svetovalna delovka ves čas spodrivala in pravila ,da tega nisem sposobna in da sem neumna. Kasneje sem to sprejela saj sem si zastavila idealen življenjski cilj. Naredila bom 3+2 in če bom pridna in delovna še 3 leta faksa na katerem se bom izobrazila za višjo medicinsko sestro. Torej bom šolo končala pri 23 letih, nato se pa lahko poročim in imam otroke. Tako sem sanjala. Od kar pa sem stopila v to šolo in se v njej dejansko učim pa nimam nobene želje več. Sama šola po sebi ni tako slaba, problem je v mojih sošolcih s katerimi se ne razumem. Enkrat sem zbolela in me 2 tedna ni bilo v šoli, ko sem prišla nazaj so me vsi poniževali v smislu ,da človek nemore biti tako bolan. Hotela sem jim dokazati, pa so me še bolj zasovražili. Začela sem preprosto špricati pouk, saj jih nisem mogla več prenašati. Veliko sem manjkala ,zato so mi začele strmoglavljati tudi ocene. Zasovražila me je tudi ena profesorica, ki mi grozi s popravnim izpitom. Dejansko sem izgubila voljo do šole in do vseh mojih ciljev glede nje. Želela bi si pridobiti motivacijo in pogum ,da bi lahko prestopila prag te šole. Saj zdaj za enkrat to storim s teška. Sovražim svoj ogaben obraz, ki laže staršem, kako sem bila danes v šoli in kako uspešna in srečna sem.

     

    Drugi problem pa so prepiri v družini. Zavedam se da na to žal nimam vpliva ampak me vselej mori. Oče je sprt z dedkom. Razlog zato je očetov alkoholizem in dedijeva zemlja ,ki jo očetu ne da zapisat. Vedno znova ,dan za dnevom se kregata in to že celih 20 let. En drugemu grozita se zmerjata in žalita. Take stvari bolijo ne samo ona dva ampak vse družinske člane z mano vret. Jokam. Zmeraj znova iz dneva v dan premišljujem, a je to vredno prenašati vsake sekunde življenja? A se je dejansko tako teško pogovorit o stvreh ,ki ju posamezno motijo? Beseda oprosti? Plaha beseda ,ki ima v sebi večjo moč kod si misliš. Včasih lahko spremeni celo situacijo in življenje zavrti v pravo smer. Poskušala sem jima to dopovedati pa me ne poslušata. Trmasta sta! Prav oba! Počutim se butasto in ne vplivno. Ko poskušam karkoli reči in vidim da mi ne uspeva se raje pomaknem v sobo in na samem jokam. Zavedam se da jaz kod nek neumen otrok nemorem tega spremeniti.

     

    Naslednji problem se pa tiče ljubezni. Moje ne smrtne in nesrečne ljubezni! Pred 3 leti na enem koncertu sem spoznala visokega, temno lasega in temno okega fanta po imenu Aleks. Aleks pa je tudi izredno romantičen in pameten fant. Zelo rad se tudi heca in imava enak humor. On mi je definitivno spremenil življenje. Je glasbenik piše pesmi in je pri tem tudi zelo uspešen. Ima kar nekaj nagrad od strokovne komisije in občinstva. Ravno glasba pa je bila pravzaprav kriva da sva se spoznala. Saj je tudi moje močno področje glasba. Ker sva se zelo ujela sva se začela veliko pogovarjati, tudi v splošnih stvareh. Zdaj jaz njemu zaupam svoje probleme on pa meni njegove. Sva prava prijatelja, lahko rečem da je on moj best friend. V njega pa sem se že od prvega momenta tudi močno zaljubila. Vse bi bilo čudovito in lepo če bi dejansko ta fant bil mojih let. Grenka resnica je da ima 30 let. Že 2 leti pa ima tudi punco s katero si gradi prihodnost. Zanj se to sliši običajno, mene pa to boli. Zavedam se ,da sem zanj le otrok in da zame nemore in nesme dajati taka čustva. Pravzaprav mi je dosti krat rekel, da sem zelo zrela punca in zanimiva in da če bi bila strejša, njegivih let bi me poročil. Rekel pa je da se moraš zavedati ,da tega zdaj nesmem in nemorem saj si še otrok. Dejanski tudi ko sva se spoznala sem imela 13 let in če nebi bila tako resna in zrela se sploh nebi pogovarjal z mano. Oba sva v neki stiski zaradi te starostne razlike. Saj se dejansko res ujemava v vsaki zadevi, še poglede na življenje imava zelo podobne, vse interese, res noro paševa skupaj. Tako rada imam njegov objem kod prijatelja se dosti krat objameva in v njegovem objemu imam občutek, da je vse v mojem življenju le neka prozorna pajčevina ,ki se spleta okoli moje sreče, Aleks pa je tisti ob katerem te mreže dejansko ne vidim in sem srečna. Tako vesela sem da je on oseba , ki mi nikoli nebo zapru vrat na dvorišču, (dejansko sva zelo blizu doma in se pogosto obiskujeva) me bo prijazno sprejel in si vzel čas zame. Sej včasih vidim ,da je tudi njemu teško in je v dilemi saj dejansko ni najsrečnejši s svojo partnerko. Vse skupaj pa postane še bolj zapleteno ko imata kakšno obletnico ali rojstni dan, ko ji prinese darilo v vrednosti 200€( pa tudi ni tako zelo bogat, da ne bo pomote) to dela dejansko iz srca. Vsak dan ji prinese rožico in zmeraj znova dopoveduje kako jo ima rad in da jo ljubi. Ona pa vsega tega sploh ne ceni. Enkrat sta se tako sprla in je dejansko jokal, na koncu se je na srečo vse uredilo. Amapk ženska ga sploh ne ceni. Smili se mi. Jaz vem da se do njega nebi obnašala nikdar tako. Jaz lahko dejansko rečem ,da ga ljubim! Vem, to so močne besede in ja, se zavedam kaj sem rekla. Priznam poznam ga v vseh možnih položajih vem kako odrjagira v vsakem čustvenem stanju in ima tudi nekaj napak, katere pa so mi ne pomembne saj ga sprejemam takšnega kod je. Nikoli nisem in nikoli nebom zaljubljena v nobenega tako kod sem vanj. 

     

    Zadnja svar o kateri pa bom pisala pa sem jaz sama. O meni mojem mentalnem zdravju in stiskah. Že dolgo časa sebe kod sebe ne sprejemam normalno.Ni dneva da nebi jokala. Imam nizko samopodobo in izredno kritično mnenje o sebi. Počutim se grdo, debelo in ne zanimivo. Čeprav mi je Aleks vrnil kanjček upanja ,da je tukaj drugače. Mislim ,da če nebi spoznala njega bi že bila na nebu med oblaki. Vselej pa še nisem sebe sprejela. Zavedam se da je vsak iz med nas edinstven in da nemorem biti nekaj kar nisem, amapk bi najraje bila vse prej kod jaz. Sami vidite da sem si nakopala probleme s katerimi pa se zaradi pomanjkanja izkušenj neznam soočiti. Rada bi se spremenila, postala boljši jaz. Točno to! Nebi rada postala nekdo drug ,amapk boljši jaz. Tista majha jaz ,ki je nekoč bila srečna in se veselila vsakega novega dneva v življenju in si ustvarjala spomine. Po tem nekaj letnem teškem obdobju pa sem pozabila kdo sem. Bila sem nasmejano, družabno, prijazno dekle. Rada je bila v naravi, se ukvarjala s glasbo in vsak dan uživala. Življenje sem jemala kod nekaj, preprostega kar zdaj v skoraj odraslem obdobju nemorem. Nikoli več nebom otrok. Amapak rada pa bi bila zopet srečna kod nekoč. Morala bi poiskati stvari ,ki me zanimajo pravzaprav jih že poznam. Definitivno je to glasba, ljubezen do pisanja pesmi in knjig. Ljubezen do narave kod sem že umenila in iskriva nasmejanost. A tako, težko je stopiti iz svoje temne sence. Rada bi se spremenila!

     

    Hvala, za prebrano sporočilo! Alya

     

  • Ja

    Jaz

    Jaz

    Objavljeno: 16 apr. 2024 22:00

    Hey...vem da ti je težko...Nekaj ti moram povedati. Jaz sem sama imela probleme s sošolci in ni mi bilo lahko. A morala sem se z njimi soočiti. Bilo je težko, a ko sem dobila hrbtenico v smislu, da sem se branila me nobeden ni več zasmehoval, se norčeval...naj ti povem zgodbo. Npr. prišla sem domov zelooo lačna in si naredila okusen sendvič ampak jaz nisem smela jesti v svoji sobi...in moje mame ni bilo doma, zato sem šla v sobo in ugriznila v sendvič. Kar naenkrat pride mama v sobo in jaz vržem sendvič pod posteljo...čez nekaj dni začne smrdeti in mama me vpraša kaj tako smrdi? In jaz se spomnem na sendvič...ugotovila sem, da ga takoj moram počistiti. In ko sem ga vrgla v smeti, je soba dišala in bila spet v normalnem stanju..Enako je s problemi, če se z njimi ne boš soočila, bo smrdelo izpod postelje. Upam, da ti bo to pomagalo.

  • Uredništvo

    Tina Rzeničnik Uršič

    Objavljeno: 19 apr. 2024 13:20

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena Alya!

    Najprej te moram pohvaliti - tvoj smisel za pisanje je neverjeten in prosim neguj ta talent še naprej, ker si res spretna v tem. 

    Zdaj pa k temu zaradi česar si se obrnila na nas. Kot najvažnejše sporočilo bi ti rada predala to, da vseh stvari žal ne moremo predvideti kaj šele popraviti ali preprečiti. Življenju je takšno - so vzponi in padci, težke in lažje situacije, lepi in manj lepo trenutki. A vse to ga dela tako ali drugače bogatega in vrednega. 

    Obdobje otroštva je res brezskrbno, preprosto obdobje, a žal ali pa tudi na srečo mine. Tudi druga življenjska obdobja, ki seveda prinašajo s sabo tudi izzive in težka obdobja so lahko zelo lepa. Tisto majhno Alyo lahko prebudiš in ji pomagaš odrasti, na način, da razvijaš potenciale in se ukvarjaš s tebi ljubimi rečmi ter da se obdaš s tebi ljubimi ljudmi. Tako bo tudi tvoja samopodoba rasla. 

    Odnosa med dedkom in očetom ne boš rešila, niti ni to tvoja vloga. Več kot to, da jima poveš kako se počutiš in kaj meniš o vsem skupaj ne moreš narediti. Kar lahko narediš je, da samo sebe zaščitiš do te mere, da se od teh prepirov umakneš, da te bodo čim manj bremenili. Glede šole - mogoče se lotiš tehnike reševanja problema - zapiši na list vse plusi in pa minuse te šole in programa. Nato pa boš tehtala dalje. Vsekakor ni vredno, da ne uresničiš svojih želja zaradi nekaterih nesramnih sošolcev. Če pa vidiš, da ti ta šola dejansko predstavlja odpor, potem pa razmišljaj če so še kakšne druge opcije. 

    Glede Aleksa nimam nekega nasveta, mogoče le to - ne moreš se odločati namesto njega. On je odrasla oseba in on zase najbolje ve, kaj si želi in kaj ne.  

    Še naprej neguj te zelo lepe lastnosti in področja, ki si jih zapisala (glasba, ljubezen do pisanja in do narave in iskrivo nasmejanost) ker zagotovo prevladujejo nad ta "temnim" delom, ki ga doživljaš ob težjih trenutkih. Čas za pravo ljubezen in sorodno dušo bo še prišel, ponavadi takrat ko ga boš najmanj iskala. 

    Upam, da sem ti vsaj malenkost pomagala. 

    Lep pozdrav,

    Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje