NUJNO!!

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

Najprej bi rada pohvalila tvoj pogum in odprtost, ki si ju pokazala s tem, da si se obrnila na svetovalnico.

Pišeš torej o tem, da ti je všeč fant iz šole, s katerim si izmenjujeta poglede in občasno nasmehe, rada pa bi z manj živčnosti in več samozavesti pristopila do njega, ker verjameš, da imata veliko skupnega in si ga želiš bolje spoznati. Verjamem, da zna biti opazovanje in spoznavanje simpatije zelo prijetno in vznemirljivo hkrati pa tudi malo strašljivo, sploh na začetku, ko še ne vemo kaj od koga pričakovati. In ravno to je lahko tudi čar vsega tega.

Nihče drug ti z zagotovostjo ne bo mogel potrditi, kaj bi lahko to, kar se med vama »plete« s pogledi in nasmehi, ki si jih izmenjujeta, kot le vidva sama, ki sta v to vključena. Po načinu obnašanja in reakcijah drugega lahko le sklepamo, če smo mu všeč ali ne, z gotovostjo pa to brez njegove potrditve težje izvemo. Zato se mi zdi tvoja ideja, da bi pristopila do njega, pogumna in najboljša rešitev, da to izveš.

Sprašuješ se tudi, kako sprejeti sebe, takšno kot si. Ponovno si tukaj ti sama glavni akter. Sprejemanje sebe v popolnosti z našimi plusi in minusi je zahtevna stvar, zato se jo je dobro lotiti s potrpežljivostjo in prijaznostjo do sebe. Biti ti ne pomeni le to, kako izgledaš in kaj imaš, temveč je pomembneje to, kdo si, kaj so tvoji talenti, v čem si dobra, uspešna, edinstvena. In ne dvomim, da imaš tega ogromno. Zato mislim, da je prvi pomemben korak na poti sprejemanja ta, da začneš prepoznavati in ceniti te svoje vrline. Ko se boš zavedla svojih moči, svojih dobrih točk in verjela v to, da lahko sočloveku ponudiš nekaj dobrega, bo tudi lažje pristopati do drugih, saj se bo občutek »nisem vredna« spremenil v »vredna sem najboljšega« in s tem bo izginil tudi del živčnosti. Malo živčnosti pa je vseeno dobre, saj nam da vedeti, da nam je za to mar in da smo se za to pripravljeni bolj potruditi, se pripraviti in dati kar najboljše od sebe. Rada bi ti povedala tudi, da mi je žal, da si morala v preteklosti poslušati tudi boleče stvari, da nisi lepa ali vredna in zato popolnoma verjamem, da je zaradi tega danes težje zaupati vase. Ne glede na to, kako samozavestno ali živčno pristopiš do sočloveka pa je to edini način, da se lahko z nekom tesneje in globje povežeš, prijateljsko ali romantično.

Sprašuješ se tudi, če je vredno storiti prvi korak. Za vsako stvar, ki jo je težo storiti, se je dobro vprašati, kaj pridobim s tem, če tega ne naredim? In kaj če to naredim? Se boš bolje počutila, če se raje iz varne razdalje sprašuješ, kaj bi to lahko bilo ali če bi reskirala in pristopila do njega? Morda obstaja tudi kakšna drugačna pot do njega, kot da neposredno stopiš k njemu. Razmisli, kaj je tebi bolj udobno, da si ogovoriš na vprašanja, ki se porajajo v tebi. Lahko se lotiš postopoma, najprej z neumikajočimi pogledi, rahlim nasmeškom, pozdravom in nato kakšnim preprostim vprašanjem mimogrede in boš videla, kako se odziva in kako prijetno je tebi s tem.

Želim ti na prvem mestu to, da se boš zavedla svojih dobrih lastnosti in verjela v to, da si zaslužiš najboljše! Upam, da sem ti odgovorila na vsaj kakšno od tvojih vprašanj, v kolikor pa bi želela še kakšen odgovor, te vabim k dialogu.

Eva Žukovec;  bak. psihoterapevtske znanosti SFU Ljubljana