nov način

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Vesela sem, da si mi ponovno pisala!

Kot sem omenila že na chatu, se mi zdi, da si zelo dobro prepoznala, kaj se ti je zgodilo. Zdi se mi, da ti je način, ki je temeljil na nadzoru, pritisku in strahu, da ne boš naredila dovolj, dolgo služil, hkrati pa ni bil vzdržen na dolgi rok. Ko so se stvari začele odvijati drugače, kot si jih planirala, se je sesul tudi način, s katerim si se do takrat motivirala. Tega prosim ne razumi  kot svojo lenobo ali izgubo sposobnosti, ampak poskusi pogledati kot priložnost, da najdeš drugačen (na dolgi rok bolj funkcionalen) način delovanja.

Želim ti predstaviti, kaj po mojem mnenje pomeni, da si prijazna do sebe. Prijaznost do sebe ne pomeni, da znižaš vse svoje kriterije, ampak da sprejmeš odgovornost na sočuten način. Torej, namesto »moram narediti vse, ker drugače nisem dovolj dobra« lahko preoblikuješ v »zaostanek je velik in čaka me precej dela, ampak lahko naredim naslednji korak«. Ob branju obeh stavkov pa lahko preveriš pri sebi, kaj se ob vsakem od njiju zgodi v telesu, kakšne občutke opaziš, kakšna je napetost, pritisk ali morda olajšanje?

Zelo razumem občutek, ki ga opisuješ (in je hkrati zelo pogost in normalen), da racionalno vse veš, v praksi pa te hitro potegne nazaj v star način funkcioniranja. Žal ni dovolj, da teoretično nekaj razumemo in si razložimo, da se bo avtomatski odziv takoj spremenil. Kot sva se pogovarjali že na chatu, se to gradi skozi ponavljajoče se izkušnje. Vsakič, ko opaziš, da si spet v sekiranju, krivdi ali črno-belem razmišljanju, in se namesto tega vrneš k enemu konkretnemu koraku, pravzaprav utrjuješ nov način.

Pri tem bi bila previdna, da tudi »biti prisotna, mirna in prijazna do sebe« ne postane nov projekt, ki ga moraš popolno izvajati. Verjetno boš še vedno izgubljala fokus, gledala nazaj, razmišljala o tem, koliko si zamudila in imela dneve, ko ti ne bo šlo. Cilj ni, da tega ne bo več, ampak da se znaš vedno znova vrniti. Ko opaziš, da te odnese v razmišljanje o celotnem zaostanku, se lahko vprašaš: »Okej, kaj pa lahko naredim zdaj? Nad čem pa imam vpliv?« Ne kako boš rešila cel semester, ampak kaj je naslednja stvar pred tabo.

In tudi ko pride nemir ali odpor, se mi zdi pomembno, da ne čakaš, da bo občutek izginil, preden nadaljuješ. Lahko si nemirna in vseeno narediš eno nalogo. Lahko ti je težko in vseeno prebereš nekaj strani. Lahko imaš slab dan in vseeno narediš nekaj malega. Na koncu bo to tisto, s čimer boš pridobila in zgradila več zaupanja vase. Torej ne občutek, da bo od zdaj naprej vse teklo gladko, ampak izkušnja, da se lahko tudi takrat, ko ne gre, podpreš in narediš naslednji korak.

Za konec ti delim še eno spletno stran o sočutju do sebe. Na njej so zbrane različne konkretne vaje, s katerimi lahko sama malo raziskuješ in vadiš bolj sočuten odnos do sebe. Mislim, da je to lahko še posebej uporabno takrat, ko prepoznamo bolj negativna bazična prepričanja o sebi, različne notranje »prepovedi« in močno samokritičnost. https://self-compassion.org/self-compassion-practices/

Upam, da sem vsaj malo odgovorila na tvoje vprašanje. Vesela bom, če se še kaj javiš in podeliš, kako se počutiš, kaj se ti dogaja v mislih in kako ti gre s tem, kar sva se pogovarjali. Če boš preizkusila katero od vaj, pa me tudi zanima, kako ti bo.

 

Objem, 

Cita Jenko, mag. psihologije