Vprašanje:
Nostalgija
Tema: Čustva, Motnje hranjenja, Samopodoba/Verjamem vase
-
_N
_NPC_
_NPC_
Objavljeno: 16 maj 2024 22:34
Pozdravljeni,
prosim vas za pomoč glede mojih težav. Vse skupaj se je začelo leta 2018, ko sem v 6 mesecih s 60kg shujšala na 47kg (pri višini 163 cm). S hujšanjem sem želela izboljšati svojo samopodobo in prevzeti kontrolo nad sama sabo. Naj omenim še to, da je bilo zaradi bolezni v družini pri nas doma zelo stresno. Sčasoma sem ugotovila, da mi moje telo ne bo nič bolj všeč ne glede na to, koliko shujšam. Tako sem potem postopoma pridobila nekaj kg, ampak sem še vedno imela stroga pravila, kaj lahko jem in česa ne ter kdaj. Če sem ta pravila prekršila, sem se počutila krivo in bilo me je sram, ker nisem bila dovolj samodisciplinirana. Pogosto sem se tudi tehtala. Postopoma sem se naučila biti manj stroga do sebe, nehala sem se primerjati z drugimi, nisem se več počutila tako krivo, če sem prekršila pravila, in prenehala sem z vsakodnevnim tehtanjem. Pred cca. enim letom sem bila 100% prepričana, da je pretirano obremenjevanje s hrano nekaj, kar sem prerasla.
Moja teža je že precej časa stalna (55 kg), tudi menstruacijo imam spet redno. V zadnjih tednih pa vedno pogosteje razmišljam o obdobju, ko sem hujšala. Po eni strani me je sram, da sem šla hujšat na tako nezdrav način in da sem toliko časa ter energije posvetila le prehranjevanju ter obremenjevanju z lastnim telesom. Po drugi strani pa sem nekako ponosna na to, da mi je uspelo izgubiti toliko kg, ker sem s tem sama sebi dokazala, da znam biti samodisciplinirana. Vem, da intenzivno hujšanje vodi v resne zdravstvene težave. Kljub temu na nek način še vedno pogrešam občutek zadovoljstva, ki ti ga da vsak izgubljen kilogram, in občutka kontrole ter ponosa zaradi samodiscipline, ki me preplavi, ko že več ur nisem jedla. Seveda se zavedam, da ob pretiranem omejevanju kalorij ne bom mogla normalno funkcionirati in da mi bo to na dolgi rok samo škodilo, zato te občutke poskušam ignorirati. Na nek način pogrešam tudi občutek varnosti, ki so mi ga dala pravila glede hrane, čisto nič pa ne pogrešam intenzivnih občutkov krivde, če sem ta pravila prekršila. Počutim se poraženo, saj sem bila prepričana, da sem te težave s hrano že pustila za sabo. Predvsem pa sem naveličana, da se s tem ukvarjam že toliko časa. Prosim vas za pomoč, kako naj se s tem spopade.
Hvala že vnaprej za vaš odgovor.
-
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 17 maj 2024 14:31
Odgovor svetovalke:
Draga N,
najprej iskrene čestitke za vse, kar si dosegla in za uvid, do katerega si prišla! To je ogromen uspeh! Vse, kar pišeš, namreč drži: trpinčenje same sebe in vse zdravstvene ter duševne težave, ki temu sledijo, niso vredne občutka "zadovoljstva", po katerem se ti toži. Zadovoljstvo življenja brez motnje hranjena vedno, VEDNO pretehta zadovoljstvo ob lažnem občutku kontrole, s katerim nas zavaja motnja hranjenja. Ne glede na to, koliko časa motnja traja, vselej velja: preveč. In hkrati - tudi, ko mislimo, da smo z njo opravili za vedno, ta nikoli ni dovolj daleč stran. Hočem povedati, da je občutek nostalgije, ki ga opisuješ, povsem normalen del okrevanja. Stroka ocenjuje, da slednje praviloma traja najmanj toliko časa, kolikor je trajala sama motnja. In spomin nanjo nikoli ni povsem izbrisan. Prav zato je dobro, da ostanemo pozorni na svoje potrebe v obdobjih, ko se nam dogaja kaj zelo stresnega, neprijetnega, napornega. Takrat se tisto, kar smo nekoč že uporabili kot strategijo za lažje shajanje, lahko ponovno prebudi. To je glas bolezni, ki te vabi v svoj objem lažne tolažbe - ampak na srečo se hkrati tudi dobro zavedaš, kaj dejansko temu sledi: vedno isti začarani krog samotrpinčenja brez konca in kraja. Vabim te k razmisleku, kaj se trenutno takega dogaja okoli tebe, da potrebuješ več varnosti in občutka kontrole? In kako bi si to lahko zagotovila na drugačen način, na bolj samosočuten, do sebe bolj prijazen način? Kaj ti morda preprečuje, da bi se soočila s tem, česar te je strah - namesto iskanja pretirane kontrole? Kaj res potrebuješ in kdo te lahko pri tem podpre? Motnje hranjenja so ena najbolj lažnjivih bolezni, kar jih obstaja. Govorijo nam eno, zgodi pa se pravno obratno: izgubimo vso kontrolo, saj nam jo dobesedno iztrgajo iz rok - o vsem odloča motnja. Imeti pravi nadzor pa v resnici pomeni, da smo zmožni izbirati zase zdrava vedenja in navade, vzdrževati zdravo telesno težo in imeti prizanesljiv odnos tako do svojih uspehov kot porazov in napak. Predvsem pa nam motnje hranjenja onemogočajo sprejeti dejstvo, da je življenje vedno nekaj, kar nikoli ne moremo imeti povsem "pod kontrolo". In dokler tega dejstva ne sprejmemo, ne moremo biti zares zadovoljni, v ravnovesju in blagostanju.
Super, da si pisala. Kar še se oglasi, če boš potrebovala, velja?
In samo tako naprej - brez nepotrebne slabe vesti!Lepo te pozdravljam,
Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.