normalna?

Pozdravljena,

opravičujemo se ti, ker še vedno čakaš na odgovor.

Vprašanje smo poslali svetovalki, ki bo nanj v kratkem odgovorila.

Lep pozdrav iz uredništva.

Odgovor svetovalca:

Lepo pozdravljena!

Najprej hvala, da si nam zaupala svojo stisko in se s svojim vprašanjem obrnila na nas.

Pišeš, da ne želiš ozdraveti, da te bolezen definira in tako več ne bi bila ti ti ter noben več ne bi skrbel zate (saj v ne tako veliki meri kot sedaj).

Si se kdaj vprašala, kakšna čustva občutiš, ko greš v bolnišnico – je to občutek varnosti, slišanosti, sprejetosti? Se je mogoče kdaj pred diagnozo zgodilo, da si imela občutek, da noben ne skrbi zate ali morebiti so skrbeli zate, ampak niso vedeli/zmogli pristopiti na način, kot si ga ti potrebovala? Če da, kako si se takrat počutila – te je bilo strah, si bila jezna, si se počutila osamljeno? Skozi različne dogodke v življenju nabiramo izkušnje, ki nam potem služijo kot osnova na podlagi katerih si naredimo pričakovanja, kako se bo nekaj v življenju odvijalo in tudi kot osnovna za oblikovanje določenih vzorcev vedenja, mišljenja ter občutij. Tako si lahko npr. v otroštvu doživela nek dogodek, ki je v tebi sprožil žalost ali strah, pa drugi ljudje tega niso opazili ali pa so opazili, ampak niso pristopili na način, da bi ti zagotovili oporo, ki si jo v tistem trenutku potrebovala (pa to ne pomeni, da ti ljudje niso dobri ljudje ali karkoli negativnega; lahko so želeli in naredili najboljše, kar so takrat zmogli, ampak ni bilo to kar si ti potrebovala, si želela). Sedaj pa si od zdravnice in terapevtov dobila oporo, ki si jo potrebovala, ampak te je lahko strah, da bi to izgubila, ko boš ozdravela, in bi se spet ponovili neprijetni občutki. Včasih namreč povsem nezavedno ponavljamo določene vzorce vedenja iz preteklosti. Tako poskusi ozavestiti, kaj je to, kar ti je pomembno, kaj ti daje prijetne občutke, ko si v bolnišnici, kaj ti pomeni oz. kakšne občutke v tebi vzbudi, ko te zdravnica pokliče, kakšno oporo si želiš, potrebuješ. Ko boš to pri sebi ozavestila, pa poskusi narediti čim bolj objektivno oceno realnosti – koga imam ob sebi (starše, brata/sestro, prijatelje, babice/dedke itd.), ki mi lahko nudi oporo, če jo bom potrebovala tudi po bolezni? Ali mi že sedaj nudijo takšno oporo? Če ne, se o tem poskusi odkrito pogovoriti z ljudmi, ki jih imaš okrog sebe in jim zaupaš, lahko je za začetek tudi samo ena oseba (mama, oče, brat/sestra, najboljša prijateljica…). Poskusi biti čim bolj odkrita, kako se počutiš, kakšni so občutki, ko naletiš na določeno težavo, kakšno oporo bi si takrat želela. Pogosto se namreč dogaja, da nam drugi želijo pomagati, ampak če sami jasno ne izrazimo, kaj si želimo ali kaj potrebujemo, nam drugi včasih enostavno ne vedo pomagati, tudi če se še tako trudijo. Na tak način boš lahko postavila dobre temelje, da prekineš pretekle vzorce vedenja, mišljenja in občutkov ter si zgradiš nove. To je lahko eden izmed možnih razlogov za tvoja trenutna občutja.

Omenila si tudi, da imaš občutek, da te bolezen definira in da te skrbi, da ne boš več ti ti, ko ozdraviš. Ne vem sicer, koliko točno si stara, predvidevam pa, da si v času mladostništva, ki je obdobje, ko se v življenju začnemo prvič bolj intenzivno spraševati, kdo smo, kaj si želimo v življenju. Bolezen je trenutno del tebe, verjamem, da si mogla večji del ali celotno trenutno življenje prilagoditi zaradi bolezni oz. ga na nek način podrediti bolezni – kako si organiziraš čas, kako preživljaš prosti čas in vse ostalo si prilagodila zaradi bolezni. Tako lahko iz tega izhajajo občutki, da bolezen vodi tvoje celotno življenje in da si ti bolezen. Hkrati se tudi drugi ljudje okrog tebe lahko obnašajo drugače, kot so se prej, in je možno, da bodo po tvoji ozdravitvi spremenili svoje vedenje (med drugim ker bodo tudi tvoje potrebe drugačne). Drugi ljudje z dolgotrajnimi boleznimi opisujejo, da imajo po ozdravitvi z izgubo identitete bolnika občutek, kot da se soočajo z izgubo v smislu, kot da bi izgubili bližnjo osebo. Po ozdravitvi se namreč začnejo spraševati, kdo so brez bolezni, kaj so njihovi hobiji, interesi, kaj si v življenju želijo delati, od drugih ljudi več ne dobijo enake pozornosti. Misli o tem lahko vzbujajo strah ali druga neprijetna občutja, saj so to obdobja negotovosti, nepoznanih situacij. Ljudje pa težimo k temu, da ostajamo v nam poznanih okoliščinah, ki nam nudijo občutek varnosti, čeprav nam morebiti lahko na dolgi rok škodujejo. Enako je pri bolezni – trenutno dobro veš, kako se bo odvil tvoj dan, kaj pričakovati od drugih ljudi ipd. Tako lahko tvoji občutki, da želiš ostati bolna izhajajo tudi iz tega procesa spremembe identitete med okrevanjem, s čimer se sooča zelo veliko ljudi, a se o tem zelo malo govori. Če imaš možnost, bi ti toplo priporočila, da se o tem spregovoriš tudi s svojim terapevtko/terapevtom in s pomočjo nje/njega postopoma ugotavljaš ter gradiš na identiteti, kdo si ti brez bolezni. Lahko pa poskusiš tudi sama – pomisli npr. kaj so bile stvari, ki so te veselile pred boleznijo. Je bilo to mogoče slikanje, kuhanje, plesanje, šport, igranje instrumenta, branje knjig? Te kaj od tega še vedno veseli? Če da, poskusi nekaj prostega časa nameniti tej aktivnosti. Ne obremenjuj se, če ne boš takoj našla stvari, ki te veselijo. To je proces. Kolikor boš zmogla si dovoli, da preizkusiš različne dejavnosti in začutiš, kaj te veseli, lahko je za začetek že 15 minut na dan (npr. kratki sprehod).

Prilagam še povezavo, kjer lahko prebereš zgodbo ženske, ki se je soočala s kronično bolečino, in po ozdravitvi z zelo podobnimi občutki, kot jih doživljaš ti https://themighty.com/2017/08/health-identity-crisis/ (članek je na žalost v angleščini; če boš potrebovala pomoč pri prevajanju in razumevanju, se prosim oglasi, ti z veseljem pomagam).

Upam, da te bo odgovor kaj pomiril in ti pomagal. Če na kratko povzamem, občutki, ki jih trenutno doživljaš so nekaj s čimer se sooča velika večina ljudi z dolgotrajnimi boleznimi in so sestavni del procesa okrevanja. Ostani močna in pogumna še naprej! Pošiljam ti en velik objem in ti želim čimprejšnje okrevanje! Če ti kaj v odgovoru ni povsem jasno, razumljivo ali te še kaj zanima, ti z veseljem ponovno odgovorim.

Lepo bodi,

Sara Seršen, mag. psih.