Nisem vreden?

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljen.

Hvala, da si se obrnil na nas in nam zaupal svoje občutke.

A nam lahko zaupaš še, koliko si star? Da ti lahko lažje svetujem glede virov pomoči, na katere se lahko obrneš.

Žal mi je, da nisi dobil besede ali občutka, da si vreden. Me pa zanima, če misliš, da lahko to pride samo od zunaj, ali pa je možno, da si ga daš sam. Večkrat nam namreč drugi ne morejo, ne znajo ali preprosto nočejo dati tega, kar pričakujemo, zato se sčasoma naučimo dati sebi tisto, kar nismo prejeli od drugih.

Starši so tisti, od katerih se pričakuje, da bodo to znali in otrokom tudi dali, pa jim pogosto ne, saj so bili tudi sami kot otroci prikrajšani za občutek vrednosti. Ravno zato se potem mladostniki (kasneje pa odrasli) potrto in pogosto nehote obračajo na druge po nekaj, kar po vsej verjetnosti ne bodo dobili.

Zato je mogoče za začetek na mestu vprašanje: 'kako si lahko dam to sam? Kako se lahko počutim dovolj vreden, kaj potrebujem za to?' Opažam iz napisanega, da tudi takrat, ko bi neko stvar morda lahko naredil ali bi bila v tisti situaciji to najboljša rešitev, ti v tem vidiš več ovir kot pa priložnosti za rast ali priložnosti soočanja z oviro. Na primer: 'ne morem reči ne, ker bi bile posledice katastrofalne'. Ne poznam situacije, o kateri govoriš, je pa življenje vse prej kot črno belo, prav ali narobe, ja ali ne, vmes je veliko nians, ki jih lahko izbereš. Recimo: 'ok, tukaj ne morem reči ne, ampak a lahko najdem način, kako vseeno povem, da mi 'ja' ni ok in da se ob njem ne počutim ok, ker s tem prestopim (jaz ali kdo drug) svoje meje? Ok, zdaj nisem rekel ne, kaj pa naslednjič?'

To namreč pomeni, da včasih res ne gre, ampak za to ne obupaš in se vdaš ter nehaš postavljati meje. Ne, začneš iskati možnosti, kako to narediti in greš na to pot postopoma, dokler ne razviješ te sposobnosti in se na neki točki v prihodnosti postaviš zase.

V napisanem vidim, da zelo veliko stvari razumeš in razmišljaš v pravo smer zase, zraven pa je vedno 'ampak'. Če si boš sam postavljal ovire in 'ampak-e' na poti, potem se boš vedno počutil nemočen iti naprej in stvari izboljšati, spremeniti zase in za svoje zadovoljstvo.

Pogumen je tisti, ki ga je strah in ki ne upa stopiti koraka naprej, vendar se sooči s strahom in vseeno stopi. Zelo ga je strah, tesnoben je, a zdrži v tem občutku, ker se nauči, da ga občutek sam ne bo prizadel ali uničil, občutek je tam zaradi prejšnjih slabih izkušenj in ne zaradi sedanjih, prihodnjih. Občutke je dobro začutiti, jih ozavestiti. Ne pomeni pa, da moramo zaradi njih odnehati. Nasprotno, začutimo jih in gremo dalje, ker nam sami zase ne morejo nič narediti, mi pa lahko naredimo to, da si jih priznamo, jih sprejmemo, in vseeno naredimo korak v želeno smer. Vse to ni lahko, zahteva vajo, je pa prvi korak k temu, kar si želimo.

Poglej še enkrat svoje sporočilo in boš videl, kolikokrat si napisal 'ampak'. Ta ampak je ovira, ki si si jo postavil v določeni situaciji, ker na njo gledaš tako, da misliš, da ni izvedljivo ali je pretežko. Iz točke A do Ž je izredno težko priti z enim korakom, če si pa vmes postaviš manjše cilje, delaš manjše korake, sproti začutiš in skomuniciraš občutke in na stvari morda pogledaš iz drugačnega zornega kota, pa ima vsaka situacija paleto možnosti in nikoli samo črno-bele. Mogoče mi v dani situaciji vidimo samo eno možnosti in to ponavadi negativno, vendar življenje nima nikoli črno-belih situacij, vedno je več vidikov, več možnosti, je pa včasih potreben čas, pomoč od drugih, razvijanje perspektive, poguma, zavedanja in tako naprej. 

V resnici za prihodnost ne ti in ne jaz ne veva, kaj prinaša. Zato pa se raje prepusti sedanjosti in osredotočaj na svoje misli in občutke danes. Jutri ne vemo, kaj bo, zato je nalaganje bremena na že dovolj težko današnje breme samo dodatna teža, ki nas vleče dol. Prihodnost je prihodnost, ti pa živiš zdaj in zdaj je priložnost, da na stvari pogledaš drugače in dopuščaš možnost, da bo v prihodnosti drugače. Ali pa tudi ne, če boš tako verjel in posledično tako ravnal.

Krizni center je samo za nekaj časa, zato bi te prosila, da nam sporočiš svojo starost, morda bi lahko redno obiskoval psihologa in se pogovarjal o svojih mislih, čustvih, vedenjih, možnostih izbire in predeloval stiske skozi osebni stik z nekom, ki bo ta pogovor vodil in te pomagal usmerjati. In ti predvsem dal občutek, da nisi sam, da je možno drugače zastaviti življenje.

Upam, da se nam še javiš, vse dobro do takrat ????

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije