nisem okej oseba

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena,

praviš, da imaš že kar nekaj časa občutek, da nisi dobra oseba. Omenila si, da velikokrat občutiš močno čustvo – ljubosumje, sploh, ko osebe okoli tebe doživijo uspeh. Glede na opisano ti bom s svojim odgovorom poskusila pomagati po svojih najboljših močeh, če pa boš želela še kaj deliti z mano oz. kaj dodati, pa si lepo vabljena, da mi napišeš, saj ti bom tako lahko še bolj usmerjeno odgovorila. Poglej, gre za kompleksno čustvo, ki ga načeloma doživljamo vsi, eni bolj, drugi manj – kot pa veš, smo si med seboj različni in tako je tudi pri tem, kako dojemamo svet okoli nas. Veliko ljudi doživlja močna čustvena stanja, kadar opazijo, da je nekdo dosegel boljši rezultat ali imajo nekaj, kar bi si tudi mi sami želeli, zato vedi, da nisi sama v tem.

Preden se lotiva samega bistva poglejva najprej, kaj ljubosumje sploh je. Gre za kompleksno čustvo oz. odziv na zaznano grožnjo (dejansko ali namišljeno), ki naj bi ogrožala odnos, ki ga zelo cenimo, ali njegovo kakovost. Po drugi strani pa je čustvo, ki ga pogostokrat zamenjamo z ljubosumjem, zavist. Pri slednjem gre za to, da se pojavi takrat, ko si želimo nekaj, kar ima nekdo drug. Mi pa tega sami nimamo. Običajno vključuje dve osebi – tistega, ki zavida in osebo, ki ima nekaj želenega. V opisani situaciji bi bolj rekla, da gre torej za zavist in je popolnoma normalen človeški odziv. Večina od nas si želi, da bi bili dobri in uspešni, ko pa žal ne gre tako, kot smo si zamislili, velikokrat občutimo jezo, razočaranje oz. smo zavistni, da gre nekomu boljše kot nam. Poglej, že to, da se sama tega zavedaš in si želiš delati na tem, da bi to spremenila, je veliko. Tako da si res lahko ponosna nase!:)

Slišim, da te opisano zelo bremeni in spravlja v stisko… zato le počasi. Vedno, ko te preplavijo takšna čustva, se skušaj najprej umiriti. Pri tem ti lahko pomaga dihanje – globoko vdihni skozi nos, zadrži dih ter izdihni skozi usta. To nekajkrat ponovi. Dihanje je ena izmed najbolj učinkovitih ter praktičnih tehnik sproščanja, saj nam je na voljo vedno in povsod (v razredu, doma, na avtobusu, na cesti…). Omenila si, da tega ne znaš »skriti« oz. da se to hitro opazi navzven. To je prav tako normalen odziv, ko občutimo zavist…nekaj, kar ti lahko pri tem pomaga je prakticiranje hvaležnosti. Gre za globok občutek cenjenja in priznavanja dobrih/pozitivnih stvari v življenju, tako velikih, kot tudi majhnih. Zasledila sem misel, da nikoli ne bomo srečni, če nas bo mučilo dejstvo, da so drugi uspešnejši od nas. To, da so drugi kdaj boljši od tebe torej nikakor ne smeš vzeti kot poraz, kvečjemu kot izziv, da se naslednjič skušaš izboljšati. Bolje kot to, da tekmujemo z drugimi, je to, da tekmujemo sami s seboj. Skušaj dati druge na »stran«, ni važno, kako jim gre – ti delaš stvari zase, za svojo prihodnost. Čeprav vedi, da ravno pravšnja mera tekmovalnosti pa nas lahko pripravi do tega, da se morda prej lotimo stvari, se bolj potrudimo ipd. tako da skušaj vse to obrniti sebi v prid.

Lahko skušaš odgovoriti tudi na vprašanji: »Zakaj se ne morem veseliti uspehov drugih? Zakaj me to tako moti?«. Tako kot sem omenila prej, zavedanje in to, da se o tem spregovori, je velik korak k osvoboditvi od zavisti. Pred spanjem oz. ko boš imela čas, lahko skušaš narediti vajo iz hvaležnosti, in sicer lahko vzameš list papirja ter napišeš stvari, za katere si hvaležna. Vem, da ne bo lahko, ampak samo poskusi. Začni najprej z eno stvarjo, nato zapiši dve, nato pet, kasneje lahko tudi 10. Tu ni pravil, zapišeš lahko res, kar ti pade na pamet (npr. Hvaležna sem za to, da imam streho nad glavo. Hvaležna sem, da imam telo, ki mi pomaga, da lahko delam stvari, ki me veselijo. Hvaležna sem za stopali, da lahko hodim.). Skušaj sprejeti sebe in druge v celoti ter se skušaj postaviti v njihov položaj in jim privoščiti uspeh… ne bo lahko, ampak boš videla, da ti bo šlo vedno lažje in da boš tudi vsa ta občutja prej prepoznala pri sebi. Imaš svojo pot, svoje cilje, svoje življenjsko poslanstvo, zato res ni vredno, da toliko časa nameniš drugim. S tem se začne tudi primerjava, ki pa zavist lahko samo še poglobi. Čas raje nameni sebi in stvarem, ki jih imaš rada.

Ni tako, da je zavist nekaj, kar nam je dano in ne moremo spremeniti. Lahko si predstavljaš, da gre na nek način za trening naših možganov, vedenja in tega, kako dojemamo stvari okoli nas. Občutki zavisti so torej neprijetni, ampak lahko na njih pogledaš z vidika boljšega razumevanja sebe, svojih želja in vrednot. Vprašaj se, kaj ti je res pomembno v življenju. Kaj rada počneš, s čim se rada ukvarjaš. Kakšna so tvoja močna področja? Ponovno lahko vzameš list papirja in skušaš sama sebi napisati »ljubeče pismo« na način, kot bi ga napisala svoji najboljši prijateljici. Povej ji (torej sebi), kaj imaš rada, kaj te osrečuje, katera so tvoja močna področja, za kaj si hvaležna, česa se veseliš…morda ti bo sprva malenkost neprijetno, zato se zavedaj, da lahko na katerikoli točki prenehaš in se ustaviš. Opazila boš, da si veliko več kot zgolj »umazana nasilna nagravžna stvar«. Življenje, misli, obveznosti…vse to je lahko kdaj zelo obremenjujoče, zato je pomembno, da v svoji okolici najdemo stvari, ki nas osrečujejo. Gre lahko za različne hobije ali stvari, ki nam napolnijo dušo in predstavljajo »ventil«, ki spusti ven iz našega telesa to napetost (gre lahko za sprehode v naravi, peko slaščic, branje knjige…karkoli).

Povzetek povedanega bi lahko bil: 1) prepoznaj in si priznaj svoja čustva – ne obsojaj se za čutenje čustev, čeprav so morda zaznana kot negativna (morda ti samo sporočajo, da je čas za spremembo in delo na sebi); 2) spremeni perspektivo – namesto, da se osredotočaš na to, česar nimaš, se spomni na svoje dosežke, pozitivne lastnosti in svoja močna področja; 3) zavist preusmeri v motivacijo – naj ti predstavlja spodbudo za lasten napredek in naj spodbuja hvaležnost tako do sebe, kot tudi do drugih. Ne pozabi, kaj je tebi pomembno in sledi svojim ciljem; 4) prakticiraj hvaležnost, tako kot sem zapisala zgoraj; 5) razvij sočutje so sebe in se ne primerjaj z drugimi – vsak bije svoje bitke in živi življenje na svoj način; 6) zapomni si, da se vedno lahko obrneš na osebe, ki jim  zaupaš in se o svojih občutkih iskreno pogovoriš (lahko pišeš nam/meni, greš do svetovalne delavke, učiteljice, prijateljice, staršev…).

Omenila si, da si resno razmišljala o samomoru. Bi mi lahko prosim povedala več? Kakšne so te misli? Kdaj se pojavljajo? V kaj te silijo? Če sem res v kaj prepričana, je to, da se stvari da rešiti, zato vedi, da naj bo še tako »težko«, smo mi tu, da ti pomagamo. Prosim obrni se še na nas/name, če se ti bo življenje zdelo pretežko.

Zavedaj se, da nisi zaradi opisanega nič slabša oseba, kvečjemu si lahko res ponosna nase, da si te občutke tako hitro prepoznala. Si edinstvena in vredna ravno takšna, kot si!:)

Upam, da sem ti z odgovorom vsaj malo pomagala, če pa imaš morda še kakšno vprašanje, se lahko ponovno obrneš name.

Lepo bodi in vse dobro ti želim,

Nika Verbič, dipl. psihologinja (un)