Ni mi mar za nic

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica,

najprej se ti opravičujem, ker že nekaj časa čakaš na odgovor in ob tem se ti tudi zahvaljujem za zaupanje svetovalnici To sem jaz.

Zapisala si, da imaš sladkorno bolezen (sklepam tip 1), da ne skrbiš za ustrezno dieto, da imaš težave s težo in da sebe ne maraš, ne ceniš in da ti nihče noče pomagati, tudi sama si nočeš, si zapisala. Čeprav si svoj zapis končala prav s stavkom, da si nočeš pomagati, pa mislim, da temu ni čisto tako. Kaj misliš? 

Sprašujem se, ker praviš, da se nikoli nisi marala, kam to sega, kje se je to tvoje prepričanje utrjevalo in utrdilo, v kakšnih odnosih, s kom, s katerimi dogodki?

Sprašujem se ali sprejemaš svojo bolezen, stanje? Zapisala si, da veš kako bi se morala primerno prehranjevati, kako pomembno je ob tem gibanje dodajam. S tem, ko se ne držiš diete, ko ne skrbiš za svoje telo, si škodiš, sebe kaznuješ. Bi bilo kaj na tem? 

Sladkorna bolezen, načini zdravljenja in različni terapevtski pristopi omogočajo otrokom, mladostnikom, odraslim in starejšim dobro in bogato življenje. Seveda ob predpostavki, da se sprejemaš in da razumeš, da za bolezen nisi kriva ti, ne tvoji starši Še enkrat najmanj pa ti. Verjetno ste o tem veliko govorili na pediatrični kliniki ali s tvojim zdravnikom, mogoče si se celo družila z vrstniki z enako diagnozo, to pomaga. 

Predlagam ti, da začneva na začetku. Kaj ceniš pri sebi, na kaj si pri sebi ponosna, hvaležna? Veš, da si edinstvena in neponovljiva. In do sedaj si zmogla, kako, katere so tvoje notranje moči, tvoji sogovorniki, na katere se lahko opreš? Tudi danes, jutri? Še posebej v  obdobju mladostništva, ko je ogromno spraševanja kdo sem, zakaj sem, zakaj sem drugačen, zakaj prav jaz s to sladkorno, zakaj je moje telo takšno, me bo kdo imel rad, ker sem takšna itd.? 

Poskusi jo obrniti sebi v prid, sladkorno.

Tu bom naredila piko in čakam na tvoj naslednji zapis. 

Velik objem,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja