nevidim resitve

Pozdravljeni!
Pišem vam, ker se spopadam z težavo, ki je ne znam in ne morem nikakor rešiti. Zelo dolgo časa že razmišljam o tem in nikakor ne najdem izhoda iz te "zanke". Namreč občutek imam ,da sem izbrala napačno srednjo šolo,in da sem stem tudi storila napako pri maturi, da si nisem izbrala še petega predmeta ,ker bi potem nekako imela več izbire pri upisu na faks. Ko je bil čas za izbiro in upis na faks nisem vedela kaj želim oz kaj me veseli ( še tisto kar sem imela nekako ogledano nisem izpolnjevala pogojev za upis). Moja prva izbira je bila fotografija, a sem to željo izpustila ,ker sem začela pretirano razmišljati če je to sploh prava izbira zame in kaj bi bilo potem po končanem študiju (kje se zaposliti,a lahko sploh službo dobiš...). Potem sem zasledila študij ki je bil približek temu kar si želim, in ta študij poteka v pomurski regiji,kar mi je spet predstavljalo problem,saj nisem imela zrihtane nastanitve,saj sem se upisala v drugem krogu.Tukaj nisem vedela a naj se grem upisati ali naj opustim idejo študija in se redno zaposlim,ali pa naj pocakam eno leto.Od staršev nisem dobila nobenega konkretnega nasveta,razen tega da bodo podprli to za kar se bom odlocila. Na koncu sem se upisala a sem imela nekatere probleme o katerih nebi govorila,eden izmed teh je bil ta, da mi mesto študija ni ušeč, daje pusto-nimas nic za delati.Tudi do predavanj mi ni bilo več, ker mi je bilo use skupaj monotono (nisem bila zbrana, mislila sem na use drugo razen na predavanje in da bi cim prej odsla od tam).Bila sem v velikih dvomih glede nadaljnega študiranja,zato sem nakoncu prenehala hoditi na faks in se zaposlila prek študentskega servisa.V usem tem kaosu nisem imela nikogar za pogovor-pomoč ,tudi pri starših ne saj je bil njihov odgovor vedno, da nevedo naj se sama odločim ,da vem sama kaj je najbolje da, naj se sama odločim ker to ni njihova odločitev,a da bodo podrli za kar se bom odločila. Sedaj se počutim zelo izgubljeno ,nevem kam spadam oz kaj naj naredim ker imam obcutek da se izubljam in ne vidim več nobenega smisla v ničemer.Z koncem septembra mi poteče status studenta in bi morala začeti iskati redno zaposlitev oz se upisati na zavod.A pri zaposlitvi nevem kaj naj iščem, ker niti nevem kaj naj bi delala(kot proizvodnja in trgovina nocem delati ker imam slabe izkusnje,a preprosto ne vidim nobene druge izbire kot pa to dvoje ali strezba ,ker za druge sluzbe imajo veliko zahtev oz pogojev katerih ne izpolnjujem).
Edino za kar sem sigurna v vsej tej situaciji je to da se redno nočem še zaposliti. Moj problem je tudi ta,da ker sem se takrat upisala na faks,sem s tem izgubila moznost statusa z upisom na srednjo solo in imeti leto "odmora" oz raziskovanja možnosti. Zacela sem tudi ponovno razmisljati,da bi se ponovno upisala na faks, a spet nevem ce bi to bila pravilna odlocitev,saj mi veliko ljudi pove daje prav da ne grem naprej daje to izguba casa.
Našla sem prostovoljne programe, kjer lahko potujes po svetu-gres v neko drzavo/mesto kjer delas v zameno pa dobis prenocisce in hrano. Našla sem tudi programe oz dela v tujini kot so au pair ali sezonska dela. K temu me res nekako vleče, a ko to omenim doma dobim zelo kratek odgovor iz katerega lahko nekako razberes to, da nocejo da odides ali pa da jih nezanima (delaj kar hočes); to me nekako moti ,ker ne moremo imeti niti "pravega pogovora" brez da se potem ne pocutim slabo ali pa da se v nekem nacinu "atmosfera razpolozenja"v prostoru spremeni na slabo, pocutim se tudinekako jezno saj potem ovrzem vse te zamisli.Pa ne me narobe razumet, starsi niso slabi, a v dolocenih situacijah,imam obcutek kot da se ne moremo normalno pogovoriti o dolocenih stvareh,in da ko mi dajo take odgovore slutim da vedo da bom to idejo potem opustila oz bom se nekaj casa razmisljala in potem nehala;saj iz njihovega tona oz odgovora razberem to da kar mi govorijo ni to kar zelijo uresnici povedati ampak to kar zelim jaz slisati.
z nikomer ne želim preverč govoriti o tej situaciji, ker bi mi starši sigurno rekli, da pretiravam. To mi je zelo mučno, ker ubistvu nimam nikogar skomer bi se lahko o tem pogovorila,zato tudi nic vec nikomur ne povem oz vprasam . Starši me ne razumejo, in ne vem kako jim naj to razložim.

Kaj naj naredim?

Živijo,

Sicer nimam veliko izkušenj s tem ampak bi ti vseeno želela svetovati. Tudi sama imam mami ki mi vedno prepušča vse odločitve in pravi da že vem kaj hočem, verjami da te čisto razumem saj sem tudi sama bila zmedena zaradi takih odgovorov. Ubistvu je ključ vsega tega da se samo odločiš in greš. Ko te nekaj veseli in imaš res v glavi neko idejo, jo moraš samo uresničit brez premišljevanja kako bo šlo, kaj se bo zgodilo itd.bolj ko premišljuješ, bolj se oddaljuješ od vsega tega. Tudi če na koncu izkušnja ni pozitivna si pa vsaj videla kako je in naredila še en korak k temu, da odkriješ kaj te res veseli in izpopolnjuje tako da ti svetujem da samo greš in potem vidiš kako bo. Sama sem poleti šla prostovoljno pomagat nekemu društvu, izkušnja je bila vredu sem pa tudi ugotovila kaj res prižge tisto iskrico v meni :)        Glede šole pa ti svetujem da greš morda delati in se hkrati prijaviš na izredni študij ki je plačljiv, tako boš lahko plačevala študij in hkrati nekaj zaslužila zase. Ne vem kako je s 5.predmetom in če ga lahko greš še delati ampak sem prepričana da se da nekako vse urediti. Morda pokliči na kako šolo in vprašaj kako je s temi zadevami, razloži situacijo in sigurna sem da boš dobila prave podatke. Res ti svetujem da ne odlašaš in ne premišljuješ preveč, samo pojdi v akcijo! Kolikor vem obstajajo tudi fotografski tečaji in natečaji, tam lahko ugotoviš če te to še veseli. Ne oziraj se preveč na druge samo naredi tisto kar bo tebe na dolgi rok osrečilo. Tudi će se vpišeš na faks fotografije ni nič narobe, služb je dovolj. Pomembno je da narediš šolo, potem boš pa že ugotovila kako in kaj. Srečno ti želim????