nevemm

Hej, a mi lahko, prosim, pomagate, ker sem res že na meji in ne vem več, kaj naj naredim. Hodim k psihologinji, ampak imam občutek, da ne napredujem nikamor. Moja anksioznost je postala res močna, psihologinja pa pravi, da je zelo možno, da sem tudi že depresivna, samo tega še ne želi potrditi, ker sem bila pri njej relativno malo krat. Zdaj pa je rekla nekaj, kar me je čisto prestrašilo — da je to, kar imam zdaj, moja “zadnja možnost”, in če se ne izboljšam, bo naslednji korak antidepresiv. Ampak jaz imam občutek, da me niti približno ne pozna dovolj, da bi lahko rekla, da je to edina pot naprej, ker ve samo majhen del vsega, kar se v resnici dogaja. Povedala sem ji samo tiste “mehkejše” stvari — da imam panične napade, da ponoči skoraj ne spim, da me vsak dan trese, da mi je od stresa zjutraj tako slabo, da komaj vstanem, da včasih dejansko padem skupaj. Ampak to je samo nekaj malega. Resnica je, da se že pet let samopoškodujem, da imam obdobja, ko si mislim, da bi bols da ne bi obstajala, čeprav v resnici nočem umreti. Nočem si vzeti življenja, sploh ne. Samo… ne bi več obstajala. Kot da bi najraje izginila, brez da bi se “končala”. To je tak težko razložit, ker to ni želja po smrti, ampak sam nocem vec obstajat. Že okoli pet let imam tudi motnje hranjenja. En čas se prenajedam, drug čas stradam, potem bruham… konstantno se vrtim v istem krogu. Vse skupaj pa se samo še poslabša zaradi šole, ki me dobesedno izčrpava. Ne prenesem več pritiska, ocen, profesorjev, vsega. Zdi se mi, kot da mi šola dobesedno uničuje psiho. Ne morem se zbrati, ne morem dihati, ne morem biti tam. Doma ni veliko bolje. Starša sta super, res ju imam rada, ampak me ne razumeta. Vesta za samopoškodbe, bila sta šokirana dva tedna, potem pa je vse nekako “poniknilo” in se je življenje vrnilo v kričanje, jezo, nerazumevanje. In potem se počutim, kot da sem sama s sabo. Imam tudi močno derealizacijo. Včasih se mi zdi, kot da nisem v svojem telesu. Začne me tresti, roke mi odpovedujejo, poanvadi ce mi celo uspe zaspati imam nocne more ali pa tisto “sleep paralysis” prou zbudim se ze ali pa se mi vsaj tako zdi in se ne morem premikat in probam zakricat pa nemorem in se poskusam resti pa se ne morem premikat pol k mi koncno rata mam po celem telesu mraulince cist sm zadihana srce mi nabija nevem ka je to, zjutraj bruham od stresa, pred šolo se mi samo dvigne želodec. Imam tudi nekatere kompulzivne navade, ki me močno obremenjujejo. Stvari moram pogosto narediti v sodem številu, vsakič ko vidim rumen avto, pa se moram nekje tapniti, ker imam občutek, da se bo drugače zgodilo kaj slabega. To me zelo izčrpava in me pogosto ovira pri vsakdanjem življenju pa ne sam to z avtom se ogromno podobnih zadev. Zaradi derealizacije sem ze bila pri psihologinji ko sem bila 11 kar ni glih pomagal sam tisto metodo 54321 sm si zapomnala. Kar se tiče psiholigov pa zdravnikov ko sem bila majhna, sem se bala vseh zdravnikov, ampak najbolj moških. Zdaj pa je nekako obratno — lažje mi je govoriti z moškimi v teh okoliščinah. Ne vem zakaj, ampak imam občutek, da bi moškemu psihologu lažje zaupala, ga lažje spustila blizu. Moja psihologinja je starejša gospa, in mogoče se motim, ampak imam občutek, da me ne razume, da se sploh ne more povezati z mano. In vem, da psihologi ne berejo misli, ampak tako zelo si želim, da bi. Da bi nekako “razumela med vrsticami”, čeprav vem, da to ni realno. Včasih imam občutek, da bi najraje vsem povedla vse, ampak kot jaz. Pa tega ne morem. Samo… ne gre. To nism js. Js se ne kregam z ljudmi js ne povem svojga mnenja ga ampak rajs upostevam mnenje drugih da se oni boljs pocutjo res ful gledam na druge in se mi zdi da pol vcasih kr hodjo po men. Rajs vidim to kokr da bi mislil da se mi zdi nihovo mnenje majn pomembno. Pac rada vidim da sm tista oseba kero poklicejo ko jih fant pusti al pa ko s kregajo s starsi al pa ko res rabjo nasvet ampak pol dobesedno zravn svojih tezav dobim se njihover ker jih razumem kr sm empaticna in se js pocutim bad se pol. In ko sem pri psihologinji, imam dejansko od ene ure samo 40 minut, ker 20 minut govori še s starši. In tistih 40 minut se polovico časa vrtiva v krogu. Pogovarjava se o istih stvareh kot vedno, drugih 20 minut pa govori o sebi, dopustih, o nekih svojih rečeh, in jaz samo sedim tam, kimam, in čakam, da prideva do nečesa, kar bi me dejansko premaknilo naprej… ampak nikoli ne prideva. Ne vem, kaj naj naredim. Ne vem, ali naj zamenjam psihologa, ali naj vztrajam, ali naj razmišljam o antidepresivih, ali naj poskusim nekoga, pri komer bi se počutila bolj varno. Ne vem, ali bi mi bilo lažje z moškim psihologom ker nevem niso tako resni pac se lahko posalijo pa se mi zdi da so bolj flegmatiki. Ne vem nič več. Samo vem, da tako več ne zdržim. Zdi se mi, kot da se utaplam. Tudi če bi zamenjala psihologinjo, bi bilo čudno, ker bi morali moji starši za to izvedeti, česar pa res nočem. Nismo si tako blizu in zato se mi je zdela ta možnost še najboljša. Za tosemjaz smo sploh izvedeli prek Patrika ki dela pri vas, ki je bil na naši šoli zaradi neke poskusne ankete o duševnem zdravju pri sistematskem pregledu. Tudi tam nisem realno reševala, bolj nevtralno, ker če bi dala povsod “nikoli”, bi bilo potem čudno, da bi na sistematskem videli, da mi v kartoteki piše, da imam anksioznost. Res bi mi veliko pomenilo, če mi lahko iskreno poveste, kaj si mislite, ker sem popolnoma izgubljena.

Ja, razumem, da bi morala biti iskrena, ampak preprosto ne zmorem. Ne morem sprejeti tega, da bi moji starši izvedeli vse, ker hodijo z mano k psihologinji samo zato, ker so oni to organizirali, ne zato, ker bi si jaz to želela. Sploh ne vem, ali je psihologinja ali psihiatrinja – mislim, da je celo oboje. Rekla je tudi, da bi me poslala naprej, ali nekaj v tem smislu. Glede antidepresivov pa sta mi starša jasno povedala, da ne pridejo v poštev in da moram vse rešiti sama, ker naj bi postala od njih odvisna ali nekaj takega. Zato zdaj sploh ne vem, ali si jih želim ali ne. Ko ste rekli, naj delam stvari, ki me sproščajo – to mi je psihologinja tudi že rekla. Jaz poskušam, ampak res nimam volje. Jokam praktično pri vsaki stvari, ki jo delam, kot da nimam več volje za nič. In ko ste rekli, naj ji to povem, preprosto ne morem. To mi je pretežko. Sploh si ne znam predstavljati, da bi starši to slišali. Ne znam razložiti, zakaj – na splošno bi jima lahko zaupala, nista mi nikoli naredila nič slabega, ampak vseeno ne zmorem tega povedati, ne njima ne komurkoli drugemu. Največ, kar kdo ve, je moj fant, pa še on ne ve vsega. Res ne morem nikomur vsega povedati, čeprav vem, da bi mogoče morala. Metoda 5-4-3-2-1 mi ne pomaga – že na začetku nisem razumela, kako naj bi to sploh pomagalo, zdaj pa še manj. Tudi druge metode sproščanja mi ne delujejo. Res ne vem več, ker nič ne pomaga.

Hvala za odgovor.

zdravo ze prvo res nocm zvenet nesramnmo in tut ni nesramno al pa karkol ampk moram iskreno povedat da mene to mal zmoti ker 46 je iskala sam razumevanje in podporo ne pa da dobi tak pritisk in moraliziranje kot se meni zdi in to sporočilo svetovalke tko strogo in fuuuul sam na “vztrajnost” in “korak za korakom” res lahko pri nekom ki je že v stiski sproži krivdo in pritisk in da se počuti nerazumljeno, mogoče bi drugačen pristop ali kdo ki ne uporablja preveč realističnega in direktnega stila ful pomagal da se počuti vsaj malo razumljeno in podprto (nepravim da je ta stil napacen ampk mogoce za ko ga drugega za kaksno drugo stisko za nekoga ki rabis postaviti na relana tla je supr tule pa ne se mi zdi ker je ze prevec na realnih tleh) čeprav je verjetno dobronamerno sporočilo deluje kot predavanje ne pa res podpora in to pri ranljivi osebi lahko samo še poveča obremenitev in občutek nerazumevanja res in to bi psihologinja morala upoštevati in prilagoditi da res podpira ne pa da te še dodatno obremeni, 46 je res lepo razložila vse kar jo teži in s čim se bori pa vseeno ni dobila odgovora na vse stvari in lahko bi še bolj sočutno poslušali vse kar je povedala, vem kk je kr sm biu v situaciji kot 46 ne isto sploh ne ampk tt v stiski jn vem da takrat bi me tole sam se bolj podrlo kr men je zvenel kkr da jo napadate mogoc se sam men tak zdi ampk nevem pac ce bi js dobiu tako sporocilo k sm biu na dnu bi mislu da me napadate in sam hocm da se noben ne pocuti tak, js sm tut takrat sm pisau pa sm dubu lepse odgovor, smle pa pridem se kdaj pogledat od drugih sporocila da mogoce komu kej odpisem pa pomagam tkoda upam da sm tule mal tep pomagu, 46 mas to

Hvala za odgovor in za čas, ki ste ga namenili. Rada bi samo pojasnila, da sem v resnici zelo vztrajna in se res trudim, čeprav mi je včasih izredno težko in se počutim popolnoma izgubljeno. Zavedam se, da je pot do izboljšanja dolga in zahtevna, vendar kljub temu poskušam iskati načine, kako se soočiti z vsem, kar doživljam. Moram priznati, da sem se malce neprijetno počutila ob delu vašega odgovora, kjer omenjate vztrajnost, saj menim, da sem v prejšnjih sporočilih jasno pokazala, kako vztrajna sem. Kljub temu se trudim in si res želim napredka. Razumem, kako pomembno je iskreno spregovoriti o svojih težavah, in si tudi želim, da bi to lahko naredila, vendar trenutno še ne zmorem razkriti vsega svojim staršem ali popolnoma odpreti svoje notranjosti, ker se ob tem ne počutim dovolj varno. Metode sproščanja sem poskušala uporabljati že večkrat in zelo dolgo časa. Nikoli niso zares delovale, pa vseeno nisem obupala takoj, res sem se trudila, kolikor sem zmogla. Vem, da obstajajo možnosti pomoči in da so strokovnjaki, ki lahko resnično pomagajo, vendar trenutno še nisem tam, kjer bi bila sposobna narediti te korake. Ne vem, kdaj bom, ampak si želim, da bi enkrat lahko.

Zanima me še če drugače morajo vse izvedeti starši tudi če prosiš da ne? In pa ko imate vi “pogovori se” a to je tudi anonimno ali ne?

Še enkrat hvala za vaš odgovor.

hej js sm prebrala tale pogovor in upala na kak nasvet kr ga bi js tut res rabla pa bom cis iskrena js se tudi sam spopadam z marsicem od tega k si napisala js mam tut motnje hranjenja in samoposkodovanje in mi je isto ful tezko starsom karkol povedat in velik stvari skrivam ker me je strah da me ne bi razumeli ali pa da bi me samo se bolj obremenli tko da mi je cist jasno kako se pocutis in bi tut men prou prisel tak odgovor k bo dejansko sel ceez vse kar boli in ne sam cez eno tocko ker v taki stiski rabs da te nekdo res vidi v celoti ne pa da ti reče da moras bit bolj vztrajna in tuki cist prevec stvari ostane neodgovorjenih, in se tuki cist strinjam z loulotom da tak still pisanja ziher je za koga super ampk za take stiske nevem ce kr se js sm iskala odgovor pa ga nism nasla (no hate tej psihologinji, zelo lepo je kar delate) in 46 je napisala tok razlicnih stisk da je prav da bi nekdo odgovoril na vsako posebej ne pa sam na ene dva procenta kot da ostalo ne obstaja ker to boli ko si tok ranljiv pa te pol polovico spregledajo ful upam da bo se kdo napisu odgovor k ji bo dejansko sel cez vse kar je napisala ker to so vse stvari ki rabijo svoj prostor in svoj odgovor ne sam en splosen nasvet res upam da bos ti 46 dobila se kaksno mnenje in podporo ki bo malo bolj mehka in malo bolj iz srca ker si jo res zasluzis tko k si vse to iskreno delila upam da ne ostanes sama s tem ker res nisi, te feelam