Nevem več kaj naj

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena, deklica!

Ob večkratnem branju tvojega res depresivnega pisma sem iskal svetlo točko, rešilno bilko, nekaj, na kar bi se dalo opreti. Pa sem na koncu našel kar dve in sicer, da si stara sedemnajst let in da želiš pomoč psihologa.

To, da si stara sedemnajst let pomeni, da nisi več majhen otrok in da boš vsak čas polnoletna. Tako nisi več v celoti odvisna od svojih staršev oz. ožje družine, ampak, da lahko v veliki meri sama poskrbiš za sebe. Kronična nespečnost in potreba po rezanju kažeta, da s svojimi občutki ne pretiravaš, temveč da res trpiš. Da imaš tako (negativno, boleče) izhodišče za življenje, je seveda krivično. Otroci za probleme ali ravnanja svojih staršev nikoli niso odgovorni, žal pa morajo trpeti posledice. Drugače rečeno, živeti v okoliščinah ki jih starši ustvarjajo.

Vsak otrok ima pravico do umirjene in ljubeče družinske dinamike, do odraščanja s starši ki so mu naklonjeni. Pa žal večkrat ni tako. Mnogim staršem tega ne uspe zagotoviti, kljub iskrenim naporom. Nekateri pa se bolj kot z dobrim svojih otrok, ukvarjajo s svojimi lastnimi problemi. Ne želim in ne morem obsojati tvojih staršev, saj ne poznam dejstev (razen teh, ki jih navajaš), pa tudi kake večje koristi od tega ne bi bilo.

Pozitivno dejstvo vidim v tem, da si kljub očitnemu trpljenju (rezanje, motnje spanja, depresija) ostala živa in odrasla do te mere, da boš lahko v prihodnosti sama poskrbela za sebe oz. poskrbela za svoje potrebe zunaj matične družine. Ponavljam, da bi imela do vsega, kar pogrešaš, pravico znotraj svoje družine, da bi bilo to najbolj normalno, se boš pa (žal) morala usmeriti navzven in si večino tistega, kar ne dobiš od svojih najbližjih, zagotoviti z drugimi ljudmi. Zato se potrudi s prijatelji, prijateljicami, sošolci in sošolkami. Upam da se ukvarjaš s kakim športom oz. da gojiš kak hobi. Tam si v družbi vrstnikov, ki jih veselijo podobne stvari. Zato se v njihovi družbi lahko dobro počutiš. Če sedaj odkimavaš, če torej nič od tega ne drži, pomeni, da imaš tu še veliko rezerve. Pomisli, s čim si se morda v preteklosti že ukvarjala (pa opustila) oz. kaj te je veselilo, pa se še nisi lotila. In razdelaj strategijo, kako oz. s čim boš (spet) začela.

Predvidevam, da si srednješolka. Z vso vnemo se posveti šolanju, da boš s pridobitvijo poklica dejansko lahko čim prej samostojna. Saj končno samostojnost dosežemo takrat, ko smo si sami sposobni zaslužiti sredstva za preživljanje. Ko torej svoje položnice plačujemo sami. Ko se lahko odselimo od doma in si sami krijemo stroške bivanja, prehrane,…. Da torej ne boš več odvisna od svojih. Potem si boš lahko organizirala življenje tako kot bo tebi ustrezalo in se družila z ljudmi oz. počela stvari, ki tebe veselijo. Brez »blagoslova« staršev.

Pozitivno ocenjujem tudi tvoje spoznanje, da potrebuješ strokovno pomoč, pomoč psihologa. Žal tudi pri tem ne moreš računati na pomoč staršev (mame). Sama se organiziraj. Ker ne vem kje živiš, ti ne morem konkretneje svetovati. A zagotovo lahko preko spleta ugotoviš, kdo v tvoji bližini ti je na razpolago. Zdravstveni dom, Center za socialno delo, Svetovalni center, kakšna društva oz. nevladne organizacije,….. Pa s šolsko svetovalno službo si lahko spomagaš. Če ne za samo svetovanje, pa vsaj za informiranje oz. pomoč pri vzpostavitvi prvega kontakta. Sam velikokrat »dobim« kakega srednješolca, srednješolko ravno preko šolske svetovalne službe.

Ne, ne poreži se, ko ti je hudo. Poskušaj si zagotoviti človeka, ki te bo poslušal in te ne bo obsojal. Ki te bo razumel in te podpiral. Zato sledi svojim občutkom (da rabiš pomoč) in mojim namigom.

Držim pesti in sem prepričan, da ti lahko uspe.
Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt iz Svetovalnega centra Maribor