nevem kdo sem

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala za bivanjsko vprašanje, ki verjamem, naslavlja marsikoga od mladih in tudi nekoliko manj mladih posameznic in posameznikov današnjih dni. V napisanem omenjaš pretvarjanje v družbi, ki ostaja s tabo tudi ko si sama. Zdi se, kot da bi bil v ozadju lahko nekakšen strah, ki ti preprečuje, da bi dejansko bila v stiku s svojimi občutki, saj je ugajanje in pripadanje družbi tisto, kar je bolj v ospredju. V adolescenci je to močan dejavnik, ki mu kot mladi, včasih želimo ustreči – in sicer, da bi bili del skupine. Da bi pripadali nekomu. Ne pripadati, bi lahko pomenilo nesprejetje s strani vrstnikov, kar nam lahko predstavlja nepredstavljivo stisko.

Na ta račun, ko za vsako ceno pripadamo in ustrezamo merilom večine ali določene skupine prijateljev ali sošolcev, ob tem pa zanikamo svoj del, svoje bistvo in s tem to, kar v resnici smo. Cena za tako ugajanje je lahko izguba sebe do takšne mere, da niti v samoti pravzaprav ne vemo več, kaj oziroma kdo pravzaprav sploh v resnici smo. Prav tako se ob tem, zato da bi se zaščitili, »odrežemo« od svojih čutenj, kar je v resnici boleče in žalostno, saj smo sebe žrtvovali, da bi bili sprejeti. In tudi to, navidezno pripadanje, v resnici vzbuja notranje neskladje in bolečino, ki jo največkrat skrivamo celo pred samim seboj.

S tem, ko tako »odrežemo« svoja pristna čustva, zaznave in čutenja, zato da bi ugajali drugim, imamo v mislih vse tisto, kar nas resnično zanima, kar si ob tem zares mislimo, kar nam je pristno všeč, nas razveseli ali pa zares razjezi ali razžalosti. Vsemu temu se odrečemo in vse to prikrijemo. Če bi si to dovolili pokazati bi bili pristnejši in bolj avtentični, vendar zaradi želje pripadanja ali zaradi strahu pred zavrnitvijo, vse potlačimo. Tako se prilagodimo nekemu domnevnemu načinu, za katerega mislimo, da bo pravi in da bomo zato sprejeti in bolj všečni. In zgodi se, da nas celo sprejmejo, vendar take, kot v resnici nismo. To pomeni, da ne sprejmejo nas, temveč našo zaigrano vlogo, masko. 

V družbi, je včasih lahko »cool« ne čutiti in ne biti občutljiv ali kako drugače sočuten do kogarkoli, saj bi to lahko vzbudilo posmeh ali celo prezir pri vrstnikih. Zdi se, kot da je taka družba oddaljena od same sebe, kjer nihče ni v resničnem stiku s sabo niti zares z drugimi, kjer druženje bazira na prenarejanju in dajanju vtisa nekakšne boljše, bolj »cool« in močnejše verzije sebe, čeprav je to daleč od tega, kar dejansko v resnici je vsak posameznik. V taki družbi, se lahko navkljub fizični bližini, počutimo precej oddaljene od skupine in posameznikov znotraj nje. Če vsakdo »igra« in ustvarja vtis sebe, v resnici pa nihče zares ne čuti pristnega stika z nikomer, ker si nihče ne upa biti pristen, je lahko vse skupaj precej žalostno, a zato nič manj resnično. V takih situacijah, so največkrat zunanji stimulansi način za premagovanja dolgčasa in odsotnosti pristnega medsebojnega stika.

Predlog za to bi bil, da si lahko za začetek dovoliš začutiti, karkoli že pač začutiš. Lahko so to drugačna občutja, kot jih uprizarja tvoja primarna družina ali tvoja družba. V stik lahko prideš tudi z neprijetnimi čustvi kot so praznina, žalost ali osamljenost. Vse tisto, kar sicer skrivaš pred ostalimi in posledično pred seboj, si dovoli začutiti, čeprav lahko boli. Tako lahko vse bolj spoznavaš kaj sproža te občutke in čustva ter skozi doživljanje, ko si dovoliš spust v te globine, ugotoviš kaj te v resnici zanima, kakšna občutja ti vzbujajo različne situacije, različne stvari in različni ljudje. Ob preživljanju časa s seboj lahko ugotavljaš kaj bi bile tvoje prostočasne dejavnosti in zanimanja. Dober način za stik s seboj je lahko pisanje, ki nima za cilj drugega kot to, da si poskušaš razjasniti lastne misli, zaznave in občutja, s tem ko jih prelivaš na papir. Ob tem lahko postaja notranjost vse bolj jasna. Tako se lahko zgodi, da s časoma spoznavaš sebi podobne ljudi, saj ti potem taki, ki ne bodo v stiku s seboj, ne bodo več v tako zanimivi.

Takšne, pristne medčloveške vezi so namreč tisto, kar polni in daje dober občutek ter dobro razpoloženje, vendar je cena zanje, da smo najprej pristni sami s seboj. Vsekakor si dovoli raziskovati kar te zanima in iti v smeri, ki ti je blizu. Čeprav je lahko to na začetku precej neroden proces, predvsem zato, ker je nov, si dovoli navkljub temu raziskovati z zanašanjem na svoje občutke in zaznave. Vodita naj te občutek in notranji glas, ki jima prisluhni. 

Lep pozdrav,

Jaka Kovačič, mag. psihosocialnega svetovanja