nevem, kako dalje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena! 

Zelo lepo je prebrati, ko praviš, da si na dobri poti in da ti vse gre tako, kot mora. Imaš fanta in zdi se, da se ob njem dobro počutiš. Zaključila si srednjo šolo, na kar si lahko resnično ponosna. Ogromna zmaga pa je tudi to, da si uspela opustiti drogo, kar pomeni, da si premagala samo sebe ter marsikatero svojo stisko. Dobro je slišati tudi, da imaš strokovno pomoč, ki te spremlja na tvoji poti.  

A kljub temu da gre vse dobro, ne veš, kako naprej. Konec srednje šole je pomembna točka preloma, ko mora vsakdo sprejeti odločitev, kako bo nadaljeval svojo pot. Pogosto pa pri tem nismo prepričani, kaj je za nas najbolj smiseln naslednji korak in kaj je ‘prav’, da naredimo. Ena izmed pogostejših dilem je, ali se zaposliti ali pa nadaljevati z izobraževanjem, študijem. Lahko pa izberemo tudi kakšno drugačno, tretjo pot. Sprašujem se, kako razmišljaš ti. Kam te nese? Si morda vpisala kakšno izmed študijskih smeri? Razmišljaš o iskanju zaposlitve? Tudi če trenutno še nisi odločena za nič od navedenega, je to v redu. Si pa verjetno že kdaj razmišljala, s čim bi se v življenju želela ukvarjati. Kaj je tisto, kar te veseli? Kaj rada počneš? Si morda kdaj pomislila, v čem si dobra in uspešna?  

Dobro je, da imaš na voljo podporo psihiatrinje in smiselno se mi zdi, da z obiski pri njej nadaljuješ. Zdi pa se, da imaš sama občutek, da ta podpora zate morda ni dovolj. Kot praviš, si psihiatrične pomoči deležna na 3 do 4 mesece, ti pa morda potrebuješ nekaj več. Poleg tega praviš, da bi si želela več priložnosti za pogovor in raziskovanje lastnega doživljanja. Si morda razmišljala o vključitvi v psihoterapijo? Zdi se mi, da bi bil to zate lahko pravi korak. Terapevt oz. terapevtka ti lahko v polnosti prisluhne in te vodi pri raziskovanju lastnega jaza, iskanju odgovorov na vprašanja, ki se ti zastavljajo, prav tako pa nudi možnost razbremenitve strahov ter nauči načine soočanja z njimi. Kot praviš, je tvoja glavna polna misli, razpoloženje se spreminja iz dneva v dan, opisuješ pa tudi strahove, ki te spremljajo in te razumljivo spravljajo v stisko. Strah te je, da bi šlo vse narobe; da bi bila ponovno hospitalizirana; da te bodo bližnji zapustili. Verjetno veš, da so to strahovi, ki so značilni za čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo. Menim, da bi ti bil usposobljeni psihoterapevt v podporo in pomoč pri spoprijemanju s tovrstnimi izzivi. Mimogrede - omenjaš, da so se pojavile težave s spanjem in apetitom. Kako dolgo te težave že vztrajajo? Ali psihiatrinja ve za njih? V kolikor bi se s psihiatrinjo želela srečati prej, kot je predvideno, te spodbujam, da kontaktiraš ambulanto in prosiš za hitrejši termin. 

Vsekakor si lahko ponosna nase, saj je opazno, da si v zadnjem obdobju naredila velik napredek. Škoda bi bilo, da bi te strahovi in skrbi potegnile na stara pot drog, ki nikakor niso ustrezen način spoprijemanja s težavami. Zato te iskreno pohvalim, da si se odločila za zapis na našem forumu ter te spodbujam, da razmisliš o iskanju psihoterapevtske podpore, ki bi te lahko opolnomočila pri spoprijemanju z vsakodnevnimi izzivi.  

Drago dekle, verjamem vate. Verjamem, da se kljub skrbem, strahovom in stiski lahko boriš dalje in najdeš smiselne naslednje korake zase. Vedno se lahko oglasiš tudi na našem chat kanalu, sicer pa si zelo dobrodošla, da napišeš, če bi potrebovala še kakšno konkretnejšo usmeritev glede iskanja dodatnih virov pomoči. 

Bodi dobro!

Lea Prinčič, mag. psihologije