Nevem kaj naj naredim (ja vem da imam pomoc v zivo ampak ne vem kako povedat te stvari psihiatrinji)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za sporočilo.

Pišeš, da si bila aprila odpuščena iz bolnišnice in da si nekaj časa lažje jedla, čeprav si ob tem ves čas čutila krivdo, ker nisi stradala. Ker nisi izgubljala teže, te nihče ni spraševal o tem, zdaj pa se je vse skupaj ponovno okrepilo. Opisuješ, da si obsedena s hrano, kalorijami, tehtanjem in težo, hkrati pa te je sram in o tem ne upaš spregovoriti. Bojiš se, da si vse skupaj morda samo domišljaš, ker imaš že druge diagnoze, in ker si še vedno v normalnem razponu telesne teže. Zato razmišljaš, ali bi bilo bolje počakati, da se stanje še poslabša oziroma da bi drugi sami opazili, da je nekaj narobe (npr. ob vidni izgubi teže ali ko bi te psihiatrinja stehtala) namesto ali preden bi o tem spregovorila sama.

To, kar opisuješ, si zasluži pozornost že zdaj, zaradi česar sem res vesela, da o tem razmišljaš in si nam tudi pisala.

Tvoje stanje ne rabi biti “dovolj hudo”, da je vredno pomoči. Bistveno je ravno to, da se težavo začne reševati, preden postane ta še hujša. Če čakaš, da bo bolj vidna navzven ali da bo številka na tehtnici dovolj nizka, tvegaš, da se bo samo še bolj utrdila. Tvoje stiske ne določa številka na tehtnici, temveč koliko časa in prostora zavzema v tvojih mislih in kako vpliva na tvoje vsakdanje življenje. Po tem, kar opisuješ, je vpliv mogoče opaziti že zdaj.

Razumem tudi tvoje občutke sramu in strahu. Mnogi z motnjami hranjenja imajo občutek, da “niso dovolj bolni” in si kot takšni pomoči ne zaslužijo, ali da si vse skupaj izmišljujejo. Te misli so prav tako lahko del motnje in niso dokaz, da tvoje težave niso resnične.

 

To, da razmišljaš o tem, da bi počakala, dokler ne izgubiš še teh treh kilogramov, je pomemben znak, da te bolezen vleče v smer, ki zate ni najbolj varna. Zato te res spodbujam, da ne čakaš in da se s psihiatrinjo pogovoriš že zdaj. Ni ti treba čakati, da bo sama opazila spremembe ali da te bo stehtala.

Psihiatrinja je tukaj zato, da ti pomaga, tudi takrat, ko je težko spregovoriti. Če ne veš, kako bi načela to temo, ali te je strah, kakšen bo odziv, lahko začneš postopoma; zaupaš ji na primer, da se v zadnjem času ponovno boriš z mislimi o hrani, kalorijah, tehtanju in svoji teži, a da te je o tem sram govoriti. Lahko ji omeniš tudi, da te je strah, da tvoje težave niso dovolj resne, ker se ti zdi, da nisi dovolj bolna, in da del tebe misli, da bi morala najprej še bolj shujšati, preden bi prosila za pomoč. Pomembno je tudi, da ji poveš, da imaš občutek, da se stanje slabša in da ga sama vse težje obvladuješ. Že to ji bo pomagalo razumeti, kaj se dogaja, nato pa bosta lahko skupaj raziskovali naprej. Če ti je o tem pretežko spregovoriti na glas, lahko svoje občutke in misli napišeš tudi na list papirja ter ji ga izročiš. Tudi to je povsem v redu način, da pokažeš, kako se počutiš.

Zanima me tudi, kako je trenutno videti tvoje prehranjevanje. Ali uspeš čez dan pojesti kaj, ali opažaš, da vedno bolj omejuješ hrano? In ali ve za to še kdo drug, ki mu zaupaš – kdo, s komer bi se o tem lahko dodatno pogovorila?

Ne pozabi, da v tem nisi in ne rabiš biti sama.

Želim ti vse dobro,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)