Nevem kaj naj naredim (ja vem da imam pomoc v zivo ampak ne vem kako povedat te stvari psihiatrinji)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za sporočilo.

Pišeš, da si bila aprila odpuščena iz bolnišnice in da si nekaj časa lažje jedla, čeprav si ob tem ves čas čutila krivdo, ker nisi stradala. Ker nisi izgubljala teže, te nihče ni spraševal o tem, zdaj pa se je vse skupaj ponovno okrepilo. Opisuješ, da si obsedena s hrano, kalorijami, tehtanjem in težo, hkrati pa te je sram in o tem ne upaš spregovoriti. Bojiš se, da si vse skupaj morda samo domišljaš, ker imaš že druge diagnoze, in ker si še vedno v normalnem razponu telesne teže. Zato razmišljaš, ali bi bilo bolje počakati, da se stanje še poslabša oziroma da bi drugi sami opazili, da je nekaj narobe (npr. ob vidni izgubi teže ali ko bi te psihiatrinja stehtala) namesto ali preden bi o tem spregovorila sama.

To, kar opisuješ, si zasluži pozornost že zdaj, zaradi česar sem res vesela, da o tem razmišljaš in si nam tudi pisala.

Tvoje stanje ne rabi biti “dovolj hudo”, da je vredno pomoči. Bistveno je ravno to, da se težavo začne reševati, preden postane ta še hujša. Če čakaš, da bo bolj vidna navzven ali da bo številka na tehtnici dovolj nizka, tvegaš, da se bo samo še bolj utrdila. Tvoje stiske ne določa številka na tehtnici, temveč koliko časa in prostora zavzema v tvojih mislih in kako vpliva na tvoje vsakdanje življenje. Po tem, kar opisuješ, je vpliv mogoče opaziti že zdaj.

Razumem tudi tvoje občutke sramu in strahu. Mnogi z motnjami hranjenja imajo občutek, da “niso dovolj bolni” in si kot takšni pomoči ne zaslužijo, ali da si vse skupaj izmišljujejo. Te misli so prav tako lahko del motnje in niso dokaz, da tvoje težave niso resnične.

 

To, da razmišljaš o tem, da bi počakala, dokler ne izgubiš še teh treh kilogramov, je pomemben znak, da te bolezen vleče v smer, ki zate ni najbolj varna. Zato te res spodbujam, da ne čakaš in da se s psihiatrinjo pogovoriš že zdaj. Ni ti treba čakati, da bo sama opazila spremembe ali da te bo stehtala.

Psihiatrinja je tukaj zato, da ti pomaga, tudi takrat, ko je težko spregovoriti. Če ne veš, kako bi načela to temo, ali te je strah, kakšen bo odziv, lahko začneš postopoma; zaupaš ji na primer, da se v zadnjem času ponovno boriš z mislimi o hrani, kalorijah, tehtanju in svoji teži, a da te je o tem sram govoriti. Lahko ji omeniš tudi, da te je strah, da tvoje težave niso dovolj resne, ker se ti zdi, da nisi dovolj bolna, in da del tebe misli, da bi morala najprej še bolj shujšati, preden bi prosila za pomoč. Pomembno je tudi, da ji poveš, da imaš občutek, da se stanje slabša in da ga sama vse težje obvladuješ. Že to ji bo pomagalo razumeti, kaj se dogaja, nato pa bosta lahko skupaj raziskovali naprej. Če ti je o tem pretežko spregovoriti na glas, lahko svoje občutke in misli napišeš tudi na list papirja ter ji ga izročiš. Tudi to je povsem v redu način, da pokažeš, kako se počutiš.

Zanima me tudi, kako je trenutno videti tvoje prehranjevanje. Ali uspeš čez dan pojesti kaj, ali opažaš, da vedno bolj omejuješ hrano? In ali ve za to še kdo drug, ki mu zaupaš – kdo, s komer bi se o tem lahko dodatno pogovorila?

Ne pozabi, da v tem nisi in ne rabiš biti sama.

Želim ti vse dobro,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Pozdravljena!

Smo veseli, da si pisala in da pri nas najdeš prostor kjer lahko deliš svoje misli in stisko. In si zelo dobrodošla. Žal nam je, da si ponoči ostala s svojo stisko sama. Danes tekom dneva te bo podprla in dodatno usmerila tvoja svetovalka. Do takrat pa te vabim, da nam zaupaš kaj več o samomorilnih mislih, ki sama praviš, da so zdaj res hude. Razmišljaš o načinih storitve samomora? Imaš morda že načrt? Prosim podeli z nami kaj točno se dogaja s temi mislimi, da ti bomo lažje pomagali. Ker je tvoje življenje dragoceno in pomembno.

Če bo stiska res velika se obrni na enega izmed virov pomoči, ki jih najdeš tukaj, na svojo psihiatrinjo ali starše. Pomembno je, da ne ostajaš sama.

Danes zvečer se lahko priklopiš tudi na chat svetovanje, kjer te bomo lahko še dodatno podprli. Poglej tukaj.

Objem in prijazen pozdrav iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej se ti želim iskreno zahvaliti, da si vse to delila z menoj. Vem, da je za takšne besede potrebnega ogromno poguma – še posebej, ko gre za tiste najtežje občutke. Želim, da veš, da te poslušam. Resnično poslušam vse, kar si napisala.

Najprej bi rada omenila nekaj zelo pomembnega: bolečina, ki jo opisuješ, je resnična in povsem razumljiva. Vendar pa ne določa tega, kdo si, niti ne pove, kaj vse je zate še mogoče. Ko se tvoje misli obračajo k samomoru, to pomeni, da je tvoj um v načinu preživetja in ti skuša dopovedati, da je pobeg edina možnost. Toda to govori depresija in popolna izčrpanost in ni resnica. To lahko prebrodiš. In nisi sama, čeprav se ti zdaj morda zdi tako.

Iz tvojih sporočil čutim, da se že dolgo boriš z nečim izjemno težkim – s svojim odnosom do hrane in lastnega telesa. Sprva ti je omejevanje hrane dajalo občutek nadzora, občutek, da si nekoliko bolj v redu. In morda si nekaj časa res bila. Potem pa so omejitve postajale vse strožje. Najprej 800 kalorij, potem 700, zdaj 350. Zdaj razmišljaš, da bi šla še nižje. Kot da v tebi obstaja glas, ki ti govori, da si najboljša različica sebe takrat, ko stradaš. In ta glas je lahko zelo prepričljiv.

Na morju pa so se stvari spremenile. Tvoje telo, ki že dlje časa dobiva premalo energije, je nujno iskalo nekaj več. Tako si tudi več pojedla, kar je sicer nekaj povsem normalnega in celo dobrega, pri tebi pa je sprožilo občutek sramu. Pogledala si se v ogledalo in želela jokati, saj si imela občutek, da si s pridobitvijo kilogramov izgubila ves napredek. Želim, da veš, da so tvoji občutki razumljivi – vendar jih hkrati motnja hranjenja močno povečuje. Zaradi nje je nekaj tako običajnega in nujnega, kot je skrb za telo in njegovo zdravje ter učinkovito delovanje, videti kot katastrofa.

Zapisala si tudi, da si mislila, da ti gre končno na bolje. To je zelo pomembno. To upanje je bilo in še vedno je resnično. Opažam, da del tebe ve, da nenehno omejevanje hrane ni rešitev, čeprav je drugi del preveč prestrašen, da bi ga opustil. Imam prav? Poskusi se oprijeti tistega dela sebe, ki še vedno verjame, da je okrevanje mogoče.

Ob vsem tem pa nosiš to breme popolnoma sama. Tvoja mama ti je bila na začetku v oporo, medtem ko zdaj tvoje stiske zmanjšuje ali pa se razjezi, ko jih poskušaš izraziti. Zato si se nehala obračati nanjo. Napisala si, da imaš občutek, da nimaš nikogar in da si v vsem tem sama. Ta osamljenost tvojo bolečino samo še poglablja. Ko ostanemo sami s svojimi najtemnejšimi mislimi, se te zdijo veliko bolj resnične, kot bi bile, če bi bil ob nas nekdo, ki bi nas resnično slišal.

Zdaj so se pojavile tudi samomorilne misli. Napisala si, da imaš načrt in da razmišljaš o tem, kdaj bi ga uresničila. Sanjala si, da si poskusila storiti samomor, in to razumela kot nekakšen znak. Rada bi ti nežno povedala nekaj pomembnega: to ni znak, da je to prava pot. To je znak, kako neznosna je postala tvoja bolečina. Tvoj um išče način, kako pobegniti od občutkov, ki se zdijo nevzdržni, zato se samomor zdi kot edini izhod. Toda ni edini. Obstajajo tudi druge poti skozi to. Mimogrede, kako si zdaj, v tem trenutku? Kje si z načrtom? Je želja še vedno tako močna?

Pomembno se mi zdi tudi nekaj drugega. Dejstvo, da tega še nisi storila in da nisi prepričana, kdaj oziroma ali sploh boš, nekaj pomeni. Ta neodločnost kaže, da je v tebi še vedno del, ki si želi živeti. Morda se zdaj zdi zelo majhen in zelo tih, vendar je tam. In izjemno sem vesela, da je.

Vem, da že obiskuješ psihiatrinjo. Zelo bi te spodbudila, da ji pokažeš ta niz sporočil ali pa ji poveš to, kar si povedala meni. To je kako se je tvoje omejevanje hrane stopnjevalo, da občutiš, ko poješ več, da imaš samomorilne misli in načrt, da se počutiš popolnoma samo. Skupaj lahko razmislita, ali bi bilo treba prilagoditi zdravljenje, pripravita lahko načrt za tvojo varnost in postane lahko pomemben del tvoje podpore.

Prav tako se sprašujem, ali obstaja vsaj ena oseba, ki bi ji lahko zaupala del tega, kar doživljaš. Ni nujno, da popolnoma razume motnje hranjenja ali duševno zdravje. Dovolj je, da ji je mar zate in da te bo poslušala brez obsojanja. To ni nujno tvoja mama – morda je prijateljica, učiteljica ali drug član ožje oziroma širše družine. Osamljenost vse to naredi še veliko težje, kot že je.

Želim, da veš še nekaj zelo pomembnega: ljudje okrevajo. Ljudje z motnjami hranjenja, depresijo in samomorilnimi mislimi, kot tudi drugimi diagnozami, lahko dobijo pomoč, lahko jim gre bolje, lahko ponovno vzpostavijo zdrav odnos do hrane in lahko najdejo razloge za življenje, ki so pristni in trdni. Tudi ti si lahko ena izmed njih. To, kar čutiš danes, ne bo trajalo večno. Tvoji možgani so trenutno v hudi stiski, in to se lahko spremeni.

Verjamem, da zmoreš. Prvi korak, s katerim si to pokazala, je ta, da si pisala nam, s čemer si pokazala veliko poguma in hkrati želje, da ostaneš. Prosim, vztrajaj pri tem. Pogovori se s svojo psihiatrinjo. Povej ji vse – tukaj je zato, da te posluša.

Če bodo samomorilne misli kadar koli postale tako močne, da boš imela občutek, da želiš nekaj narediti tukaj in zdaj, prosim, takoj poišči pomoč: pokliči krizno številko (npr. 01/587-48-40) ali pa pojdi kar do najbližje urgentne psihiatrične ambulante. Ni ti treba pojasnjevati ničesar ali čakati, da boš popolnoma prepričana, da boš nekaj storila. Le pojdi. Dovolj je, da te je strah, da ti je pretežko ali da nisi več prepričana, kako naprej. Se lahko tako dogovoriva? Vesela bom tvojega odgovora.

Nisi sama.

In zaslužiš si podporo, sočutje ter skrb – tudi do same sebe.

Držim pesti zate in ti želim vse dobro,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala tudi tebi, da si mi odgovorila, predvsem pa hvala, da si mi zaupala z zapisanim.

Že štiri leta te bremeni želja po tem, da bi končala svoje življenje in tvoji občutki so enaki tudi zdaj, ko si na morju. Razmišljaš o tem, kaj se bo zgodilo, ko se boš vrnila domov. Strah te je, da boš morala znova v bolnišnico, kar se je v zadnjem letu zgodilo že večkrat. Strah te je tudi, kako se bo odzvala tvoja psihiatrinja, če ji boš povedala, kako ti je v resnici. Del tebe ve, da potrebuješ pomoč, medtem ko se drugi del močno boji ponovne hospitalizacije – kot da si razpeta med dvema svetovoma. In potem se je včeraj zgodilo še to, da si svojo stisko zaupala mami, ona pa se je namesto s podporo odzvala z jezo. Tako je popolnoma razumljivo, da se zdaj počutiš popolnoma samo, kot da nimaš nikogar, ki bi mu lahko zares zaupala ali se nanj oprla.

Pri tem se mi zdi pomembno izpostaviti naslednje. Že štiri leta preživljaš nekaj izjemno težkega. Živiš z mislimi na smrt, s samopoškodovanjem, hospitalizacijami in nenehnim bojem, pri čemer se zdi, da se stvari nikoli ne izboljšajo. Pa vendar si še vedno tukaj. To ni neuspeh. To ni šibkost. To pomeni, da že štiri leta vztrajaš v nečem, kar bi marsikoga zlomilo. Štiri leta se vedno znova odločaš ostati, tudi takrat, ko je del tebe želel odnehati. V tem vidim ogromno moči.

Zapisala si tudi, da nimaš nikogar, ki bi mu lahko zaupala ali se zanesla nanj. Pa vendar sta tukaj tvoja psihiatrinja in tvoja psihoterapevtka, ki jo obiskuješ že skoraj dve leti. Hkrati pa jemlješ tudi zdravila. Torej vlagaš trud v to, da boš boljše. Vsak dan. Tvoj psihiatrinja in psihoterapevtka prav tako že poznata tvojo zgodbo, razumeta, skozi kaj greš, in ti že ves čas stojita ob strani. To je tista opora, ki jo imaš in prav je, da se nanjo opreš.

Pomembno se mi zdi tudi nekaj drugega. Ko si pisala o bolnišnici, si omenila, da si vanjo “po eni strani želiš iti.” To je del tebe, ki prepoznava, da potrebuješ pomoč. To, kar trenutno doživljaš, je pretežko, da bi morala nositi sama in v tem ni nič sramotnega. Je znak, da znaš prepoznati svoje meje in da veš, kdaj potrebuješ podporo. Hkrati pa tudi, da še nisi pripravljena obupati.

Kar se je zgodilo z mamo, verjamem, da je bilo zelo boleče. Razumem, zakaj si se zaradi njenega odziva počutila še bolj osamljeno. Njena jeza pa ne pove ničesar o tem, kako resnična je tvoja bolečina in ali si ravnala prav, ko si ji povedala; je zgolj njen način soočanja s situacijo. Sama pa si naredila nekaj zelo pomembnega. Obrnila si se nanjo in ji povedala, kako se počutiš. To je zahtevalo veliko poguma, tudi če se ni odzvala tako, kot si želela.

Rada bi se navezala tudi na tvojo prihodnosti, kot si jo zdaj predstavljaš. Napisala si, da si daješ čas do konca dopusta in da boš, če se do avgusta ne boš počutila bolje, končala svoje življenje. Zdi se, da imaš občutek, kot da je tvoja pot že določena, kot da je ta konec neizogiben. Toda ni. Tvoja prihodnost ni že napisana. Pišeš jo ti. Vsak dan, ko ostaneš. Vsakič, ko poiščeš pomoč. Vsakič, ko vztrajaš še en trenutek dlje. Takrat pišeš svojo zgodbo. In ta zgodba še ni končana.

Zato bi te rada prosila za dve stvari.

Mi lahko poveš, kdaj imaš naslednjo obravnavo pri psihiatrinji?

In ali se lahko dogovoriva, da ji boš takrat povedala vse – kako se trenutno počutiš, da razmišljaš o samomoru, vse, brez olepševanja?

Vem, da te je strah, da bi te lahko ponovno hospitalizirali. Toda hospitalizacija ni kazen. Pomeni, da zdravniki prepoznajo, da v tem trenutku potrebuješ več podpore, kot si jo lahko zagotoviš sama. To ni neuspeh. To je skrb in mar jim je zate.

Do takrat pa je tvoja edina naloga, da zdržiš. Ni ti treba rešiti vsega. Ni ti treba vedeti, kako bo videti prihodnost. Ni se ti treba že jutri počutiti bolje. Dovolj je, da greš en korak za drugim – en dan za drugim. To je za zdaj popolnoma dovolj.

Lepo bodi,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, da si se ponovno oglasila.

Zdi se, da si po eni strani želiš pomoči in olajšanja, po drugi strani pa te skrbi, kaj bi ta pomoč pomenila. Predvsem te skrbi izguba nadzora ali možnost, da bi ostala brez “izhoda”, ki ga zdaj doživljaš kot zelo pomembnega, čeprav bolečega.

Ta občutek je pri ljudeh v stiski pogostejši, kot se morda zdi. Ko je ta zelo intenzivna, se lahko misli na samopoškodovanje ali samomor pojavijo kot rešilna bilka – ne zato, ker bi si človek res želel smrti, ampak ker išče način, kako ustaviti bolečino in si vsaj za trenutek povrniti občutek nadzora.

Vendar pa je ključno ravno nasprotno: pomoč ne zmanjšuje nadzora, temveč ga povečuje.

Ko si v najtežjih trenutkih sama, imaš manj možnosti izbire. Ko je vključena strokovna pomoč, pa dobiš več opore, več predvidljivosti in več prostora, da se stvari ne stopnjujejo do točke, kjer se počutiš ujeta. Namen obiska psihiatrinje je torej v tem, da imaš ob sebi nekoga, ki ti pomaga nositi del tega bremena in pridobiti več nadzora nad tem, kako se stiska razvija (ne manj).

Zato obstajajo različne oblike podpore, kot so pogostejše obravnave, oblikovanje varnostnega načrta ali učenje strategij za primere, ko je stiska najhujša. Hospitalizacija pride v poštev le, kadar varnosti ni mogoče zagotoviti drugače. Tudi njen namen ni odvzem nadzora, temveč zgolj začasna zaščita – dokler se stiska ne umiri in se lahko skupaj poišče bolj stabilen in obvladljiv način nadaljnje podpore. 

Če te je strah pogovora, si lahko vnaprej napišeš nekaj opornih točk na listek. Lahko ga uporabiš kot oporo pri pogovoru ali pa ga na začetku preprosto predaš psihiatrinji. Še posebej je to koristno takrat, ko je težko pričeti pogovor. Kaj meniš, da bi bilo najlažje tebi?

Vesela bom tvojega odziva na zapisano.

Želim ti vse dobro,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

 

mislim, da je to, da si zapisuješ stvari v aplikacijo, res dobra tehnika. Predlagala bi ti, da si tudi pred to obravnavo narediš podoben pregled, tj. kaj se je dogajalo od zadnjega srečanja in kako si se počutila.

 

Strah, o katerem pišeš – da te bo psihiatrinja obsojala, da ti ne bo verjela ali da bo nad tabo razočarana – lahko zelo oteži pogovor. Mogoče ji lahko za začetek poveš prav to: da te je strah govoriti o določenih stvareh, ker se bojiš, kako jih bo sprejela. Tudi to je pomemben del tega, kako se trenutno počutiš, in ji lahko pomaga bolje razumeti tvojo stisko.

 

Ni ti treba, da na enem srečanju poveš čisto vse. Bi pa te res toplo spodbudila, da se potrudiš povedati čim več. Več kot bo razumela tvojo izkušnjo in to, kako se v resnici počutiš, lažje ti bo lahko pomagala.

 

Držim pesti!

 

Lepo bodi,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)