Nevem kaj je narobe z mano

Te objave se že nekaj časa izogibam, ker si ves čas govorim "Lahko bi bilo huje.". Zadnjih par tednov se čedalje bolj "oddaljujem" od svojih prijateljev in imam samomorilne misli. To ne pomeni, da mislim to storiti kmalu, ker nočem da bi moja družina in prijatelji celo svoje življenje razmišljali, kaj so naredili narobe. Te misli mi ZELO otežijo dan. Med poukom se ne morem skoncentriarti, ko se s sošolci pogovarjam neham poslušat, čeprav me zanima pogovor, začela sem se izogibat prijateljem in sošolcem, doma se težko učim. Te misli so npr. kako bi naredila samomor, kaj bi pisalo v mojem zadnjem pismu in kako bi ostali reagirali. Imam prijatelje, ampak se vseeno počutim osamljena. Prijateljem verjetno izgledam, kot da jih ne maram več, ker ko se pogovarjam z njimi neham poslušat, izgledam brez energije in, kot da me ne zanimajo. Saj bi se pogovorila z njimi, ampak jaz se nikoli v življenju nisem z nekom pogovarjala o čustvih. Strah me je, da bi spremenili pogled name. Tudi izražam jih čedalje težje npr., če mi prijateljica govori o svojih problemih ne izgledam, kot da me ne briga, čeprav me. Doma se težko vstanem iz postelje (moja prva misel je "spet moram ponoviti isti dan, kot včeraj), in pred spanjem se zjočem (nevem točno zakaj). Če bi želela najti pomoč mi starši ne bi pustili, ker bi rekli, da samo pretiravam. Nočem, da izgobim prijatelje in bom res ostala sama. Včasih sem rada spoznavala nove ljudi, zdaj še tega ne. Misliti želim pozitivno ali pa se zamotiti z risanjem, telovadbo, gledanjem serij ali igranjem videoiger. Zdaj še to ne pomaga več. Takoj, ko pridem domov grem spat, se zbudim, naredim nalogo/ se učim, se stuširam, grem spat nazaj.

Mogoče res samo pretiravam.