Nesrečna sem

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Zapisala si, da si nesrečna pri delu. Pa da si zaljubljena v fanta, ki že ima punco. A ta fant ve  za tvojo zaljubljenost in kako se odziva na njo? V obdobju, v katerem si, se to kar pogosto dogaja, da imajo mnogi fantje že punce. Morda se ti zdi zdaj to grozno, vendar si zdaj v obdobju, ko je prav, da navezuješ več stikov, z različnimi ljudmi…Le tako lahko morda najdeš prijatelje za dalj časa.

Kaj pa tvoja družba? Imaš kolege, prijatelje, prijateljice? Se družiš kje? Kaj skupaj počnete? Imaš kakšen konjiček, hobi, ki te zanima?

Morda tega ne želiš slišati, vendar imamo večinoma izkušnje, da prvi fantje, ki so nam bili všeč, niso bili dosegljivi. Meni so vedno rekli, »saj je še čas, da srečaš pravega« in lahko ti zaupam, da so imeli prav. Tako, ni potrebe, da si obupana zaradi prve neuslišane ljubezni, gotovo jih bo še več, le več kontaktov bi bilo dobro navezati, da ljudi spoznaš.

Napisala si, da ti ni všeč tvoj poklic, niti sedanja služba. Morda pa lahko iščeš kaj zate bolj primernega – mislim, na delo, ki bi te bo bolj veselilo. Kaj si včasih rada počela? V sedanjem času veliko ljudi opravlja delo, ki nimajo nobene povezave s poklicem, za  katerega so se izobraževali. Na Zavodu za zaposlovanje te lahko seznanijo s prostimi deli, kakšno delo je iskano, pa tudi, kaj zajema to delo…

Glede tega, da se počutiš pogosto nesrečno, je težko dati kakršnikoli nasvet, kaj bi te naredilo srečno. Vsak izmed nas lahko najde svojo srečnost in nesrečnost na svoj način, ker smo si zelo različni pri tem, kaj nas zadovoljuje, nad čim obupujemo, kaj nas moti, kaj nam je všeč, kaj imamo radi…Zato sem svoj odgovor začela z vprašanji, kaj te veseli, kaj imaš rada, v čem se najdeš.

Če meniš, da sama ne boš našla primernih odgovorov, si lahko poiščeš koga, poklicnega svetovalca, na primer psihologa, ki se ukvarja s pomočjo drugim in ti pri tem lahko pomaga. Ker obiskuješ psihiatra, lahko njega vprašaš, a ti koga priporoča. Psihologi za odrasle delajo v Centrih za duševno zdravje, pa v Zdravstvenih domovih, na Centrih za socialno delo…Tudi privatne prakse obstajajo, a so ure svetovanja plačljive.

Zato, ne obupaj, morda je potrebno le razširiti obzorje, iskati v več smeri, odpreti več vrat. Zelo dobro, bolje je, če si čim bolj aktivna in ne čakaš, da te nekaj najde.

Pa, piši nam še kaj!

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Super, da si se odzvala na moje razmišljanje.

Napisala si, da imaš nekaj prijateljic, s katerimi se družiš. O čem se pogovarjate? A kateri bolj zaupaš, tudi o svojem počutju? Kaj počnete, ko se družite? Kaj ti je všeč pri prijateljicah in kaj te moti?

Pisala si tudi, da si našla eno ponudbo za službo. Razmišljala sem, da je pri menjavi službe, če ne veš, ali bi zamenjala ali ne, dobro najprej napisati vse prednosti, torej pluse, ter nato tudi vse pomanjkljivosti, oziroma minuse in to za obe službi. Torej za sedanjo vse, česar se spomniš. Za ponudno pa tisto, kar misliš, da bi lahko bile prednosti, oziroma pomanjkljivosti. Pri tem razmišljaj široko, tako glede dostopnosti (prevoz ali bivanje drugje, torej preselitev), pa o odnosih s sodelavci in o tem, kako doživljaš samo delo. Kaj ti je pri tem delu všeč, kaj te moti, ti ni všeč, česa ne maraš…Sama sem zamenjala službo štirikrat, tako glede na lokacijo in oddaljenost od bivanja, pa seveda vse sodelavce in tudi delo je bilo bistveno različno. Priznati ti moram, da sem ugotovila, da pri nobeni službi ni bilo samo plusov, prednosti, ampak je vsaka imela tudi precej pomanjkljivosti. Zame je bilo v ospredju to, da sem s službo imela tudi svoj denar in postopno tudi neodvisnost od staršev, torej samostojnost. To je verjetno mislila tudi tvoja psihiatrinja, ki te spodbuja, da hodiš v službo. Iskrenost do psihiatrinje je verjetno s tvoje strani vprašljiva zaradi izkušnje s hospitalizacijo? Verjetno ti je tako želela le pomagati, sicer ti ne bi predlagala, da greš v bolnico. To psihiatri običajno naredijo, ko presodijo, da je počutje nekoga tako slabo, da zanje ni več varno biti izven bolnice. Predvidevam, da je to največkrat, ko nekdo izraža močne strahove, pa tudi razmišljanja o lastni smrti, samomoru…To so ideje, ki so za življenje posameznika v nekem trenutku lahko ogrožujoče. In ravno zato, ker gre za določene trenutke, ki minejo, je dobro, da nas nekdo varuje, ko ne razmišljamo samozaščitniško in o tem, kako naprej.

Napisala si tudi, da rada bereš, gledaš filme, skrolaš po internetu. Če pregleduješ – na internetu – vse, kar ti pride pod roko in če to počneš veliko časa, se ne čudim, da si kmalu ne zapomniš več, kaj vse si prebrala, saj je tega očitno veliko. Sama se večkrat zalotim, da berem različne stvari po internetu in če to počnem dalj časa, ne vem več, kaj sem brala pred tem. Zdi se, da je očitno teh različnih informacij dovolj in preveč, da bi si jih lahko zapomnili. Mislim, da to velja za večino ljudi. Informacij je res ogromno, pa tudi hitro se spreminjajo, kar otežuje tudi naš spomin.

Glede fanta pa so v življenju različna obdobja, ko je povezanost z nekom, pa tudi bližina, lahko preveč obremenjujoča, pa tudi zastrašujoča, da bi zveza bila mogoča. Koliko kontaktov imaš s fanti? Kje se z njimi družiš? Dandanes so to morda nekoliko čudna vprašanja, saj se mnogi spoznavajo le preko spleta. Sama te izkušnje nimam, pa ti? Kaj si poskusila, da bi spoznala kakšnega fanta? Imaš kakšnega prijatelja, morda že vrsto let? Kako si se razumela s sošolci v šoli? Si do drugih nasploh bolj zadržana? Kako se počutiš v družbi? Si sramežljiva in težko kaj spregovoriš?

Kot vidiš je še veliko vprašanj, tudi z moje strani, da bi ti lažje odgovorila na tvoja vprašanja. Tako nam le še piši!

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Navdušena sem, da obiskuješ knjižni klub, saj tudi sama rada berem. Kaj pa je tebi najbolj všeč v knjižnem klubu? Kakšne knjige najraje bereš? Katera zvrst zgodb ti je najbolj všeč?

Lepo je prebrati, da imaš prijateljico, ki te sprejema takšno, kot si in se z njo dobro počutiš ter se lahko o vsem pogovoriš z njo. Nisem pa prav razumela, s kom si dopisuješ in to, da dolgo traja, da ti odpišejo?

V odnosu s psihiatrinjo, si zapisala, si ne upaš ji vse povedati. Zdi se, da njenega dela ne vidiš kot pomoč sebi? Se ti zdi, da ti ne bi bila v podporo takrat, ko bi jo potrebovala? Imaš občutek, da bi te prisilila v nekaj, česar ti ne bi želela in ti ne bi koristilo? Verjetno je to povezano tudi s tvojo izkušnjo bivanja v bolnici. Se ti zdi, da ti to ni pomagalo?

Glede službe se mi zdi tvoje razmišljanje odgovorno, saj si le tako, kot si tudi sama zapisala, lahko finančno bolj samostojna. Mislim, da ni potrebno, da te preveč vznemirja to, da te v tisti službi niso poklicali na pogovor. To se zelo velikokrat zgodi. Na nek način že očitno imajo nekoga, ki ga zaposlijo, le razpis mora še biti. Vendar ne obupaj, velikokrat je potrebno poslati veliko prijav, da res lahko najdeš kaj zase zelo ustreznega. Le vztrajen je potrebno biti.

Podobno je tudi s spoznavanjem fantov. Včasih prvi, ki ga spoznaš na messengerju ni nujno pravi. In fant, ki ni znal sprejeti opravičila, ker te ni bilo na zmenek, morda tudi ni pravi, če bi te blokiral ali ti zameril vsako potezo, ki je on ne bi sprejel. Morda pa bi se kdaj pozneje zgodilo, da bi se skregala, ker mu nekaj ne bi bilo prav. Morda je fant le premalo strpen in potrpežljiv, da je tako reagiral. Tako se zdi, da bo potrebno še dopisovanje s kom, da boš našla nekoga bolj tolerantnega in potrpežljivega.

O tem, kakšne težave in skrbi imaš sama s seboj, kot si zapisala, se nisi preveč razpisala. Napiši več o tem, kakšne so to skrbi. Vsekakor pa drži, da imamo vsi v času odraščanja in tudi kasneje kar precej skrbi, vezanih nase.

Priti na AGRFT je vsekakor zelo zahtevna stvar. Lažje lahko postaneš amaterska igralka, če se vključiš v kakšno kulturno umetniško društvo, kjer uprizarjajo tudi igre, prestave. Jaz sem bila vrsto let amaterska igralka v kraju, kjer živim. Predvsem veliko manjših krajev, vasi, ima prosvetna in kulturna društva, kjer imajo tudi dramske sekcije. Morda je kje v bližini tebe kaj takšnega?

Vsekakor pa so statiranja za filme prve izkušnje pred kamero. A verjetno filmarji tudi v največji vročini ne snemajo, ali pač?

Lep pozdrav,

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Zapisala si, da so ti pogovori v knjižnem klubu o knjigah všeč. Debate in druženje v klubu ti prinašata neke vrste zadovoljstvo?

To sprašujem zaradi tega, ker je zadovoljstvo veliko pogostejše doživljanje, ki ga dosežemo, kot pa sreča.

Kaj, misliš ti, da je sreča? Kaj bi človek potreboval za srečo? Kakšno doživetje je to? Kako dolgo traja? Kakšne pogoje bi človek moral zagotavljati za srečo? Kaj meniš ti?

Lahko ti predstavim le svojo različico in razmišljanje o sreči, ki ne velja nujno še za koga drugega. Sreča je v resnici zelo odvisna od razumevanja, pojmovanja posameznika, kar pomeni, da ima vsak od nas svoje kriterije, značilnosti za to, kdaj doživlja srečo. Po mojem razumevanju sreče ne doživljamo veliko časa skupaj, kot to velja za zadovoljstvo. Sreča so zelo intenzivni, izpolnjujoči trenutki, vsaj jaz jih tako vidim. Ne doživljam pa jih vsak dan, v bistvu so v različnih obdobjih življenja različno »razporejeni« v doživljanju posameznika. Večino časa doživljamo zadovoljstvo, ko govorimo o pozitivnem pogledu na svet in sebe. Dejansko gre za individualen pogled in doživljanje vsakega posameznika. Zame je bil trenutek sreče, ko sta se rodila moja otroka, pa vnukinje. Za nekoga (tudi zame) je srečen trenutek sprehod po gozdu in poslušanje petja ptic, pa vonj sveže pokošene trave, prvi pogled na morje izza ovinka, ko se pelješ na morje…Lahko je nasmeh druge osebe, tudi čisto tuje, ko se ujameta z očmi, objem bližnjega, prijateljice…Pa prelep sončen dan, vzhod ali zahod sonca, lahen, umirjen veter. Lahko je glasba, ki jo po določenem času slišim iz radia in me spomni na mladost, lahko so prekrasne slike, pa krasne cvetoče rože, duhovita pripoved ali zgodba v romanu…Veliko stvari je lahko podlaga za doživljanje trenutkov sreče. Kot vidiš, jaz ne navajam denarja ali nekih materialnih stvari, vsaj meni ne prinašajo sreče v tem smislu, kot jo jaz pojmujem. Je pa denar nujen, da se ves čas ne ukvarjam s tem, kaj bom jedla, kje bom spala, ali me bo zeblo…Saj v takšnem stanju bi bilo, po moje, še manj  možnosti za doživljanje trenutkov sreče.

Kaj ti meniš o tem? Kateri trenutki so zate enkratni, zelo intenzivno pozitivni? Kako se spomniš otroštva? Kateri trenutki so bili trenutki velikega zadovoljstva takrat?

Opisala si nekaj situacij, na primer snemanja v vročem vremenu, ki so gotovo posebno doživetje, a očitno ne vedno najbolj prijetni.

Ugotovila si tudi, da zamenjava službe, vsaj v začetku, ko začneš v novi službi, pomeni malo več stresa, saj je veliko novega, neznanega, potrebno se je prilagoditi na več stvari, ki so drugačne, kot so bile v prejšnji službi. Zelo pogosto je tako, da se lahko stare službe naveličamo, postane dolgočasna rutina in želimo zamenjati. A potrebno je upoštevati, da je nujen določen čas prilagajanja na spremembo, ki jo nova služba pomeni. In v tem času je stresa več, kot si navedla. Vendar običajno velja, da je čez čas v novi službi udobneje, se navadimo na druge ljudi, nekoliko drugačno delo, nove izzive…Velikokrat je potrebno biti le potrpežljiv in vztrajen, da se občutki prevelikih sprememb, preobilice vsega, stresa, nekoliko umirijo. Pomaga, če se ne ukvarjamo preveč s tem, da je nevzdržno, da ne bo šlo, torej, če preveč ne »katastrofiziramo« v lastnih razmišljanjih…Kar pomeni, da je potrebno poiskati tisto majhno pozitivnost, ki obstaja v situaciji in se nasploh več ukvarjati z dogajanjem izven sebe, v okolju, z drugimi. V teh situacijah pomaga, da smo v družbi z drugimi, ki nam lahko preusmerijo misli na to, kaj se trenutno dogaja okrog nas ali, da se bolj osredotočimo na to, kar počnemo trenutno. Morda je to težko razložiti na pisni način. Lažje bi ti o tem govorila z nekom osebno, če imaš možnost, bi ti predlagala kakšnega psihologa, ki se ukvarja z vedenjsko kognitivno terapijo, ki bi ti pokazal tehnike preusmerjanja misli in s tem izboljšanja tvojega razpoloženja…

Glede fantov pa je iskanje za nas bolj ustreznega partnerja, fanta, vedno zelo vznemirljivo in stresno obdobje. Vsi smo doživljali veliko strahov pred zavrnitvijo (tudi fantje – če se nisi odzvala na vabilo za osebno srečanje) in vsak se odziva na svoj način. Veliko jih zameri, a ne nujno vsi. Reči ti moram, da mislim, da vsi mladi, ki so pred izbiro, možnim iskanjem partnerja, doživljajo podobno, kot si navedla, veliko strahov, negotovosti…To gotovo ni najbolj zadovoljujoče obdobje v življenju vsakega od nas. Glede tega, kako poiskati zate ustreznega fanta, ti težko kaj svetujem. Le, ne odnehaj in »prestopi« neuspešne poskuse, vztrajaj in poskušaj naprej.

Morda toliko zaenkrat in lepo bodi,

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Nesrečna si zaradi izgube sanjskega fanta, si zapisala. Si tega fanta dejansko spoznala, a je tisti, o katerem si pisala, da sta si dopisovala, pa si se ustrašila srečanja z njim, oziroma ti je teta srečanje v živo odsvetovala? Če je tako, je ta fant morda le tvoja fantazija – to, kakšen je ta fant, mislim. Nobeden od nas nima samo krasnih, lepih lastnosti, v realnosti smo mešanica prijetnega in manj prijetnega vedenja, lastnosti, značilnosti. Verjemi, da tudi ta fant ne more biti tako idealen, kot se ti zdi, v realnosti, mislim. Dejansko imamo vsi v določenem obdobju svojega življenja sanjske partnerje, idealne, čudovite…Včasih jih spoznamo v živo in takrat ugotovimo, da je bila večina lastnosti, značilnosti te osebe, plod naše domišljije, hrepenenja…Ja, hrepenenje ustvari vse olepšano, čudovito, kot je to v romanih, pravljicah, filmih. Verjetno jih ne bi brali, gledali, če bi opisovali tudi druge značilnosti, ki ne bi bile tako lepe, ne čudovite, ne idealne.

Res je pa tudi, da sanjskega fanta ne moreš izgubiti, vedno ga boš lahko sanjala. Vendar pa, v realnosti ga ne boš srečala, ker v realnosti sanjski ljudje ne obstajamo, obstajajo samo fantazije o tem, kakšen je nekdo.

Bojim se, da sem sama pristaš tega, da si lahko v svojem življenju zagotovim le sama, s svojim prizadevanjem, delovanjem neke stvari. Nisem prepričana, kaj naj bi imelo vesolje s tem. Verjamem pa, da vesolje kot še, vsaj zame, malo raziskovano področje, skriva še marsikaj. Za nekatere odločitve, ki se jih očitno ne zavedam takoj, bi sicer lahko trdila, da niso moje zavestne in bi jih lahko pripisovala nadnaravnim silam, vesolju. Vendar sem se v svojem življenju prepričala, da je pomembno, da sami prispevamo in smo odgovorni za to, kaj počnemo, se nam dogaja…

Ne vem pa, kako boš lahko imela denar, če ne boš delala. Ker si zapisala, da si zelo nesrečna tudi, ker imaš službo in bi si želela biti brez nje, svobodna. Ni ti všeč, kar tam počneš, težko ti je. A je bilo v prejšnji službi bolje ali slabše? Včasih nas iskanje nečesa novega ne zadovolji in se raje vrnemo na staro…

O slavi, verjamem, sanja skoraj vsaka deklica, mladenka na svetu. Žal pa, ne vem, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi bila slavna igralka in bi imela milijon dolarjev. Težko verjamem, da kdorkoli v Sloveniji ve, kako to doseči, žal, tudi jaz ne. To zelo zveni kot nedosegljive fantazije, sanje.

Kot otroci si res predstavljamo, da je življenje odraslega drugačno, ker še ne razumemo odgovornosti odraslih za lastno življenje. Kot otroci smo namreč le delno odgovorni za sebe in svoje življenje, sicer pa za nas, naše stanovanje, hrano, obleko skrbijo odrasli, starši. In to nikakor ni enostavno, zahteva odgovornost do drugih in sebe, trud, delo, skrb za druge…Ne, življenje odraslih ni enostavno in ne vedno lepo. To ne pomeni, da smo ves čas nesrečni, mislim, da se je večina prilagodila temu in navadila, da smo lahko samostojni, svobodni, kot ti praviš, seveda, z omejitvami in da večini ta dejstva pomenijo zadovoljstvo. Svoboda  ni pojem, ki bi pomenil, da lahko počneš, kar hočeš (tudi da ne počneš ničesar) – to velja morda le za določene dneve, trenutke. Sicer pa je vsaka svoboda omejena s svobodo drugih, z odgovornostjo do drugih. Nobeden od nas ne živi sam, nekje na samotnem, neobljudenem otoku. In kar v življenju počnemo, imamo, je povezano z ljudmi okrog nas, znanimi ali neznanimi.

Nihče od nas ne more preživeti sam, brez drugih. Sprejemanje omejitev lastne svobode te pripelje v zadovoljstvo, saj spoznaš, da nisi sam in da tudi drugi skrbijo zate. Biti sam v svetu je, po moje, največji strah vseh nas (že od malega). Druge potrebujemo, kot tudi drugi potrebujejo nas. Sama si navedla, kako si nesrečna, ker nisi prišla do svojega sanjskega fanta, kar kaže, da sama sebi nisi dovolj, potrebuješ druge.

Lep pozdrav,

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja