Nekdo se dela norca iz moje sestre

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

vesela sem, da si se s svojim vprašanjem obrnila na nas. Gre za pomembno vprašanje in pogosto dilemo otrok in mladostnikov: kaj narediti, ko se meni ali komu drugemu – v tvojem primeru sestrici – dogaja medvrstniško nasilje. Ali s tem, da iščem pomoč pri učiteljih, tožim? Ali moram te težave torej reševati sam/a? Mi sploh kdo lahko pomaga? V nadaljevanju bom poskušala nekoliko obširneje odgovoriti na ta vprašanja, čeprav ti nisi zastavila vseh – ker menim, da bi lahko pomagala pri razmišljanju tebi in tudi drugim, ki berejo ta forum.

Najprej: zelo cenim tvojo skrb za sestrico. In si predstavljam, da ti mora biti hudo, ko vidiš, da ji je težko in ko išče pomoč in zaščito pri tebi, ti pa se počutiš nemočno in ne veš, kako ji pomagati. Kar se dogaja tvoji sestri, je medvrstniško nasilje. In ko se nam dogaja medvrstniško nasilje ali ga spremljamo kot opazovalci, se pogosto počutimo nemočne. Ker se nam zdi, da smo sami proti večini. Sošolci tvoje sestre so stari nekje med osem in devet let. Tega, kar počnejo, ne počnejo iz hudobije – gre enostavno za to, da so v tem obdobju (pa tudi še kasneje) načini reševanja konfliktov in izražanja svojih naklonjenosti in nenaklonjenosti še zelo nezreli. In naloga učiteljev je, da učencem v takšnih situacijah pomagajo na način, da ustavijo vedenje, ki ni ok, zaščitijo žrtev in pomagajo učencem iskati druge, bolj zrele in učinkovite načine sporočanja in reševanja morebitnih sporov ali nesoglasij. A kadar se dogaja medvrstniško nasilje, učiteljev pogosto ni zraven. Zato je pomembno, da jim povemo, kaj se dogaja. K temu lahko spodbudiš svojo sestrico ali pa to skupaj z njo ali sama narediš ti.

Če to ne bo zaleglo, skupaj povejta staršem in jih prosita, da se z učiteljico tvoje sestre pogovori ona. Če bi se slučajno zgodilo, da se učiteljica ne bi odzvala na način, da bi ponudila pomoč, ne odnehajta. Večina učiteljev dobro pozna dinamiko medvrstniškega nasilja in se zaveda svoje odgovornosti, da zaščitijo učence, ki se jim to dogaja. Vsi pa žal ne – ne ker ne bi želeli pomagati, pač pa ker imajo o medvrstniškem nasilju napačna prepričanja. Tako nekateri na primer verjamejo, da morajo učenci take situacije reševati sami – kar seveda ne drži, ker tisti, ki je žrtev medvrstniškega nasilja nima nikakršnega vpliva na potek dogajanja oziroma je njegov vpliv zelo majhen. Nekateri verjamejo, da v takih situacijah vsakdo nosi svoj delček odgovornosti (na primer rečejo, da sta za prepir vedno potrebna dva ali vprašajo učenca, ki je žrtev, kaj je on naredil, da se drugi tako vedejo do njega). Tudi to ni v redu: žrtev nasilja namreč nikakor ne more biti kriva za to, kar se ji dogaja.

Skratka, kar hočem povedati, je to, da vztrajajta, tudi če pri učiteljici ne bi naleteli na odprta ušesa. Povejta staršem. Povejta kakšni drugi učiteljici ali učitelju. Ali pa svetovalni delavki na šoli. Pri tem je pomembno tudi, da vesta, da to ni toženje. Kadar tožimo, je naš cilj sebe prikazati v lepši luči ali nekoga spraviti v težave. Ko poročamo o nasilju, je naš cilj zaščititi sebe ali nekoga drugega. Mislim, da je povsem jasno, da gre v primeru, ki ga opisuješ, za to drugo. Tako da s sestro le pogumno stopita do učiteljice. Če imaš še kakšno dilemo in vprašanje, pa sporoči. Sestrico pa objemi in ji povej, da to, kar ji govorijo sošolci, nima nikakršne zveze z tem, kdo in kakšna je.

Srečno,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja