Vprašanje:
Nekaj je narobe z mano
Tema: Odnosi s prijatelji in vrstniki, Samomor, Samopoškodbe
-
St
Strah me je
Strah me je
Objavljeno: 24 mar. 2025 01:00
Pozdravljeni,
Naletel sem na razlago kaj je mejna osebnostna motnja in naenkrat ima vse kar se dogaja z mano smisel. Nočem se samodiagnosticirat in vem da mi tudi vi ne morate povedati kaj točno je narobe z mano. Strah me je samega sebe. V opisih mom je vse kar počnem, občutki ki jih imam, nekatere primere stvari ki jih ljudje z mom povejo o svojih občutkih sem večkrat že dobesedno izrazil na enak način.
Pred kratkim sem se zelo skregal z mojo najboljšo prijateljico. V bistvu je bila moja edina prava prijateljica. Preden sem spoznal njo sem mel v bistvu samo take prijatelje, sošolce ki so me hoteli samo za domačo nalogo. Z njo pa sma si bila res res blizu, priznam da sem se včasih spraševal če je to normalno. In mislim da sem skoraj obseden z njo. Imam jo za najboljšo osebo na planetu, cel čas sem hotel biti z njo. Če mi ni odgovorila na sporočila me je zgrabila panika. Velikokrat sma se že skregala skoraj iz ničesar. Prvič ko se je zgodilo sem se hotel ubit. Imel sem vse pripravljeno potem pa sem poklical na zaupni telefon v stiski in me je gospa na liniji uspela nekako pomirit. Zdaj ko gledam nazaj se je vse to zgodilo ker sem pod stresom eksplodiral od čustev in je bilo to vse preveč za njo in se je mogla umaknit. Potem pa sem začel z paniko da me bo za vedno zapustila in da bom sam, kar je moj največji strah. Res grozno me je strah tega. Ko sma bila še prijatelja sem bil odločen da če me ona ne bo imela rada sploh nočem živet. Nazadnje ko se je spet zgodilo, je bilo v bistvu tako, da sem bil prepričan da me sovraži, in da se me bo znebila. Ne vem koliko od tega je bila moja paranoja, in koliko je bilo res. Opazil sem da vsakič ko sem pokazal kako negativno čustvo ali pa da nisem bil v najboljšem stanju, me je pustila samega. Takrat sem se odločil da se bom spet poskusil ubit, ker se mi je zdelo da ji ni mar za mene in bi rajši umrl kot da bi me ona zapustila. Ampak nisem zbral dovolj poguma da bi to dejansko naredil. Mislim da nočem umret, samo hočem poskusit umret, ker ne vidim drugega. Upam da ima to kaj smisla. Še sam sebe ne razumem. To vse se mi zdi sarhljivo podobno z simptomi mom.
Stalno se počutim prazno, nimam volje do življenja, nič me ne veseli, ne vidim prihodnosti. Do zdaj sem to pripisoval dejstvu da sem trans in imam trenutno veliko spolne disforije, ker nisem out kot trans fant in morem živet kot punca. Ampak to je že cel drug problem. Že nekaj časa imam tudi težave z samopoškodovanjem. Velikokrat kaj rečem, še sploh ko sma se z prijateljico kregala, in potem to tako obžalujem in tako zelo sovražim sam sebe da se morem poškodovat. Včasih me naenkrat prevzame res močen strah, žalost ali jeza. Potem naredim ali rečem kaj neumnega in se kasneje sovražim za to. Včasih si rečem "vse si uničil, vsi te bojo zapustili, vsega si ti kriv" Vse kar čutim se zdi tako močno da se včasih ne morem obladovat. Nazadnje sem se celo zjokal v šoli, ker si nisem mogel pomagat. Prijateljica je rekla da delam dramo, ker me je za malo pustila samega. Tisti ogromni strah pred tem da bi me drugi zapustili. Pa res intenzivni osebni odnosi z izbranimi ljudmi, in stalno kreganje, izbruhi čustev, samopoškodovanje... Bi to lahko bil mom? Preden me je za res zapustila je rekla da more bit z mano nekaj narobe, ker nihče nima takih izbruhov čustev kot jaz. Rekla je da ima prijatelje ki imajo svoje težave, ampak nihče ni na taki ravni kot jaz. In da nihče ni tako obseden s strahom pred tem da bi ga vsi zapustili in s tem da ga morajo imeti drugi radi.
Strah me je samega sebe. Nočem bit to kar sem. Grozna oseba sem. Bojo moja prijateljstva celo življenje taka? Me bo vedno tako strah da me bojo drugi zapustili do tega da jih na koncu prisilim v to da grejo? Res prepričan sem da je z mano nekaj narobe. Mogoče ni mom, in sem samo grozna oseba, ki jemlje to kot izgovor za svoja dejanja. V vsakem primeru pa se sovražim
-
Uredništvo
Barbara Stožir Curk
Objavljeno: 24 mar. 2025 22:35
Odgovor svetovalke:
Pozdravljen, dragi mladostnik!
Samo sklepam lahko, kako naporna je situacija, v kateri si se znašel, in razumem, da pomembno vpliva na doživljanje sebe, odnose, ki jih imaš z drugimi.
Zelo te skrbi tvoj odnos s prijateljico, ki jo opisuješ kot zate najbolj pomembno osebo na svetu, in prepričan si, da brez nje ne zmoreš živeti. Če prav razumem iz tvojega zapisa, sta se že večkrat skregala in vsakič je bilo to zate tako čustveno obremenjujoče, da si razmišljal o samomoru, poskusu. Poiskal si tudi pomoč preko zaupnega telefona v stiski in skozi pogovor umiril svoje misli, intenzivnost čustev je bila manjša in lažje si prešel krizo. Opisuješ, da odnos do sebe stopnjuješ celo do sovraštva, ki ga izkazuješ v obliki samopoškodbenega vedenja.
Strinjam se s tabo, da je pomembno, da imamo ob sebi ljudi, vrstnike, prijatelje, s katerimi se dobro razumemo in smo lahko mi, prav takšni kot smo, iskreni, nasmejani, žalostni, jezni, negotovi, kjer se v odnosu počutimo ljubljene in sprejete. Ko si tako želimo druženja z nam posebnimi ljudmi, pa je pomembno, da v odnosu dovolimo dovolj prostora in svobode drugega, da razumemo, da nam pomembni drugi potrebuje čas zase, tudi za druženja z drugimi, da vedno ne zmore zdržati s podporo ob naših stiskah, ki jih v tem odnosu delimo in morda zahtevamo veliko pozornosti. Pa to seveda ne pomeni, da nas prijateljica, prijatelj ne sprejema. Odnos gradimo in včasih pozabimo na razumevanje drugega. Se ti to zdi smiselno? Od prijateljice ne moreš in ne smeš zahtevati, da se druži samo s tabo, da ti bo vedno na voljo. To ni mogoče. Iz tvojega zapisa je razvidno, da je rada s tabo, a potrebuje tudi čas zate. To tudi ne pomeni, da je to potem izhodišče za to, da se sovražiš. Razmisli, kaj pa lahko počneš takrat, ko se ne družiš z njo. Imaš kakšen hobi, morda ti je všeč poslušanje glasbe, sprehodi, morda razmisliš o tem s kom bi se še lahko družil. Ko se bosta ponovno srečala in družila, si bosta imela veliko ali več za povedati itd. Morda si z njo že govoril o samopoškodbenem vedenju in poskusu samomora (ali tudi sedaj razmišljaš o tem?, imaš načrt, govoriš o poskusu). Kako je odreagirala? Je tudi njo postalo strah, je izražala žalost, morda jezo? Težko sklepam o njenih reakcijah, lahko so skozi njeno glavo šle misli - kako naj odreagiram, da se ne bo zgodilo kaj hudega, sem kriva jaz, kako lahko name preloži to odgovornost, ne zmorem.
Verjamem, da je zate pomembno, da to prijateljstvo ohraniš, ob tem pa je smiselen razmislek kako naprej, da bo obema dobro. Pogovor pomaga, naj bo to vajina pot medsebojne pomoči in moči.
Druga velika tema, ki te zaposluje in ob tem obremenjuje je tvoja spolna identiteta, ki še ni izoblikovala. Verjamem, da se veliko sprašuješ, razmišljaš, tudi o sprejetosti sebe skozi ta del identitete - kdo sem, bom sprejet, sem trans, kako bom to živel, v katerih okoljih se bom počutil dobro, kako bodo to sprejeli moji starši, sorodniki, bom zmogel sprejeti neodobravanje, odobravanje drugih. Kot bi bil na vrtincu čustvenega intenzivnega dogajanja in vse te prehiteva, težko je. Pri raziskovanju spolne identitete ti lahko pomaga prispevek na to temo, na To sem jaz - https://www.tosemjaz.net/razisci/spolnost/?topic=14. Predlagam pa ti, da se obrneš tudi na nevladno organizacijo Legebitra, kjer nudijo brezplačno svetovalnico, tukaj.
Kot si že sam zapisal, jaz ne morem presojati, diagnosticirati ali izpolnjuješ kriterije za postavil diagnoze - mejna osebnostna motnja. To lahko naredita le klinični psiholog in psihiater, v timu.
Veseli me, da si zbral pogum in poiskal pomoč na zaupnem telefonu, sedaj pa tudi na svetovalnici. Vabim te, da razmisliš o pomoči v živo - sicer ne vem od kod prihajaš, a na voljo je brezplačno psihološko svetovanje za mladostnike na POSVET-u. Sklepam, da si še v procesu izobraževanja. Ena od pomembnih oblik podpore je šolska svetovalna služba, potem pa je tu še osebni zdravnik, psiholog, psihiater v okviru Zdravstvenega doma ali Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Strokovna pomoč je pomembna, z namenom, da boš bolje razumel sebe in da se boš z njimi naučil sprejemati sebe in uporabiti tehnike pomoči. Kako podporni pa so tvoji starši?
Dogovoriva se, da se oglasiš. Čakam na tvoj odgovor, pri tem pa ostajava v načrtovanju življenja v prihodnjih dneh, tukaj in zdaj. Razmisli kaj rad počneš, ceni vsak majhen korak, gesto, ki jo narediš, začni s procesom podpore in sprejemanja sebe. Dovoli si.
Do prihodnjič te lepo pozdravljam.
mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.