neka oseba

Pozdravljena,

se opravičujemo, ker dalj časa čakaš na odgovor. Svetovalci so malo bolj zasedeni, vendar ti bo odgovoril kolikor hitro bo lahko.

Lep pozdrav iz uredništva!

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena! :)

Najprej prejmi opravičilo še z moje strani, res ne želimo, da bi zaradi našega  neodzivanja dobila podoben občutek kot pri osebi v tvojem zapisu! In hvala, ker razumeš, da se nam včasih zgodi "velik prometni zamašek" s sporočili, zaradi katerega potrebujemo kak dan več, da si razdelimo pisanje odgovorov. :)

Zdaj pa k vsebini tvojega pisma. Ker je ta skrita, bom skušala odgovoriti čim bolj tako, da je ne razkrijem preveč.

Začela bom s tvojimi občutki, ki so, naj te pomirim, povsem normalni. Kot razumem, so te zelo presenetili, morda prvič doživljaš nekaj takega ob drugi odrasli osebi. To ti je novo, ampak še vedno - vse, kar se sprašuješ je kljub temu normalno.

Zdi se mi super, da sta se našli, in predvsem, da si našla nekoga, ob komer se počutiš tako varno, kot pišeš! Iz tvojega zapisa sklepam tudi, da ta oseba doživlja podobno. Res mislim, da so tvoje skrbi odveč. Lepo je, da razmišljaš pozorno - to odraža tvoje dozorevanje in vzpostavljeno zavedanje, da imamo vsi osebne meje, ki jih velja pri drugem spoštovati. Ampak ob tem bi te samo spomnila, da je vsak najprej odgovoren za svoje meje. Zato ti ni treba skrbi o tistem "biti preveč" - ta oseba ti bo že sama dala vedeti, če bo zanjo kdaj kaj preveč. Sploh ker je odrasla, je odgovornost za vzdušje v vajinem odnosu predvsem njena.

Morda je res tudi, kar si pomislila sama (da jo kdaj zaskrbi podobno, kot skrbi tebe). Ali da ji enostavno ustreza to, da si ti pobudnica. Odnosi so namreč lahko vzajemni ne glede na to, kolikokrat kdo da pobudo. Vzajemnost je predvsem v kvaliteti in ne toliko v količini (pobud, stikov ipd.). Morda je na splošno bolj zasedena, ima svoje otroke in družino/partnerja (?), zagotovo še kakšne druge skrbi, morda se boji preveč stopiti na teritorij tvojih staršev ... ali enostavno ne želi preveč vplivati nate in zato raje vidi, da ji ti pokažeš, kaj in koliko.

Ljudje se veliko preveč obremenjujemo z zavrnitvijo. Ja, te se kdaj zgodijo in lahko tudi zelo bolijo. Pa kaj. Odžalujemo in gremo dalje. To je del življenja in samo na ta način krepimo sami sebe za prihodnje odnose. Bistveno je, da znamo biti hvaležni, kar smo v odnosu dobrega prejeli. Naj nam na situ življenja ostane to in ne grenkoba ob morebitni izgubi osebe.

Kot rečeno pa močno dvomim, da ta oseba razmišlja o umiku. Bolj verjamem, da je navdušena nad tabo in nad dejstvom, da si jo prepoznala kot zaupno osebo. To je načeloma vedno občutek časti za kogarkoli, se ti ne zdi? :)

V skrajni sili: če ti črv dvoma res ne bo pustil spati, je povsem okej tudi, če z njo podeliš še te skrbi. "Veš, razmišljala sem, da ... Skrbi me, da ... Nočem, da misliš ... Ali se ti zdi? Povej, kako ti vidiš stvari? Povej, ti je okej ...?" S tem drugim damo nazorno vedeti, da nam ni vseeno za to, kako vplivamo nanje. In nato prisluhnemo odzivu, ter ga skušamo čim bolj upoštevati.

Kaj meniš? :)

Lep dan ti želim,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živijo,

mislim, da super razmišljaš. Po tvojem drugem zapisu se mi samo še bolj zdi, da te ima ta oseba rada in da se ti z veslejem posveti, kadar le utegne.

Povsem dovolj je, če delaš na tem, da to sprejmeš in da se s tem pomiriš. Če si je do sedaj uspela vzeti čas zate, le zakaj bi to sedaj postalo ovira?

Zgolj zato, da se bolj zaščitiš, pa velja delati še na kakšnem drugem odnosu. Predvsem vrstniškem. Ljudje potrebujemo različne oblike vezi z drugimi in nikoli nam ne more ena oseba nuditi vsega. Na primer: z nekom se lahko pogovarjam o vsem živem, z drugimi samo o določenih zadevah (ker imava o nekaterih, zame pomembnih stvareh zelo nasprotna si prepričanja - a so super družba za skupne dogodivščine), tretja oseba je nora na isto stvar kot jaz, četrta oseba pa je ta, na katero se lahko oprem predvsem s težjimi vprašanji.

Kako nekoga vprašati, če bi šel kam s tabo? Tako, da jih vprašaš, ali bi šli kam s tabo. :) Je to kdaj scarry? Ja, prvič morda je, drugič bo že malo manj, tretjič pa verjetno niti malo.

Zaupaj, da boš okej, ne glede na odgovor in morebitno žalost, če boš dobila negativen odgovor. Tudi če boš kdaj zavrnjena - vedi, da boš kljub temu okej.

To je ves trik. ;) Pogum in zaupanje!

Dobro bodi,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Drago dekle,  

rade volje ti napišem, da se strinjam: pusti in se ne sekiraj. Zelo zavzeto analiziraš vsako njeno repliko (ali odsotnost le-te), kar - kot vidiš - nate ne vpliva najbolje, zna pa tudi po nepotrebnem zakomplicirati odnos, ki je povsem fajn tak, kot je. Ni res?   Pa vendar, hkrati bi rada potrdila, da s tvojo potrebo po varnosti v tem v odnosu ni čisto nič narobe. To ti je pač zelo pomembno. Na to lahko vplivajo različni dejavniki. Morda imaš kakšne pretekle slabe izkušnje z zlorabo tvojega zaupanja, lahko je to zgolj del tvojega karakterja, lahko je to del razvojnega obdobja, v katerem si, ali kaj četrtega ... Nekateri smo pač takšni - tudi sama sem, na primer, precej nagnjena k strahu pred zavrnitvijo, zato te res razumem. 

To omenjam zgolj zato, da si ne beliš preveč glave s tem, ali je kaj narobe s tabo. Ni.  
Je pa to tvoja potreba, zato je dobro upoštevati dejstvo, da v odnosih vsi nimamo enakih ali enako močnih potreb. Ta oseba morda ne potrebuje toliko zagotavljanja zase in morda ji tudi ni do tega, da bi ves čas drugim potrjevala njihove občutke. Nič ni nujno narobe s tem, če jih ji ti izpoveš, nič pa ni nujno narobe niti s tem, če ona na to ne odgovori.   

Vsak je odgovoren zase. Vsi imamo svoje meje in tako kot radi vidimo, da drugi spoštujejo naše, je prav, da tudi mi spoštujemo meje drugih. Vsi drugim damo, kolikor v nekem trenutku zmoremo in hočemo. To je naša pravica.   Sicer pa mi ta oseba zveni zelo modro in sem res vesela, da jo imaš ob sebi. :) Poskušaj torej sprejeti tudi njene morebitne omejitve. Verjamem, da je vajin odnos vreden tega in da se ti splača nekoliko se ji prilagoditi. Koliko ti nekdo pomeni, se da pokazati na različne načine - izpovedovanje čustev je samo eden od njih. Včasih to lahko pokažemo tudi tako, da ponudimo kakšno pomoč, ali naredimo kaj zanje, za kar vemo, da jih bo razveselilo, pa tudi tako, da jim damo dovolj prostora, ko ga potrebujejo, in da ne pričakujemo preveč od njih.  

Prepričana sem, da sta že na povsem dobri poti. Življenju pa je treba kdaj zaupati tudi brez vnaprejšnjih zagotovil. Ja, za nekatere med nami je to težje kot za druge - a še vedno: da se! Zlasti če je končni cilj vreden truda. :)  

Topel pozdrav,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena po dolgem času! :)

Najprej - me veseli, da so ti moji odgovori vsaj malo pomagali. Kot vidiš pa življenje vedno znova prinaša nove izzive, zlasti čustvene, in tako se vsakič znova znajdemo v precepu: Je kaj narobe z mano? Ali ima vse skupaj sploh smisel? Bo kdaj bolje?

Hudo ti je, ampak rada bi ti zagotovila, da delaš vse prav. Najprej si se obrnila na to sorodnico, ki ti veliko pomeni in ji zaupaš. Zelo toplo se je odzvala, a tudi odgovorno: prepoznala je svoje omejitve in ti jih zaupala. Izrazila je iskreno skrb in predlagala, da poiščeš strokovno pomoč, še vedno pa ti je zagotovila svojo podporo.

Tebe sedaj skrbi, ali si jo preveč obremenila. Želim ti zagotoviti, da je vsaj ta skrb odveč. Odrasla oseba je in zato je sama odgovorna zase - ni na tebi, da v tem smislu skrbiš zanjo. Povedala ti je, koliko ti zmore biti v oporo in s tem je problem rešen: če bi si ona naložila nase, da rešuje tiste tvoje stiske, ki jih ne zmore, bi bila verjetno res preobremenjena - ampak tudi v tem primeru bi bila to njena avtonomna odločitev.

Mislim, da si ravnala super, da si jo poslušala in se zaupala staršem. Strokovna pomoč je ful fajn stvar in čisto nič sramotnega! Zato pa obstaja - da nam pomaga, ko si sami ne moremo. Ko te boli zob, greš k zobozdravniku. Je to sramotno? Ni. Strokovnjak je zgolj nekdo, ki zelo dobro razume stisko, ki jo doživljaš, in ti zato lahko bolje pomaga pri reševanju le-te. Naučila se boš strategij za lažje obvladovanje tesnobe in kako bolje regulirati premočne občutke. Iz te izkušnje boš prišla močnejša.

Tudi sama sem se skozi mladost in zgodnjo odraslost velikokrat obrnila na strokovnjake, ker sem se tudi sama spopadala s precej tesnobe, depresije, paničnimi napadi in še čem. Tudi sedaj hodim na psihoterapijo, ker mi pomaga bolje obvladovati vsakodnevne čustvene napore in različne situacije v odnosih. Učimo se vse življenje. Hvalabogu, da se lahko pri tem na koga obrnemo!

Zato je moj odgovor: ne, čisto nič ni narobe s tabo, samo človek si. In absolutno verjamem, da zmoreš - le malo pomoči potrebuješ. To, da se obrnemo po pomoč, ko sami ne zmoremo, je znak moči, samoodgovornosti in zaupanja, da se bodo stvari obrnile na bolje.

Ker vedno se, prej ali slej. ;)

Samo pogumno naprej.

Topel objem,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja