Neizmeren strah

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica,

najprej ti iskreno čestitam, ker si zbrala pogum in se odločila zapisati svoje težave, jih zaupati svetovalcu na portalu To sem jaz. Verjamem, da ta korak ni bil enostaven. Res pogumno dejanje. Velik objem, res velik. 

Ko sem večkrat prebrala tvoj zapis, sem se vedno znova ustavila ob dveh stavkih -(1) Skratka strah me je, da bi bila kdaj boljše, ker se v teh boleznih počutim varno in ne upam iz tega udobja.  In (2) Prosim, da mi pomagate. Slednji je zelo pomemben, in tako kot dejanje vzpostavitve stika s To sem jaz. Ob tem pa ni mogoče mimo vseh diagnoz, ki si jih naštela in tvojega pogleda na ljudi okrog sebe, ki so nesramni, vsaj večina. 

Razumem, da je cona udobja varna. Ta ti je znana, varna, raziskana, več kaj lahko pričakuješ in kako lahko morda tudi druge okrog sebe "manipuliraš", da ostajaš tam kjer si. Ob tem pa strah, tesnoba, kaj se bo zgodilo, v kolikor se res, zares odločim za pomoč, podporo. Kaj to pomeni - tu je pred tabo veliko bolj negotova pot, verjetno polna vprašanj, scenarijev, ki si jih pripisuješ (so povezani z neuspehi?) in dvom v uspeh, morda tudi dvom o tem ali bo kdo ob tebi, ko ga boš potrebovala. Kaj praviš? 

Strah ima v našem doživljanju in vedenju pomembno obrambno funkcijo. Pred nevarnostmi, lahko pa nas precej "trdovratno" ovira, da poskusimo z npr. obliko zdravljenja, ki je morda najbolj ustrezna. Kaj najbolj tragičnega pa se lahko zgodi, v kolikor se odločiš za hospitalizacijo? Vredno je poskusiti, še vedno lahko prekineš z zdravljenjem glede na svojo starost. Kaj bi se zgodilo, če bi si vendarle dala priložnost? Kakšne nove poti bi se ti odprle, nova poznanstva, novi prijatelji? Možnost, da odnose gradiš na novo, ob tem, da boš bolj okrepljena, opolnomočena, zmožna asertivne komunikacije, reševanja problemov s pomočjo tehnik, ki so učinkovite itd. In verjamem, da ne boš sama na tej poti. Ob tebi bodo odlični strokovnjaki. In tudi domači? Prijatelji? Imaš kakšno prijateljico, prijatelja, ki ti lahko pomaga? (obešam se na tisti tvoj del - večina je nesramnih - torej vsi niso). Morda si še v izobraževalnem procesu in se lahko po pomoč obrneš na študentsko svetovalnico. In kaj se zgodi, v kolikor ne poskusiš? Vedno znova se vračaš v krog nezaupanja do sebe, z veliko sramu, krivde, žalosti, jeze, in do drugih, in vedno znova prihaja do napetosti in sprostitve ob samopoškodovanju, in potem spet znova in znova. In tu so morda še samomorilne misli in vprašanja zakaj sploh sem, je vredno, kje je smisel mojega življenja. 

Draga mladostnica, si enkratna, neponovljiva in pravico imaš, da ti je dobro s samo seboj in z drugimi. Tudi za to si dovoli pomagati. Kaj praviš? 

Zapisala si, da obiskuješ psihoterapevta in verjetno imaš tudi psihiatrično podporo, tudi v obliki medikamentozne terapije. Ker ne vem - sprašujem. V kolikor temu ni tako, se boš verjetno strinjala, da je pomembno, da zdravljenje poteka ob pomoči ustreznih strokovnjakov - tako psihiatra, kliničnega psihologa, tudi psihoterapevta ustrezne smeri. Ko bo hudo in boš potrebovala nujen pogovor, je tu Tom telefon, pa Samarijan, To sem jaz smo tu. Na voljo imaš tudi urgentno psihiatrično pomoč.

Resnično upam, da ostajava v stiku. Verjamem v tvoj pogum in voljo, ki je. Prosim, dovoli si pomagati. Komaj čakam tvoj ponovni zapis. Do takrat pa te lepo pozdravljam in ti pošiljam velik, velik objem. 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja