Ne zmorem vec z mamo

Odgovor svetovalke:

Draga Majci,

zelo mi je žal, da doživljaš, kar opisuješ. Odnosi s starši so sploh v mladostništvu sicer pogosto konfliktni, bi pa kljub temu morali biti vir sprejemanja in opore. Pri tem je odgovornost za kakovost odnosa med otroki in straši na starših. Po tem kar poročaš, tvoja mama te odgovornosti ne zmore sprejemati. Zelo mi je žal, da moraš vsakodnevno doživljati mamino nesprejemanje in nespoštljiv odnos. Lahko razumem, ko pišeš, da ji za njeno vedenje ne boš oprostila.

Misliti mi daje, ko pišeš, da je mama že večkrat rekla, da se bo spremenila. Ne želim neosnovano pametovati o razlogih za njeno vedenje, a to vendarle kaže, da se vsaj delno zaveda, da ni prav, kar počne. A očitno ne zmore drugače, bodisi zato, ker je to njen naučen, samodejen način vstopanja v odnose bodisi, ker (seveda popolnoma zgrešeno) meni, da je takšno kritiziranje in obsojanje pač nujen del dobre vzgoje. To pišem, ker ti bo morda v pomoč razumeti, da mamino neprimerno vedenje najverjetneje ni nekaj, kar bi počela s slabimi nameni. Seveda pa to njenega vedenja ne opravičuje.

Kako zdržati s tem? V nobenem primeru odraščati v takšnem ozračju ni lahko, pomaga pa lahko, če iščeš oporo tam, kjer jo dejansko tudi dobiš. Pišeš, da se z očetom dobro razumeš. Kako pa se on odzove na mamino nesprejemajoče vedenje? Kdo so še drugi ljudje v tvojem življenju, ki te podpirajo? Glede odnosa z mamo je morda lahko vsaj malo v uteho, da odraščaš in postajaš vse bolj samostojna. To pa pomeni, da prihaja čas, ko se boš lahko sama odločala, kako pogosto in na kak način želiš vzdrževati odnos z mamo. To, da odraščaš, ti daje tudi nekaj več možnosti, da poskušaš vplivati na odnos, ki ga imata z mamo. Ali opažaš kakšne spremembe v vajinem odnosu glede na to, kako se ti vedeš do nje? Ali je kaj drugače, kadar si ti do nje sprejemajoča in nežna? Ne razumi me narobe, nočem reči, da bodi prijazna in potrpežljiva in pač potrpi. Nikakor. Pravico imaš, da si jezna in odgovornost za ta odnos ni tvoja. A morda boš kdaj, ko boš v dobri koži, pripravljena malo eksperimentirati s tem odnosom in opazovati, kako lahko nanj vplivaš. Morda ne zdaj, morda kdaj kasneje v življenju. Morda ne – tudi to je v redu. A mogoče ima tvoja mama vendarle več potenciala za učenje o starševstvu, kot se zdi.

Tako mimogrede poročaš o še veliko zaskrbljujočih stvareh: o poskusu samomora, o rezanju. Spodbudno je prebrati, da se ti zdi, da lahko zaupaš svoji psihologinji, čeprav te glede tvojih pritožb o odnosu z mamo še ni dobro razumela. Spodbujam te, da si iskrena do nje in ji poveš čim več – le tako te bo lahko podprla in usmerila, kako ravnati. Tudi mene skrbi zate in vesela bom, če se boš še oglasila in povedala kaj več o sebi: kako ti gre zdaj, kako si pomagaš, ko ti je hudo, kakšen je tvoj odnos z očetom, s prijateljicami … Mislim nate in ti želim vse dobro,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja