Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Ne zmorem več

Tema: Odnosi v družini, Samomor, Samopoškodbe

  • Ob

    Obupana

    Obupana

    Objavljeno: 30 jun. 2022 19:03

    Mam ljudi katerim bi lahko to povedala ampak nočem. Niti nočem da vejo, pa sram me je in razočarana sem sama nad sabo, ker se mi to še vedno dogaja. Da ne prebolim enih stvari ki so se zgodile in da se konstantno slabo počutim in da je skos neki narobe. Gre mi na zivce da sem taksna kot sem, pocutim se kot da sem nic, zdi se mi da majo vsi okoli mene neke interese, hobije karkoli, kar jih dela taksne kot so. Jaz pa mam samo probleme. S starsi nimam odnosa, sploh nimam neke druge družine, počutim se kot da ne spadam nikamor. nocem se pogovarjat ker se mi zdi da mi itak noben ne more pomagat hkrati pa fantaziram in si zmisljujem kak se pogovarjam z neko odraslo osebo in ji povem da mi je grozno da bi se rada samoposkodovala alpa celo ubila. Sam ne povem ker se mi zdi da s tem sam iscem pozornost. Vcasih skoraj vec razmilsjam o tem kako bi nekomu to vse povedala kot pa o tem da si dejansko kaj naredim. Tokrat vem da imam dovolj tablet da bo delovalo. Ampak si govorim da se ni pravi cas tako da se se vbistvu nisem odlocila nic naredit. Ampak zgubljam upanje da bo kdaj boljse sploh k gledam ostale pa ko se pogovarjam z njimi se mi zdi da ne bom nikoli okej.

  • Uredništvo

    Domen Kralj

    Objavljeno: 01 jul. 2022 14:59

    Pozdravljena,

    hvala, da si nam zaupala svojo stisko. Vprašanje smo že poslali svetovalki in ti bo odgovorila v kratkem. Medtem, ko čakaš na odgovor, pa bi te želeli spomniti, da je o stiski dobro pravočasno spregovoriti tudi z nekom v živo. Vire pomoči lahko najdeš tukaj: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/

     

    Lep pozdrav iz uredništva.

  • Uredništvo

    Marjetka Gojkošek

    Objavljeno: 01 jul. 2022 16:21

    Odgovor svetovalke:

    Lepo pozdravljena. 

    Hvala, da si se obrnila na nas in z nami delila svoje občutke, stisko. Zelo mi je žal, da se tako počutiš, hkrati pa upam, da ti bodo spodnje besede vsaj malo v pomoč.

    Ali mi lahko zaupaš, če bi se bila pripravljena pogovorit s kakšnim strokovnjakom, da ne bi sama nosila vsega tega bremena? Na ta način bi dobila ustrezno pomoč in podporo, saj bi tako lažje predelala in prebolela stiske ter travme, ki si jih doživela.

    A bi mi mogoče zmogla malo več povedat o tem, kaj te teži oz. česa ne uspeš preboleti? Pa če bi mi še zaupala svojo starost, da bi ti lažje svetovala glede možnosti, ki so ti na voljo.

    Žal je tako, da drugim pogosto ne želimo povedat, da nam je hudo, teža teh čustev pa se nalaga in nas vleče dol. To nam potem onemogoča, da bi sproščeno in lepo živeli, saj zraven nehote vlačimo 'prtljago' polno žalosti, razočaranja in težkih občutkov. Tako smo potem neprestano pozorni na te ‘kovčke’ namesto na življenje in na tistih nekaj dobrih stvari, ljudi, ki jih imamo. To nas dela vedno bolj nemočne, zato tudi na življenje gledamo s temnejšimi očali, hkrati pa mislimo, da je drugim ljudem veliko lažje in da se imajo vedno fajn. V resnici tudi drugi ljudje včasih skrivajo svoja čustva in si grejo na živce, pa jih je, podobno kot tebe, sram in strah, kaj bodo rekli drugi. In tako na žalost drug pred drugim skrivamo ranjene dele sebe, in mislimo, da smo v tem sami in da imajo vsi ostali okoli nas lepa ter urejena življenja.  

    Zelo se mi zdi pomembno, pa tudi pogumno in pohvalno, da si nam zmogla zaupati svoje misli in samomorilne občutke, saj ti lahko na ta način pomagamo najti pomoč, ki jo ravno v tem obdobju in ob najtežjih trenutkih najbolj rabiš. Ko se boš z nekom pogovorila in dala iz sebe, kar te muči, boš veliko lažje zadihala, hkrati pa boš začela odlagati bremena. To ti bo omogočilo, da se boš lažje soočila z življenjem, hkrati pa tudi s stiskami, ki te težijo. S strokovno pomočjo bi počasi začela predelovati fantazije vezane na samopoškodovanje in smrt, te namreč izhajajo iz travm, ki smo jih doživeli in ne predelali. Takšne misli in čustva se potem razvijejo v en začaran krog, iz katerega ne vidimo izhoda, zato se nam zdi, da ni upanja. In ravno ob teh besedah bi ti rada položila na srce, da je upanje in da se te stiske da uspešno premagati, seveda pa veliko lažje, če imamo ob sebi kakšnega psihologa, ki nam pomaga prekiniti krog, v katerega smo se nehote ujeli.  

    Res bi ti toplo priporočala možnosti, ki jih je najdeš na spletni strani, ki ti jo je predlagalo uredništvo (https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/) , tam najdeš telefonske številke za klice v stiski (recimo TOM telefon v primeru samomorilnosti), najbolj pa ti priporočam, da se obrneš na Centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov (najdeš na isti strani), saj bi tako lahko brezplačno prišla do psihologa in se z njim/njo osebno pogovorila. Če si že polnoletna,  pridejo v poštev Centri za duševno zdravje odraslih https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/odrasli/#seznam

    V primeru polnoletnosti so na voljo tudi brezplačne svetovalnice Centra za psihološko svetovanje Posvet - jih je več po Sloveniji, tudi tukaj ne rabiš napotnice, poglej pa na njihovi spletni strani, katera ti je najbližje. Če si stara med 14 in 18 let, pa so svetovalnice na voljo tudi za mladostnike, in sicer v Ljubljani, Celju in na obali: www.posvet.org

    Zelo sem vesela, da si se odločila obrniti na nas, resnično upam, da boš uporabila katero izmed zgornjih virov pomoči in da se boš kaj kmalu začela boljše počutit.

    Upam tudi, da se nam boš še javila in nam kaj več povedala o sebi.  

    Želim ti vse dobro, pa srečno!

    Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

  • Ob

    Obupana

    Obupana

    Objavljeno: 02 jul. 2022 00:49

    Že hodim k strokovnjaku. Hodim k psihologinji, na napotnico. In psihiatru. Oba vesta za samomorilne misli. Psihologinja mi ne pomaga, ker je nimam niti na 1 mesec. Pravi, da bi me rada vzela pogosteje in da ve, da bi rabila terapijo. Ampak da nima časa in če sem razmišljala o tem, da bi šla samoplačniško, kar pa ne morem...mela sem jo neki časa nazaj, naslednjič jo mam septembra, ker so zdaj počitnice... psihiater pa pravi, da že ni tako hudo, najbolj zato ker mi gre ok v šoli. Ceprav sem mu rekla, da je ful huje kot takrat, ko sem že poskušala naredit samomor. Pa med drugim je reku, da ima veliko ljudi samomorilne misli in da je normalno, ker sem pod stresom. In da če se mi vseeno zdi da je res tako hudo, naj grem v bolnico, česar pa nočem. Zato si tudi ne upam čisto odkrito pogovarjati o tem. Pa tut se mi ne zdi smiselno ker dokler se točno ne odločim, sem kul. Sploh ne vem zakaj pišem sem, ne vem čist kaj sploh pričakujem.

    Sem pa že polnoletna, prvi letnik faksa. Starosti nisem napisala ker sem mislila, da mi ne bi odpisali zaradi polnoletnosti. Upam da je vseeno ok.

    Ne vem s kom naj se še pogovarjam. Se mi ne zdi, da kamorkoli pridem, se sam v krogu vrtim. Pa niti ni to, da bi me bilo strah kaj bodo rekli drugi. Bolj to, da bodo ljudje ki jih cenim razočarani. Ker so, tudi če ne povejo tega direktno. Nazadnje ko sem nekomu omenila, da sem spet slabše, je bil. Ker objektivno, se trenutno men ne dogaja nič slabega. Razen kar se dogaja v moji glavi za kar pa se počutim kot da sem si sama kriva. In sem že bila ful boljše, pac sicer je bil en trigger, ki me je iztiril med karanteno (pac en odrasel odrasel moški ki sem mu zaupala je to zlorabil, sam ne bi o tem) ampak vseeno je to blo že tut ful časa nazaj in od takrat se nisem pobrala. Sam dalo mi je mislit. Mal preveč, pa niti ne o tem dogodku, ker mi je že res vseeno, ampak na splošno, o življenju. Pa prijatelji vejo, da nisem ok. Ne skrivam ravno tega, sam mislijo da je boljše. Ker jih nočem zgubit zaradi tega, ker bi bla konstanto slabo in se zato delam, da sem ok. Pa itak mi ne morejo pomagat nikakor in je brezveze, da jim sploh karkoli razlagam. Je lažje ja, ko poveš, sam kdo hoče met okoli sebe človeka, ki večino časa ni okej in govori samo o tem in o istih stvareh in se ne premakne absolutno nikamor? Nihče, ker je naporno.

    Poznam nekaj teh zadev pa brezplačnih svetovanj sam itak že mam psihologinjo, ne vem kok je smiselno še kam drugam začet spet na novo hodit pa poleg tega, kokr poznam par teh, te ponavadi napotijo naprej k kliničnem psihologu, češ da rabiš redno terapijo ki je oni ne nudijo, ker nudijo bolj svetovanje... teh številk pa ne pokličem nikoli več, ker se mi je blo pretežko pogovarjat in sem sam jokala in sem ugotovila, da če je tak hudo, da bi poklicala, je bolje da sam vzamem tableto in grem spat, da najhujše mine. Sam tega tut ne delam več, ker sploh ne čutim neke take stiske več, vsaj ne na tak način. Ni tako kot včasih, ko so me te misli res ful obremenjevale. Ne vem ne jočem se več zaradi tega, zdej so sam postale stvar o kateri razmišljam.

    Ne vem kako naj napišem česa ne morem prebolet. Tega da moji starši niso nikoli bli, to kar bi rabla od njih. Nasilje, psihično in fizično. Najbolj z mamine strani. Nobene ljubezni. Dobesedno sami slabi spomini, ki se sprožijo zaradi kakšnih trigerjev, alpa kar tako. To, da se obnašajo kot da se ni nikoli nič zgodilo. Pa ne rabim opravičila, mislim ne bi bilo slabo, ampak da mi vsaj ne bi vzbujali krivde ker sem z njimi v najmanjšem možnem kontaktu. Vcasih razmišljam, da bi bilo lažje, če bi bili mrtvi. Vse kar si želim je to, da bi imela vsaj nekoga, ki bi me brepogojno sprejemal in imel rad. Večina ljudi vseen ma nekoga, js mam pa psihologinjo ki se je dolžna z mano pogovarjat, pa še to se ne pogosto. Pa vem, da majo vsi probleme pač ful se zavedam tega, pa vem da so se ljudem zgodile tut hujše stvari k men, pa vem da če se mi je nekaj dogajalo več kot 10 let, ne bo boljše čez noč, alpa tut ne vem v enem letu. Sam js sem šla od doma v prvem letniku srednje šole, pa še vedno nisem prebolela. In mislim da nikoli ne bom. Ne zmorem bit več sama. Sploh ko vidim prijatelje in jih slišim, kako se pogovarjajo s svojimi družinami. Pa vem da majo tudi oni težave, pa da majo tudi težave v družinah, ampak majo vseeno drug drugega, vsaj nekoga, ne glede na vse. Tut če niso starši, so pa stari starši, drugi sorodniki, karkoli, ne vem botri. Vejo da jih ima nekdo rad. Js nimam nobenega. Pa vem, da mam prijatelje in da me majo moji prijatelji tut radi in se ful slabo pocutim, ker vem da ne cenim tega dovolj. Ampak ni isto. Pa neki časa je blo dovolj, zdej je pa vedno manj...

    Kot sem že napisala ne vem čisto zakaj pišem sem, sam mislim da zato, da povem nekomu, ki me ne pozna. Sram me je, ker sem praktično že odrasla in nočem ostajat v tej victim mentality. Poskušam prevzemat odgovornost za svoje življenje, ampak karkoli delam se mi zdi da delam zaradi drugih in da delam narobe, ker ne deluje. Res sem se trudila, pa delala stvari, ki naj bi ble ok za mene, pa se družila tut ko mi ni blo, ker to pač priporočajo pa every bullshit advice, pa zaupaj, pa bodi ranljiva pa ne vem kaj vse. Ne deluje. Žal mi je... edino kar deluje trenutno je to, da obljubljam neke stvari ljudem za v prihodnost, zato da imam neko obvezo, sploh zdaj ko sem konec s šolo za letos.

  • Ob

    Obupana

    Obupana

    Objavljeno: 02 jul. 2022 12:07

    Sem se odlocila da bom poklicala in prosila se za dodaten termin pri psihologinji ce bo slo in bom poskusila se enkrat povedat kako se pocutim...

  • Uredništvo

    Marjetka Gojkošek

    Objavljeno: 04 jul. 2022 17:58

    Odgovor svetovalke:

     Lepo pozdravljena.  

    Hvala, da si se ponovno javila in nam malo več napisala o sebi. Polnoletnost sploh ni problem, nimamo strogo definirane starostne omejitve.

    Verjamem, da ti psihiatrov odziv ni v pomoč, saj deluje, kot da te ne sliši. Glede psihologinje bi bilo najbolj smiselno nadaljevati, saj bi rabila daljšo obravnavo in bi lahko predelovali vse, kar te bremeni, ampak enkrat na mesec res ni dovolj, tako da bi bilo dobro razmisliti o drugih možnostih.

    Centri za duševno zdravje in svetovalnice Posvet so sicer res mišljene bolj kratkoročno, po drugi strani pa se lahko poskusiš dogovoriti, da bi te vzeli za dlje časa, saj imaš veliko stisk in bi rabila nekaj dolgoročnejšega. Kaj praviš, a bi lahko to poskusila? Na Centrih včasih na začetku res naredijo kakšno psihodiagnostiko, potem pa nadaljujejo s svetovanjem (so psihologi). Na Posvetu psihodiagnostike ni, le svetovanje. Mi na forumu vedno priporočamo oseben stik oz. obisk psihologa, če se le da, ker pa jo ti že imaš, drugih možnosti razen Centrov, Posveta in samoplačniške psihoterapije, žal res ni.

    Ljudje so včasih razočarani nad nami, ampak oni ne živijo v naših čevljih. Verjamem, da ti ni lahko, ko si nekdo želi, da bi že bila boljše, ti pa še kar nisi, ampak se tudi sama želiš spraviti ven iz te stiske, tako da ne delaš tega zanalašč. Nihče drug ne more vedeti, kako je, ko se v družini ne počutiš ljubljen, saj je to ena izmed največjih travm, kar jih človek lahko doživi. Verjamem, da ti ni do tega, da jim ponavljaš ena in iste stvari, vseeno pa je to tvoja zgodba, to je del tebe. Tisti, ki so razočarani, ne vedo, kako je biti ti in kako je čutiti neljubljenost, manjvrednost, nesprejetost. Verjamem, da se ti s tem ne da več ukvarjati, ker se ti zdi, kot da se vrtiš v začaranem krogu, vseeno pa je to del procesa, dokler ne dobiš dolgoročnejše obravnave in dokler ne začneš stvari predelovati na globljem nivoju. Težko je nekaj preboleti, če nisi na tem temeljito delala, zato pa bi bilo res dobro razmisliti o Centrih ali Posvetu, kjer bi imela svetovanja recimo na vsaka 2 tedna. Mogoče si daj malo časa in razmisli, če bi ti bilo to v redu, če ne, pa poskusi nadaljevati s tvojo psihologinjo, mogoče pa se ji kmalu kaj sprosti in te bo zmogla videvati bolj pogosto.

    Razumem, kako je, ko se vsi pogovarjajo o svojih družinah in ko vidiš, da so kljub kakšnim konfliktom doma lepo sprejeti in da se imajo radi. Povsem normalno je, da si želiš imeti nekoga, nekomu pripadati. Res je, prijateljstvo ni isto kot družina, ampak včasih si morajo ljudje, ki imajo težke zgodbe, vezane na družine, družino najti v prijateljih. Vem, da to ni isto, ampak ljudje nujno rabimo druge ljudi, in če družina ne igra vloge, kot bi jo morala, si moramo najti ljudi, ki nam bodo dali varnost in sprejetost. Ponavljam, vem, da to ni isto, žal pa tu nimamo druge izbire, kot da se obdamo z ljudmi, ki nas imajo radi in so za nas tu, ko jih potrebujemo.

    Prebolevanje je težko in dolgotrajno, zato menim, da bi ti sčasoma lahko bilo bolje, če bi dobila psihologa, ki bi te imel čas vzet v pogostejšo obravnavo in kamor bi lahko redno hodila.

    Hvala, da si mi zaupala in dala to ven iz sebe, čeprav ne veš zakaj. Zdi se mi resnično pomembno, da delimo občutke, da nam je potem malo lažje. Victim mentality izvira iz tega, da si bila žrtev številnih zlorab, in iz te vloge bo lažje iti, ko bodo določeni podzavestni vzorci predelani, ali pa za začetek vsaj naslovljeni. Mislim tudi, da ne delaš nič narobe, ampak da še nisi prišla do svoje podzavesti in osvojila strategij za delo s svojimi travmami, ranami od prej. Zato se ti tudi zdi, da ne učinkuje, ne zato, ker delaš narobe. Predlagam tudi, da ne delaš proti sebi, ampak stvari, ki so zate in samo takrat, ko čutiš da je to zate, saj se boš sicer še dodatno obremenila.

    Upam, da uspeš najti psihologa/psihologinjo, ki bo imel/a zate več časa, ali pa da se uspeš s svojo dogovoriti o pogostejših terapijah.

    Želim ti vse dobro.

    Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje