Ne želim si več živeti.

Pozdravljena A-Maerore!

Hvala, da si delila svojo stisko. Smo prebrali in te opazili. Upam, da je ob tem, ko si zapisala kaj se ti dogaja, prišlo tudi malo olajšanja.

Želim ti sporočiti, da je tvoje življenje dragoceno in vredno. Z veliko stvarmi se soočaš in hkrati si jih veliko že prebrodila.

Naša svetovalka ti bo predvidoma jutri odgovorila in te podprla, v tem času pa te spodbujam, da nam napišeš kaj več o tem kako dolgo se že soočaš z mislimi, da ne želiš več živeti? Ali imaš v svoji okolici koga, ki si mu že ali bi mu lahko zaupala svojo stisko?

Če bo stiska zelo velika se lahko obrneš tudi na:

- Zaupni telefon Samarijan 116 123 (24 ur/dan). Klic je brezplačen.

- Tom telefon 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Klic je brezplačen.

Tudi tukaj čakamo na tvoj odziv.

Objem in prijazen pozdrav,

Anja iz uredništva

Odgovor svetovalke:

Živjo, A-Maerore.

Kot je zapisala že kolegica Anja, sem tu zate, da se lahko pogovoriva.

V trenutkih najhujše stiske se vedno lahko obrneš na zgoraj navedene telefonske številke. Vedno! Ljudje na drugi strani teh številk nimajo nobenih predsodkov in so pomagali že ogromnemu številu ljudi.

Si že kdaj poskusila z iskanjem pomoči? Ti je že kdo povedal, da za vse, kar se ti dogaja, obstaja (mnogo boljša) rešitev? In da obstajamo različni ljudje, ki ti ob iskanju izhoda iz stiske lahko stojimo ob strani?

Verjamem ti, ko pišeš, da ne vidiš nobenih možnosti. Da nima smisla. Verjamem ti, ker vem, da depresivno počutje srhljivo popači sliko stvari. Ampak ta slika je daleč od resnice. Potrtost in brezup, ki ju čutiš, zelo zameglita naš razum. In potem s tem zelo omejenim pogledom naprej iščemo potrditve za to, kar verjamemo - da ni izhoda. Ne vidimo - ne moremo pa videti - vsega, kar kaže povsem nasprotno sliko. Ne vidimo priložnosti, možnosti, podpore, ne zaznamo lastne moči, pozabimo na smeh, humor, brezskrbnost, naklonjenost drugih ljudi.

Vidim, da te res bremeni veliko vsega, ampak te odločno vabim, da me primeš za besedo: sprememba na bolje se začne s prvim najmanjšim korakom. S prvim najlažjim ciljem. To je na začetku lahko zgolj - preživeti naslednji dan. Sodelovati v tej igri, ki ji rečemo življenje. Dovoliti si izkusiti naslednjih 24 ur. In potem spet naslednjih. "Okej. Uspelo mi je. Zmogla sem. Kaj še lahko naredim? Grem na sprehod v naravo, opazovat prebujajočo se pomlad in poslušat zvoke. Okej, tudi to mi je uspelo. Kaj še lahko naredim? Danes se ne bom rezala, ko me bo prijelo, bom dala roke raje pod ledeno mrzlo vodo, če bo treba si bom z mrzlo vodo opljuskala še obraz. Uau, kako to poživlja. Čutim! In če čutim to, lahko čutim še marsikaj drugega - brez, da bi bolelo."

In podobno počasi tudi s šolo. "En popravec, pa kaj. Samo izkušnja. Razumljivo glede na to, v kako slabi koži sem ... Kaj pa lahko naredim, da preprečim še enega? Koga lahko prosim, da mi pomaga pri učenju kemije/fizike? Koliko časa na dan lahko posvetim učenju? Eno uro? Ne več kot eno uro. Okej, pa eno uro. In s čim se lahko nagradim po učenju? S sprehodom, z druženjem, s knjigo ... okej, naj mi bo, s telefonom. ;) Ampak ne do sredine noči."

Imaš kak hobi? Si razmišljala, da bi začela odkrivati kakšen nov del sebe? Za to, da se premaknemo iz teme, pogosto pomaga, da razširimo svoj svet in da gremo v nove izkušnje, da spoznamo nove ljudi. Motivacija bo že prišla, ne obremenjeju se z njo. Žal smo tako narejeni, da se moramo najprej rahlo (in mehko) brcniti, početi nekaj vsaj 5, 10, 30 minut, potem pa opazujemo, kako se nam počutje začne začne spreminjati. In s spremembo počutja se spremeni tudi motivacija ...

Če je tvoje depresivno počutje nekaj, kar traja že zelo dolgo in se iz dneva v dna nič ne spreminja, si dovolj stara, da greš lahko sama v zdravstveni dom na pogovor k svoji zdravnici. To ti zelo priporočam. Lahko ti napiše napotnico za psihologinjo. Brez česarkoli se lahko sama obrneš tudi na najbližjo svetovalnico Posvet, za mladostnike so na voljo v Ljubljani, Celju, Kranju, Portorožu, Slovenj Gradcu, Idriji, Velenju in Zagorju ob Savi. Mnogi imajo zelo fajn izkušnje tudi s pogovori pri šolski svetovalni delavki. Pomagala ti bo razdelati težave na manjše, obvladljivejše koščke in se jih postopno lotiti.

Zakaj si ne bi dala priložnosti?

Sprašuješ, če bo kdaj bolje, in si odgovarjaš: ne vem. Če ne boš poskusila, ne boš nikoli izvedela. :)

Statistično gledano pa je ZELO velika verjetnost, da bo bolje. Ker nič, popolnoma nič ne traja večno, dokler smo živi.

Kaj praviš?

Oglasi se še, tule ali v katerem od terminov naše anonimne klepetalnice v živo.

Mislimo nate!!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja