Ne želim si več živeti.

Pozdrav.

Samo hočem nekomu povedati.

Napisana imam že skoraj vsa pisma. Vse je že skoraj pripravljeno. Samo še razdelim jih. Samo še pripravim pakete. 

Nevem če me lahko kdo reši iz te luknje. Ne vem če lahko kdorkoli vsaj poskuša pomagati.

Morda lahko sama počasi zlezem ven. Noben ni nikoli res dobro pomagal.

Z družino se nonstop kregamo. Skoz in skoz kreg glede prenosnika, telefona in učenja. Imam filing da ne bosta nikoli zadovoljna s tem kar delam. Mami nonstop teži s tem z onim. Nič ni zanjo dovolj dobro. Oči mi namenja komentarje kako se bom še bolj zredila če bom še jedla. Raje sploh ne jem. Raje ostajam v sobi. Ampak še zmeraj vsi prihajajo. Fak kako jih imam dost.

Nimam motivacije za učenje. Nimam motivacije za nič. Nimam motivacije da bi se družila z ljudmi.

Hočem spati. Samo in za vedno spati. Ne jesti. Ne obstajati. Hočem izginiti iz tega sveta.

In če mi ne uspe. V katero prekleto mentalno bolnico me bodo vrgli?

Porezane roke imam. Mami bi me ubila če bi zvedela. Oči bi bil enak. Nočem jih videti.

Porezala sem se ker nisem nič čutila. In samo živa telesa lahko zares bolijo in čutijo bolečino in vsaj krvavijo. In sem krvavela. In sem imela filing da sem živa. Ampak zdaj sem spet v jebeni luknji.

Imeti bi morali zdravniškega v šoli naslednji četrtek. In nemorem se mu odpovedati. Moram zdaj obsesivno zdravit rane da se ne vidijo preveč. Vsako uro dam gor malo kreme, ne preveč.

Zajebala sem vse. V gimnaziji sem in mi ne gredo fizika matematika in kemija. Imela bom popravca iz matematike, trudim se da ne bom imela še iz fizike in kemije. 

Ni več smisla.

Nočem nadaljevati tega sranja...

Ne vem ali bo bolje. Ali bom vresnici storila to kar hočem narest.

Ne vem. 

Hvala ker ste prebrali, ker ste vsaj opazili. 

Nasvidenje.