ne vidim več izhoda, ne zdržim več!

Dober dan. Pišem vam, ker bi rada z nekom delila svojo stisko, da bi mi bilo vsaj malo lažje, ker mi je grozno grozno hudo in težko. Toliko stvari me bremeni in muči, da se še sploh čudim kako sem lahko še recimo da v redu in ne že čisto v depresiji. Toliko stvari me muči, da sploh ne vem kje naj začnem. Ne zdržim več, ker se stašra kregata skoraj vsak dan najmanj 3 krat tedensko zaradi čistih malenkosti, takoj začutim grozno tesnobo in se začnem jokati, vdno me skrbi, kdaj se bosta spet skregala, starši se za vsako malenkost derejo name, preveč so zahtevni, če pade košček zelenjave na tla moram takoj iti brisat in pobirat in se začnejo dreti name, ne prenesem več te živčnosti, ko gledam kako sta starša živčna, ko nekaj ni v redu, ne prenesem več svoje nezvdržne tesnobe in nenehnih skrbi, ki so čisto nepotrebne pa se jih ne morem nikakor znebiti. Ko me ljudje npr. vprašajo kje sem doma me je sram povedati kje živim, ker živim v grdem bloku v vasi v katerem so sami upokojenci in povem, da živim nekje drugje, ni mi okej, ko nekdo pride na obisk k nam domov, ker imamo grozen blok in tako malo stanovanje, da niti mačke ne moremo imeti noter, nevoščljiva sem ljudem, ki imajo hiše moje sanje so, da bi imela hišo vem, da mi nevoščljivost ne pomaga ampak ne morem si pomagati. Grozno mi je, ker me fant v katerega sem zaljubljena in bi naredila vse, da bi bila z njim skupaj ignorira, grozno mi je ko ljudje npr. govorijo, da imajo malo menstrualne krče in ne morejo priti nekam kamor je dogovorjeno,  ko pomislim nato, kaj jaz doživljam ob krčih, da bruham cele noči od bolečin, jočem od bolečin in ne morem drugo kot ležati, pa se vseeno borim in grem v šolo in se mučim do zadnje sekudne. Grozno mi je, da vse to doživljam, da ljudje malo pojamrajo o  svojih težavah in da jih imam jaz milijonkrat več pa sem vseeno v redu (recimo). Grozno mi je tudi, ker so se mi začele aprila pojavljati vrtoglavice, ki so se mi pojavljale vsak dan, potem še omotice, nisem več čutila tak pod nogami, vse sem megleno videla, samo želela sem pasti zdaj se še vse samo stopnjuje in je že grozno hudo, ne dolgo nazaj sem bila v čakalnici in sem stala, naenkrat se mi je grozno zvrtelo in postalo slabo, vse sem megleno videla in morala sem se prestopati drugače bi padla, zdaj že čisto malo manjka, da omedlim. Vse te težave me tako izčrpajo, da se zvečer v sobi samo zgrudim, dobim težke noge, nimam več moči v nogah, začnem megleno videti in samo padem. Ne omedlim ampak obležim in se zavedam, da sem se zgrudila in bi samo obležala. Strah me je, da se bi mi to zgodilo čez dan in bi to drugi videli.

Kaj naj naredim? Res mi je neizmerno grozno težko.